Druga kariera
Nedelja, 2. 6. 2024, 4.00
6 mesecev, 3 tedne
Druga kariera (363.): Matej Krušič
Mateju Krušiču se je življenje obrnilo na glavo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,03
Gost 363. Druge kariere je Matej Krušič.
"Moj urnik je res poln, življenje se je začelo dogajati in dnevi letijo," o življenju v drugi karieri razlaga nekdanji košarkar Matej Krušič. Osemintridesetletni 208 centimetrov visoki košarkar je po zadnjem skoku za žogo košarko povsem prečrtal, kljub temu pa imajo dnevi po koncu kariere zanj pogosto premalo ur. Krušič si je kariero zunaj igrišča zgradil v dizajnu, ob tem pa mu največjo srečo predstavljajo čas s sinom in ure, ki jih preživi na golf igrišču in ob pisanju poezije.
Čeprav športnikov, ki bi se po koncu kariere povsem odmaknili od svoje "prve ljubezni", ni veliko, pa je eden izmed takih zagotovo nekdanji košarkar Matej Krušič, ki je leta 2019 še zadnjič profesionalno vrgel proti košu. Zatem je obrnil povsem nov list. No, ne samo list, začel je pisati novo knjigo druge kariere, v kateri ni več prostora za košarkarsko žogo. A kljub temu 208 centimetrov visoki nekdanji košarkar tudi po koncu igralske kariere nima veliko prostega časa, nasprotno, poleg službenih obveznosti največ časa preživlja ob sinu, ob tem pa poleg službenih obveznosti najbolj uživa v igranju golfa in pisanju poezije.
V Sloveniji je Krušič igral za Šentjur, Helios, Slovan, Grosuplje, Zlatorog in Celje.
Dres košarkarja zamenjala obleka umetnika
Košarkarski dres so po koncu kariere 37-letnega Celjana zamenjala elegantna oblačila, kruh pa si služi kot projektant razsvetljave. "Delam v Lumenii. Ukvarjamo se s projektiranjem in proizvodnjo razsvetljave, sam opravljam vlogo projektanta. Podjetje se nahaja v Kandršah in trenutno smo res v gneči. Jaz sem po izobrazbi ekonomist, a sem takrat, ko sem še igral košarko, po res velikem naključju zajadral v te vode. Ko sem bil v Celju, so mi pomagali najti to službo, potem pa je vse odvisno od tega, koliko si samoiniciativen in željan učenja. Šole za to tako ali tako ni, nekaj malega se temu posvečajo na arhitekturi, drugo pa se moraš naučiti sam s pomočjo mentorjev in ljudi v službi. Zdaj že sedmo leto opravljam to delo in v tem sem se našel," nam razlaga Krušič, ki bi se v idealnem svetu sicer preživljal z umetnostjo in pisanjem poezije.
"Poezija zame predstavlja veliko strast. Pišem že od osnovne šole, za to sem navdih dobil tudi pri Siddharti, saj so me njihova besedila navdihnila in sem njihov velik oboževalec. Na ta način si praznim dušo, vsi v življenju imamo vzpone in padce," pravi Krušič, ki je do zdaj izdal tri pesniške zbirke. "Prva je bila Ljubezen ledenih kock, ki je bila posvečena določenemu dekletu, naslednja je bila Valovi življenja. Če sem iskren, ta govori o ljubezenski aferi. Tretja je Palindom, zdaj pa pišem še četrto z naslovom Za mizo s ciganom. Govori o padcih v življenju. Vse so nekako preslikava mojega življenja. Včasih v petih minutah napišem pet pesmi, včasih pa se zgodi, da cel mesec ne napišem nič," pravi nekdanji košarkar.
"Poezija zame predstavlja veliko strast," pravi Krušič.
Življenjske preizkušnje spremenile pogled na svet
Tudi življenje po končani karieri mu ni bilo postlano z rožicami, pred tremi leti je tako po razhodu s takratnim dekletom začel delati na sebi, kar mu je odprlo drugačen pogled na svet. "Imam specifičen karakter, ljudje okoli mene so se začeli odmikati in sem potem ugotovil, da je velika težava v meni. Prišel sem do točke, ko sem se začel spraševati, kaj lahko jaz nekomu dam, in ne samo, kaj lahko dobim od njega. Mogoče sem zaradi svojega karakterja tudi drugače dojemal košarko, sem pa vse stvari takrat preveč dojemal na prvo žogo, preveč čustveno. Mogoče bi zdaj odreagiral drugače, ne bi eksplodiral, zadihal bi in odgovoril. So pa bile to zame dragocene izkušnje," zdaj proti preteklosti pogleduje Krušič.
