Obradović in Real bi lahko povečala prednost

Čeprav se bo Real v Barceloni zaključnega turnirja udeležil prvič po letu 1996 (vmes je denimo elitno četverico popestrila tudi ljubljanska Olimpija), pa klubu iz Madrida pripada naziv najuspešnejšega kluba v zgodovini najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Ne glede na razplet turnirja, na katerem nastopajo še Maccabi, Siena in madridski polfinalni tekmec Panathinaikos, bo Real na vrhu lestvice ostal vsaj še nekaj let. V štirinajstih finalnih nastopih je namreč kraljevi klub osemkrat zasedel evropski prestol in tako vodi pred najuspešnejšimi klubi zadnjih let (CSKA, Maccabi in Panathinaikos) ter Varesejem. Nespremenjeni bosta ostali tudi lestvici najuspešnejših igralcev in trenerjev. Na prvi s sedmimi naslovi evropskega prvaka kraljuje že davno upokojeni Dino Meneghin, med trenerji pa ima lepo prednost pred zasledovalci Željko Obradović. Trener iz Čačka bo v katalonski prestolnici naskakoval že osmi naslov v manj kot dveh desetletjih.

Prvi prvak ASK

Sicer pa se je zgodovina elitnega evropskega klubskega tekmovanja začela pisati leta 1958, pod okrepilejm FIBA. Ob občutni prevladi "vzhodnjakov" so do prvega naslova v tedanjem pokalu evropskih državnih prvakov prišli košarkarji ASK iz Rige. Uspeh so nato pod vodstvom legendarnega Aleksandra Gomelskega ponovili še v nadaljnjih dveh sezonah, nato pa so na prestol leta 1996 prvič stopili njihovi tedanji sovjetski bratje, košarkarji CSKA iz Moskve. Že leta 1964 je do naslova prvič prišel Real, ki je bil nato najboljši še v letih 1965, 1967, 1968, 1974, 1978, 1980 in 1995. Španci, ki so prekinili absolutno prevlado klubov iz vzhodnega bloka, so zmagovali ob različnih tekmovalnih ustrojih, tako v posamičnih finalih tekmah kot tudi v sistemu z dvema finalnima obračunoma in leta 1967 tudi s finalnim turnirjem, na katerem je tedaj prvič nastopila tudi ljubljanska Olimpija, ki je uspeh ponovila še tri desetletja zatem.

Era nekdanje Jugoslavije

Leta 1970 je na evropski klubski vrh prvič stopil Varese, pri katerem je blestel legendarni Italijan Dino Meneghin, sedem let zatem pa še Maccabi iz Tel Aviva. Oba kluba sta v svojih obdobjih (izraelsko je bilo precej daljše) zaznamovala evropsko klubsko košarko in vnesla raznolikost. Svojevrstno napoved prav posebne ere pa je leta 1979 podala sarajevska Bosna, ki se je pod taktirko Bogdana Tanjevića prebila na sam vrh in napovedala pohod klubov iz tedanje SFR Jugoslavije. Zgledu Sarajevčanov je v letih 1985 in 1986 sledila zagrebška Cibona, ki je Evropi zavladala na krilih nepozabnega Dražena Petrovića. Še odmevnejše je bilo obdobje splitske Jugoplastike (POP 84), ki je s sanjsko ekipo, v kateri je bil pod vodstvom sedanjega slovenskega selektorja Božidarja Maljkovića tudi Toni Kukoč, trikrat zapored pokal za najboljšega v Evropi odnesla v Dalmacijo. Takoj po razpadu države, ki je bila tedaj št. 1 tudi na reprezentančni ravni, je jugoslovansko obdobje z zmagoslavjem v Istanbulu sklenil še beograjski Partizan. V svojem slogu – s košem v zadnji sekundi.

FIBA ostala brez evrolige

Ob spreminjanju pravil, podiranju meja in vse višjih proračunih je osvajanje lovorik postala domena najbogatejših klubov. Vmes je prišlo tudi do velike spremembe, saj se je evroliga izpod okrilja Mednarodne košarkarske zveze (FIBA) preselila pod vodstvo Združenja evropskih košarkarskih lig (ULEB). V sezoni 2000/01 sta sicer potekali dve vzporedni tekmovanji (Suproligo pod Fibinim okriljem je dobil Panathinaikos, evroligo pa Virtus iz Bologne), nato pa so se najboljši evropski klubi, med katerimi je vseskozi tudi ljubljanska Olimpija, zbrali pod ULEB-ovo streho.

Smodiš tokrat brez F4

Vidno vlogo so v boju za najvišja evroligaška mesta pogosto igrali tudi slovenski košarkarji. Olimpija se je dvakrat zavihtela na zaključni turnir, nadvse pomembni členi šampionskih ekip pa so bili slovenski legionarji. Bivši selektor slovenske reprezentance in donedavni trener Olimpije Jure Zdovc se je leta 1993 kot član Limogesa prvi dokopal do naslova evropskega klubskega prvaka. Leta 1998 se mu je kot član Virtusa na seznamu prvakov pridružil še Radoslav Nesterović, tretji Slovenec z enim naslovom pa je bil Sani Bečirović. Bistričan je bil leta 2007 prvak s Panathinaikosom iz Aten. Krepko nad omenjeno trojico je Matjaž Smodiš, ki je lani v Parizu naskakoval že četrti naslov evropskega klubskega prvaka. Prvič se je veselil leta 2001 kot član Virtusa iz Bologne, z Moskovčani pa je bil prvak v letih 2006 in 2008. Ostal je praznih rok, zato pa sta na vrh Evrope kot člana Barcelone prvič zakorakala Jaka Lakovič in Erazem Lorbek. Prav v dresu katalonskega velikana, ki se tokrat ni uvrstil na domači "final 4", pa je bil leta 2003 evropski prvak tudi Kranjčan z italijanskim potnim listom Gregor Fučka.

"Final 4" pod okriljem ULEB