Nachbar ni mogel skriti solz

Boštjan Nachbar že osmo leto zapored organizira kamp za mlajše košarkarje. Baza je tradicionalno v Kopru, kjer imajo odlične pogoje za trening in sprostitev. Med trenerji je na primer tudi njegov dober prijatelj in do pred kratkim član Krke Smiljan Pavič, ob njem pa še Miha Čmer, Rajko Rituper … Vsako leto prav tako poskrbi, da so del njegovega kampa košarkarji z motnjami v duševnem razvoju, pri katerih spodbujajo integracijo v sodobno družbo (projekt Življenje je košarka).

"Kamp je postal del mojega urnika. Z veseljem sem tukaj in ga organiziram skupaj s prijatelji. Upam, da mladi veliko potegnejo iz vseh treningov. V kratkem času jih skušamo veliko naučiti, ob tem pa je čas tudi za družabne igre, obisk plaže in preostala lepa doživetja. Sam imam lepe spomine na takšne kampe. Vedno sem šel rad, ko sem bil mlad. Veliko je pozitivne energije, obenem pa se tudi mi trenerji, ki smo sicer prijatelji, po daljšem času vidimo in družimo," je o prijetnem delu po koncu sezone dejal idejni vodja kampa Boštjan Nachbar, ki ima pod svojim okriljem 80 otrok. Deset jih je prišlo celo iz Bamberga (Nemčija), kjer je igral pred odhodom v Barcelono.

"Neverjetno je, kako rivalstvo med Barcelono in Real Madridom pritegne ljudi "

S katalonskim klubom je na najlepši mogoč način končal sezono. Pred domačimi navijači je v četrti tekmi finala premagal večnega tekmeca Real Madrid, ki je bil krvnik Barcelone v polfinalu evrolige, v katerem je povsem potolkel Katalonce.

"V finalu španskega prvenstva sem še bolje občutil to rivalstvo. Neverjetno je. V nogometu je vse skupaj potencirano še krat 100 ali 1000. Boj je neizprosen do konca. Neverjetno je, kako ljudi ta dvoboj pritegne. Osvojiti lovoriko na domačem parketu proti Realu je pravo doživetje. Zelo sem vesel, da mi je uspel ta podvig na tako visoki ravni. Ljudem je ta uspeh ogromno pomenil, kakor tudi meni. Imeli so solze v očeh. Obstajajo posnetki, kako se vidi, da sem na koncu celo jaz jokal. Ko ti ljudje čestitajo, v njihovih očeh vidiš, da je Barcelona zanje reprezentanca. V Barceloni sem našel svoj notranji mir. Tako, kot sem zdaj užival, že dolgo nisem," se je dotaknil čustvene note v Barceloni.

Ob tem je poudaril, kaj je Kataloncem pomenilo igranje španske reprezentance na svetovnem prvenstvu v nogometu v Braziliji: "Po tihem so stiskali pesti, da Španiji ne bi uspelo. Je pa tudi Katalonija razdeljena in so mnenja različna. Pogovarjal pa sem se z ljudmi, ki so rekli, da je lepo, da je izpadla."

Podobno kot kolaps Brazilcev proti Nemcem

Nato je nadaljeval s polfinalnim evroligaškim porazom, ki je bil v neki meri podobna zgodba, kot se je zgodila gostiteljem nogometnega svetovnega prvenstva Brazilcem, ki so v polfinalu izgubili proti Nemcem z 1:7. Barcelona je takrat izgubila z 62:100: "Morda je res podobno kot poraz Brazilije. Kar naenkrat začneš gledati naokoli in ne veš, kaj bi naredil. Iščeš odgovore. Padeš v mlin, iz katerega se težko izkoplješ. Doživljaš šok za šokom. Bili smo otrdeli."

S katalonskim klubom je sklenil novo dveletno pogodbo, zaradi česar bo v letošnjem poletju lahko miren. Čeprav ne bo reprezentančno aktiven, pa pravi, da bo nervozen ob gledanju tekem slovenske izbrane vrste, ki jo čaka nastop na svetovnem prvenstvu v Španiji.

"Cilj Jureta Zdovca nas je gnal naprej"

Izbrancem Jureta Zdovca želi vse najboljše in upa, da jim uspe narediti tisto, kar si želijo: "Ali bom gledal vsako tekmo, ne vem. Vam povem, da to ni lahko. Nerad gledam tekme, zdaj ko sem še aktiven. Lažje je igrati. Mogoče si bom kakšno ogledal v Barceloni v drugem delu v živo, če mi bo urnik dopuščal (sredi avgusta odhaja na priprave, op.p.). Super je, ker je Jure Zdovc postavil takšne cilje. Na Poljskem je naredili isto. To nas je gnalo naprej. Če tega rezultata ne bo, javnost ne sme biti kritična. Da lahko napreduješ, moraš imeti visoke cilje. Če si rečeš, da bi rad prišel le iz skupine, boš težko visoko na koncu. Zato je prav, da so cilji vedno visoki."

Vesel je, da bodo priložnost dobili mladi košarkarji in da starejše garde, kot sta on in Jaka Lakovič, ni več zraven: "On bi še sto let igral, če bi lahko. Zanj sem res vesel, da je nehal igrati (smeh, op. p.). Tudi zanj je bil čas. S kapetanom sva šla skupaj iz reprezentance in pravi čas je bil."

Pri 34 letih se ponavadi športniki že spogledujejo s tem, kaj bodo počeli po koncu kariere. Ni dvoma, da Boki ne bi našel dela, saj je sposoben človek, poudarja pa, da v Sloveniji ne misli biti več predsednik kluba, kot je bil nekoč v Kopru: "Ne več. Sicer tudi v Kopru nisem bil predsednik, čeprav sem skušal pomagati na 1001 način. Vsi vemo, kako se je končalo. Škoda je, ker je v Sloveniji na tako majhnem prostoru toliko pametnih ljudi. V Sloveniji se ne vidim, da bi delal kot trener ali funkcionar. Prej v tujini. Bom pa nadaljeval s kampom, ki je povsem lastna zamisel. Drugje je preveč sporov in negativnosti. Nepotrebno je, da dodatno izgubljam čas s tem."