"Skozi celotno kariero sem razmišljal o tem, kaj bo sledilo po koncu kariere. Želel sem se ukvarjati z umetnostjo, tako da je zdaj dizajn dober približek temu, medtem ko je pesništvo zame zelo priljubljen hobi, v tem res uživam. Uživam v kulturi, veliko hodim tudi v gledališče. Našel sem novo pot, življenje se mi je obrnilo na glavo," pripoveduje Krušič, ki se je že v jeseni prve kariere srečal z drugo.
"Vse je ob koncu kariere zagotovo prišlo za mano, a enostavno je bilo veliko lažje, ker sem zadnji dve leti kariere ob igranju košarke že delal, tako da mi je ob poškodbi kolena ogromno pomagala tudi služba, da sem vse skupaj lažje prenesel. Šport mi je dal ogromno vztrajnosti in razumevanja tega, da se moraš prilagoditi na vsako okolje. Tudi zaradi tega mi danes ni nič težko, tudi če bi se moral nekam preseliti, mi to zdaj ne bi predstavljalo hudega napora," je prepričan Krušič.
Veliko časa v drugi karieri preživi na golf igrišču.
Novo strast našel v golfu
Poleg uživanja v umetnosti pa je v zadnjih letih odkril še eno strast. "Že sedem let igram golf. To je ena izmed iger, ki je nikoli ne moreš odigrati popolno, zato je še toliko bolj zanimivo. Lahko rečem, da mi je ta šport milijonkrat bolj zlezel pod kožo kot košarka. Golf sem sicer odkril povsem po naključju, z bivšim dekletom sva iskala skupno dejavnost, potem se je zveza končala, jaz pa sem se povsem zaljubil v golf. Poskušam igrati vsaj dvakrat na teden, je pa seveda odvisno tudi od tega, koliko mi to dopušča čas, saj skušam čim več časa preživeti tudi s sinom," pojasnjuje Celjan.
Iz rokometa v košarko in tujino
Krušič je v svoji karieri v Sloveniji nosil dres Šentjurja, Heliosa, Slovana, Grosuplja, Zlatoroga in Celja. Preizkusil pa se je tudi na tujem: v Grčiji (Aris), Španiji (Huesca) in na Češkem (Praga). Kot pravi Celjan je v tistih časih začel trenirati rokomet, dolgo časa je bil vratar, v košarko pa je prestopil šele v tretjem letniku srednje šole. "Zdi se mi, da nisem nikoli v celoti izkoristil svojega telesa, saj sem bil rojen v času, ko je Celje živelo za rokomet. Tako da se mi zdi, da mi je zmanjkalo osnov košarke, da bi lahko zgradil še lepšo kariero. Sicer pa ne obžalujem ničesar, na koncu si z namenom tam, kjer si," je prepričan nekdanji center.
"Kar se tiče igranja v tujini, sem najbolj užival v Španiji. Ljudje so odprti, sproščeni, topli, že okolje te potegne samo vase. To je bilo eno lepših obdobij v življenju. Grčija je bila prvi stik s tujino, tako da sem se tam še malce lovil. Na Češkem se mi je rodil sin, bilo pa je naporno z vidika usklajevanja družinskega življenja," pravi Celjan.
"Ne obžalujem ničesar, na koncu si z namenom tam, kjer si," pravi Krušič.
Bronast na EP do 20 let
Hitro po začetku košarkarske poti se je znašel tudi v slovenski izbrani vrsti do 20 let, s katero je leta 2006 ob številnih težavah s poškodbami nepričakovano osvojil bronasto odličje na evropskem prvenstvu v Turčiji. "Takrat smo šli na prvenstvo z zdesetkano reprezentanco, vendar se je na koncu vse dobro odvilo. Naš trener Miro Alilović je znal takrat iz nas psihološko iztisniti maksimum. Jaz sem imel takrat za sabo mogoče leto ali dve košarkarske kariere, bilo nas je le deset, prvenstvo pa je bilo res fenomenalno. Še danes se v živo spominjam tekme za bron proti Italiji. A košarko sem zdaj dal na stran, malo jo omenjam in živim naprej. So pa zagotovo ostali lepi spomini," je prepričan Krušič.
Ta je še danes zelo hvaležen Miru Aliloviću, s katerim je sodeloval tudi na Češkem. "Od njega sem se ogromno naučil. Dal mi je največ, tudi on ima poseben karakter, tudi glede življenjskih izkušenj mi je dal ogromno. Ima ogromno košarkarskega znanja, zato mi je zanimivo, da v Sloveniji nima več veljave sploh med vzgajanjem mladih košarkarjev. V moji karieri je on res zapisan z velikimi črkami," pojasnjuje Krušič.
V reprezentanci z Udrihom, Bečirovićem, Nachbarjem …
Nekdanji košarkar se je nato trikrat znašel tudi na širšem spisku članske izbrane vrste v letih 2010, 2012 in 2014, a uradnega nastopa ni dočakal. "V reprezentanci sem nekako vedno vedel, da bom na začetku izpadel, a tudi ta del mi je dal ogromno. Bilo je zanimivo in veliko sem od tega tudi odnesel. Iz leta 2010 se najprej spomnim Bena Udriha, ki je bil takrat še del izbrane vrste. Sploh ko prideš v reprezentanco iz prve slovenske lige, gledaš takšnega košarkarja še z večjimi očmi. To so bili neverjetni košarkarski virtuozi na čelu z Benom, Sanijem Bečirovićem, Boštjanom Nachbarjem. Kot palček si postavljen med velikane, a z vsemi smo se super ujeli in imam res lepe spomine," se spominja.
Čeprav se je Krušič po koncu kariere povsem odmaknil od košarke, pa mu je ta boleč spomin pustila tudi za življenje po karieri, saj si je leta 2019 strgal vezi v levem kolenu, zatem pa je tudi prišla odločitev o koncu kariere. "Čakam, da bom dovolj star, da bom lahko zamenjal koleno. To so še posledice tiste zadnje poškodbe," pravi Krušič, ki pa kljub temu ostaja polno aktiven. "Hodim v fitnes, kolesarim in imam še naprej težave s kolenom (smeh, op. p.). Sem tudi redni obiskovalec nogometnih tekem v Celju, ekipo spremljam še od takrat, ko so igrali na Skalni kleti, tako da sem bil letos vesel tega naslova. Zanimivo, da me je nogomet kot gledalca privlačil že od majhnih nog, košarke nisem nikoli gledal na takšen način," pravi Celjan.
Trikrat je bil na širšem spisku reprezentance za velika tekmovanja.
Uživanje v majhnih stvareh
Četudi košarka praktično nima več vloge v njegovem življenju, pa ima na čase svoje kariere lepe spomine. "Zdaj pogrešam predvsem red in rutino, ki mi ju je dajala košarka. Ko sem se pred koncem kariere poškodoval, sem zapadel v manjšo krizo, ker se je bilo s tem težko soočiti, ker nisem mogel kariere zaključiti na način, kot bi si želel sam. Pogrešam tudi soigralce in tekmovalni naboj, vendar sem se v svoji službi res našel in sem imel lahek prehod v drugo kariero. Kar se tiče financ, mi je v tistem času uspelo nekaj dati na stran, ni pa bil to denar, od katerega bi lahko živel večno, ker sam nisem igral na najvišjem nivoju," pravi Krušič, ki ga zdaj obkroža povsem drugačen krog ljudi kot med kariero.
"Edini, ki je ostal, je Daniel Vujasinović, s katerim sva skupaj igrala v Laškem. Življenje pa se potem odvije levo in desno, tako da smo šli vsak svojo pot. Slišim se tudi z Luko Mirnikom, ki je bil fizioterapevt v Laškem, zdaj pa dela tudi z reprezentanco. Moj urnik je res poln, življenje se je začelo dogajati in dnevi letijo. Ko sem pred tremi leti padel, sem se našel v knjigah za osebnostno rast. Življenje sem začel dojemati na drugačen način in tako ugotoviš, kaj je najpomembnejše. Življenje bolj razumem in uživam v majhnih stvareh," je še sklenil nekdanji košarkar.
Več iz rubrike Druga kariera:
