Umik človeka, ki je zaznamoval enega od najbolj dramatičnih dni v svetu športa

Allan Peiper Življenje Allana Peiperja bi v grobem lahko razdelili na dva dela. V prvem je vrh kolesarstva krojil kot tekmovalec, v drugem kot športni direktor.

Ko se je pri rosnih 17 letih iz Avstralije preselil v Evropo, v Belgijo, da bi uresničil svoje kolesarske sanje, je zaradi težkih okoliščin, o katerih je spregovoril tudi v obsežnem intervjuju za Sportal, moral hitro odrasti in se naučiti poskrbeti sam zase.

Kot kolesar je zbral več kot 30 profesionalnih zmag, kot športni direktor je bil zraven pri številnih uspehih, a največ mu pomeni prva nepričakovana zmaga Tadeja Pogačarja na Dirki po Franciji leta 2020. Zaradi njegovih taktičnih zamisli so ga lani v Belgiji, deželi kolesarstva, razglasili tudi za najboljšega športnega direktorja.

Prek Zooma je spregovoril o svoji bolezni, raku na prostati, s katerim se po etapah bori že več kot šest let in zaradi česar se je po dirki Pariz–Roubaix odločil za umik s funkcije športnega direktorja ekipe UAE, o odnosu s Pogačarjem, svojem pogledu na Primoža Rogliča in trenutku, ko je ta  izgubil zmago na Touru, ter številnih drugih temah.

Allan, kako ste?

Trenutno sem precej v redu. Moje zdravstveno stanje je stabilno. V postopku zdravljenja sem bil od marca do septembra in čez tri tedne me čaka pregled pri specialistu, kjer bomo videli, kakšno je moje stanje trenutno in kaj še vedno lahko počnem.

Za mano je šest let operacij, obsevanj, kemoterapij in hormonskih terapij, kar je od mojega telesa terjalo precejšen davek. Tako pri okrevanju kot vzdržljivosti.

Opazil sem tudi, da mi pešajo refleksi, tudi zaradi tega sem se moral sprijazniti s tem, da dela športnega direktorja v kolesarstvu preprosto ne morem več opravljati. Zmanjkuje mi energije in preveč bi se silil, če bi vztrajal.

Za povrhu vsega me čez dva ali tri mesece najverjetneje čaka nov cikel zdravljenja, kar bo spet vplivalo na moje delo.

Odločitev o odhodu s funkcije je bila vse prej kot lahka, a je logična in ima smisel.

Upam, da me bodo pri UAE Emirates želeli obdržati v ekipi in da bodo lahko našli naloge, ki bi mi ustrezale, v katerih sem dober in ki bi jih lahko kljub mojemu zdravstvenemu stanju še naprej opravljal.  

Verjamete v zmago nad boleznijo?

Ne vem, ali jo bom premagal, bom pa vsekakor ohranil pogum in vztrajal. Svoje življenje bom poskušal čim bolj izkoristiti. Izognil se bom tistim vrstam zdravljenja, ki niso nujno potrebne, želim si, da bi tudi na tem področju sprejemal prave odločitve. Rad bi ohranil raven energije, veselja, rad bi še vedno vozil kolo. Upam, da je pred mano še nekaj dobrih let.

Andrej Hauptman in Tadej Pogačar Foto: Vid Ponikvar

Se bo vloga Andreja Hauptmana v ekipi z vašim odhodom kakorkoli spremenila?

Ne vem, vse skupaj je še precej sveže, zato ne vem, kako so se odločili v ekipi. Najbrž iščejo nekoga, ki me bo zamenjal. Kar pa zadeva Andreja, ima ta izjemno pomembno vlogo v ekipi UAE. Mislim, da je pomembno, da se osredotoča predvsem na Tadeja, ne toliko na preostali del ekipe.

Predlani ste s taktičnimi zamislimi pomembno krojili razplet Toura, letos pa ste s podrobno pripravo na etape zaradi zdravljenja pomagali na daljavo, s svojega doma v Belgiji. Mislite, da bi na tak način lahko sodelovali tudi na prihodnji Dirki po Franciji?

Da, to delo bi lahko opravil na daljavo, medtem ko dela v spremljevalnem avtu, ko si deset ur na dan na terenu, neprestano v akciji in pod stresom, 200 dni na leto od doma, ne morem in ne želim.

Trenutno sem na točki svojega življenja, ko se človek vpraša, ali je to res tisto, kar si želim. Seveda si želim ostati povezan z ekipo, kolesarji, a na drugačen način. Veliko dela lahko opravim tudi od doma, tako pripravo na etape in iskanje rešitev zunaj okvirjev, na primer, kaj mora Tadej storiti, da lahko tudi prihodnje leto zmaga na Dirki po Franciji.

Dirka po Franciji se bo prihodnje leto začela na Danskem. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kakšen Tour se nam obeta?

Zelo zahteven. Kolesarji bodo štartali na Danskem, kjer jih čakajo tri ravninske, verjetno tudi vetrovne etape. Sledi selitev v Belgijo, pa nato na sever Francije, kjer jih čakajo tlakovani odseki … Priprava na Tour bo izjemnega pomena.

Ampak, kot rečeno, v ekipi se morajo odločiti, kako bi lahko pripomogel k uspehu. Jaz sam že vem, kako bi lahko, tudi na daljavo.

Sportal Francoski Tour prihodnjič tudi tja, kjer je nekoč hodil James Bond #video

O srečanju s Tadejem Pogačarjem

Foto: osebni arhiv Allana Peiperja Kako se spominjate prvega srečanja s Pogačarjem konec leta 2018? Kakšen vtis je naredil na vas?

Tadeja sem spoznal na pripravah na sezono 2019, a takrat nisva kaj veliko govorila. Oba sva bila novinca v ekipi. Precej bolje sva se spoznala na dirki Cadel Ewans Road Race v začetku naslednjega leta v Avstraliji.

Dni pred dirko se niti ne spomnim, prvič sem bil s to ekipo na dirki in ogromno dela sem imel s pripravami, se pa dobro spomnim dogodka po koncu dirke.

Na dan, ko bi morali odpotovati iz Avstralije, spomnim se, da bi ob 13. uri morali zapustiti hotel in se odpraviti na letališče, sam pa sem razmišljal, da bi dopoldne preživel na plaži, me je zjutraj čakalo Tadejevo sporočilo: Izgubil sem potni list.

Joj, v Avstraliji je bil državni praznik, vse je bilo zaprto … K sreči imam nekaj prijateljev, ki so mi pomagali, da smo uredili dokumente. Rezerviral sem mu hotelsko sobo, zamenjal letalsko karto … Zakaj to pripovedujem?

Ker me je najbolj presenetilo to, da ob vsem tem ni zganjal nobene panike. Vsak drug tako mlad fant jo verjetno bi. Verjetno bi jokal in paničaril, ker ne more domov. No, Tadej tega ni počel in takrat sem vedel, da se očitno zelo dobro znajde v kaotičnih in stresnih razmerah.

Razposajeni Pogačar po zmagi na Lombardiji, njegovi zadnji dirki v sezoni 2021, ki jo je prvič v karieri končal kot številka ena na jakostni lestvici UCI. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kdaj pa ste ugotovili, da ni samo sproščen fant, ki ga je težko vreči iz tira, ampak da ima potencial, da, tako trdi Eddy Merckx, postane eden od največjih kolesarjev vseh časov?

Zagotovo sem to vedel na Dirki po Španiji leta 2019, ko je osvojil tri etapne zmage in bil na koncu na zmagovalnem odru.

Še posebej me je navdušilo, kako je odpeljal predzadnjo etapo na Plataformo de Gredos, v grozljivem vremenu, ko je napadel 40 kilometrov pred ciljem, dobil etapo in se vrnil med najboljše tri v skupnem seštevku. To je bilo nekaj, česar bi bil zmožen samo Eddy Merckx, sem si mislil takrat.

A še prej sem njegov talent opazil po vrnitvi iz Avstralije, ko je na Portugalskem zmagal na Dirki po Algarvu. Spomnim se, kako sva se pripravljala na kronometer, se pogovarjala o opremi in nastavitvah in zjutraj opravila ogled proge. Med etapo sem ga spremljal v avtu in spomnim se, da je naredil vse tisto, kar sva se dogovorila. Natanko tako, kot sva se dogovorila.

Februarja 2019 je zmagal na Dirki po Algarveju. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Res je poslušal in res je vse izpeljal v praksi. Mislim, da je bil takrat peti v kronometrski etapi, kar je bilo glede na njegovo mladost precej impresivno. In potem je prišel zadnji dan …

Veste, Tadej res ni imel dobre ekipe, ki bi mu lahko pomagala, ampak na tistem zadnjem vzponu je vozil izjemno in na koncu zmagal v skupnem seštevku. Takrat sem vedel, da ima izjemen talent.

Po tistem je kot najmlajši zmagal še na Dirki po Kaliforniji in nato eksplodiral na Vuelti. Že takrat se mi je zdelo, da lahko kroji vrh Toura leta 2020.

Zavedam se, da je Tadej zelo odločen in da bo naredil tisto, kar bo sam želel, vem pa tudi, da me posluša in upošteva. Med nama vlada vzajemno spoštovanje.

VIDEO: Peiper o življenjskih lekcijah

Tadej je večkrat poudaril, da ste ga ogromno naučili o življenju, celo več kot o kolesarstvu. Se spomnite, za kakšne lekcije je šlo?

Zanimivo, ampak res se ne spomnim, kaj natanko sem mu rekel, da je to vzel kot pomembno življenjsko lekcijo.

Mogoče sem kaj takega izjavil ali pa ga je ganilo to, kako sem skrbel zanj, ko je bil v kolesarskem svetu še "nihče".

Lahko je skrbeti za nekoga, ki je zvezda ali ki se giblje blizu zvezd. Ampak da skrbiš za fanta, ki je izgubil potni list, ga tolažiš in podpiraš, narediš vse za to, da bo zanj poskrbljeno v vseh pogledih, ne vem, morda je to tisto, kar je na njem pustilo vtis.

Ali pa način, na katerega sem vodil sestanke ekipe, bil empatičen do drugih kolesarjev, poskušal ohranjati ravnovesje v ekipi, da ne bi nastajala nepotrebna trenja, jih motiviral tako, da so vsi stremeli k istim ciljem. Morda je mislil na to, res pa se ne spomnim, da bi mu kadarkoli kaj posebnega rekel.

Maja 2019 je zmagal še na Dirki po Kaliforniji. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Se pa spomnim, da sva pred Dirko po Franciji leta 2020, med ogledom trase za zadnji kronometer na La Planche des Belles Filles, skupaj preživela kar nekaj časa. Takrat sem ga z avtom pobral v Parizu in do ogleda trase za kronometer sva imela veliko časa za pogovor. V avtu sva preživela pet, šest ur in imela sva res krasne debate o Touru in številnih drugih temah.

Zdi se mi, da je ta čas izjemno pomemben za gradnjo odnosa, ki ga potrebuješ kot podlago za vzpostavitev medsebojnega spoštovanja, ki je tako zelo pomembno v trenutkih, ko v različnih trenutkih v življenju postane težko.

Moj odnos s Tadejem je zame tako ali tako edinstven. In kot sem rekel že velikokrat, Tadeja je zaznamovalo ogromno ljudi, od Andreja Hauptmana in številnih drugih v ekipi, ampak moj odnos z njim je poseben.

Gre za odnos, v katerem razumeva drug drugega. Ne bom rekel, da gre kot za odnos med očetom in sinom, gre pa za odnos medsebojnega spoštovanja in razumevanja.

Ne kličem ga kar naprej, ne zahtevam, da bi hodil na tiste dirke, kjer sem bil sam prisoten kot športni direktor … Nikakor ne.

VIDEO: Peiper o odnosu s Tadejem Pogačarjem

Kako je sprejel novico o vašem odhodu?

Ko je bil v Belgiji za čas svetovnega prvenstva, sem se peljal tri ure daleč do njegovega hotela, kjer sva se srečala in kjer sem mu povedal, da se poslavljam od funkcije športnega direktorja.

Po pogovoru me je pospremil do avta. Spomnim se, da je bilo parkirišče povsem prazno, samo moj avto je bil tam. Objel sem ga in objem mi je vrnil. Največji mogoči objem ... (Peiper potrebuje nekaj trenutkov, da premaga solze, op. a.) Ni se umaknil, ni bil nervozen, skratka, bil je izjemno lep trenutek.

Rekordi in primerjave

Če se ozremo še na rezultatsko plat Pogačarjeve zgodbe. Veliko je ugibanj o tem, ali bo prekosil rekorde, ki jih je postavljal Merckx. Tudi sloviti Belgijec napoveduje, da jih bo. Kako vi gledate na to? Je pomembno, da si najboljši na svetu, v zgodovini? Pogačar je namreč že večkrat poudaril, da ga lovi na rekorde ne zanimajo, da preprosto rad vozi kolo.

Res je, to je že večkrat izjavil in jaz mu verjamem. Ni človek, ki bi ga poganjal ego, nikakor ni egoistične narave. Je oseba, ki ji je mar za druge in njihovo počutje. Hoče, da se počutijo dobro.

Lahko bi rekel, da Tadej ni značilen prvak, ki je usmerjen samo vase. Ponavljam, res ni značilen prvak.

Po drugi strani pa ima izjemen talent za to, da je vesele narave, da se zjutraj zbuja z nasmehom, da je hvaležen za vse, kar se mu dogaja, nikoli se ne pritožuje, nikoli ne kritizira, tudi če bi lahko, in vedno podpira ljudi okrog sebe. Tako ohranja lepo ravnovesje, ostaja v središču.

Najlepša stvar pri njegovem dirkanju je, da dirka za zabavo, da napada 30, 40 kilometrov pred ciljem. To je pač Tadej, ki rad dirka.

Povejte mi, zakaj bi sicer nastopil na kronometru letošnjega evropskega prvenstva, ki zanj ne pomeni ničesar, zakaj bi dirkal na kronometru svetovnega prvenstva, ko pa je bilo že vnaprej jasno, da je trasa zanj povsem neprimerna in da je zmaga rezervirana za velike, močne kolesarje?

On sam je bil tisti, ki je hotel nastopiti, zato ker rad dirka in pika. Ne gre za to, da bi se še vedno moral dokazovati, preprosto rad tekmuje. In ta fantovski element je v njegovi zgodbi tako zelo pomemben.

Katera od njegovih akcij do zdaj vas je najbolj navdušila? Napadi več kot 30 kilometrov pred ciljem so zdaj že kar njegov zaščitni znak.

Pogačar po zmagi v predzadnji etapi Vuelte 2019. Foto: Alenka Teran Košir Res je. Na Vuelti leta 2019, ko nihče ni vedel, kdo sploh je, ali pa na Lombardiji, kjer so bila prisotna vsa zvezdniška imena in je prav tako brezkompromisno napadel in na koncu tudi zmagal. Brez dvoma je bil najmočnejši na tisti dirki.

Ampak če se moram odločiti samo za eno akcijo, potem bi izbral etapo Toura, ki je bila na sporedu dan po tistem, ko si je v vetrovni etapi nabral ogromen zaostanek. Že večer pred etapo je napovedal, da bo naslednji dan napadel.

Takrat sem mu rekel, naj tega ne počne, da ne sme tako zgodaj izdati, kako dober je, ampak me ni poslušal in je vseeno napadel.

Šestkrat, sedemkrat je poskusil, preden ga je glavnina spustila naprej. Že vnaprej sem mu povedal, da ga sicer bodo spustili, saj so vedeli, da po vzponu sledi spust, kjer ga bodo lahko ujeli, in tako se je tudi zgodilo. Pa vendar, takrat me je najbolj navdušil. Dan prej si je nabral minuto in 15 sekund zaostanka, kar je bil precejšen udarec za ekipo, naslednji dan pa je velik del zaostanka nadoknadil …

Precej impresivno. Pokazal je, da je še vedno treba računati nanj, in to je bil eden od največjih trenutkov v mojih očeh. Ni se vdal, ampak je stvari vzel v svoje roke.

Mislite, da se bodo Merckxove besede uresničile, da bo Pogačar presegel njegove rekorde?

Do tam je res še dolga pot. Lepo, da Eddy govori tako spoštljivo o Tadeju, in razumem, od kod izhajajo njegove napovedi. Tadej zna šprintati, na olimpijskih igrah je prišprintal do bronaste medalje, izjemen je v klancih in kronometrih. Na Touru je tudi letos dobil etapo v kronometru. Na kakršnemkoli razpletu dirke je sposoben pustiti svoj pečat.

Ampak če se vrnem k Eddyju … Petkrat je zmagal na Touru in petkrat na Giru, sedemkrat je dobil dirko Milano–Sanremo ... Težko ga bo preseči, verjamem pa, da bomo ob koncu Tadejeve kariere lahko potegnili kakšne primerjave.

Kakorkoli, ne bi rad izzival usode. Ko je Jan Ullrich dobil prvi Tour, so napovedovali, da jih bo dobil sedem, pa vemo, kaj se je zgodilo.

Tadej je zdaj v izjemnem položaju, je pa res, da se do zdaj še ni srečeval z resničnimi ovirami.

Mislite, da je pripravljen nanje, bi ga ekipa morala pripraviti nanje?

Mislim, da oboje, je pa pomembno, da ima vedno dovolj časa za regeneracijo in da ohrani svoje veselje do dirkanja. Mislim, da je to ključnega pomena, če si želi dolge kariere v kolesarstvu.

Ampak, kot sem že rekel, Tadej ima poseben talent za to, da ostane osredotočen, da je hvaležen in pozitiven. Vse te lastnosti mu bodo zelo koristile v trenutkih, ko bo naletel na ovire. Če pade, če se polomi, če mu rezultatsko ne bo šlo. Če mu ne bo šlo v zasebnem življenju ali se bo kaj zalomilo v ekipi.

Mislim, da bo ravno s temi lastnostmi in svojo mentaliteto, načinom razmišljanja prepreke lažje preskočil.

Sta se vaša mentaliteta in pogled na življenje z boleznijo precej spremenila? Veliko bolnikov z rakom pravi, da jim je bolezen življenje izboljšala, da so znali bolj ceniti trenutke, ki bi, če ne bi zboleli, zbežali mimo neopaženi.

Mislim, da me je žilavost, ki sem jo pridobil v otroštvu, ko sem se kot mlad fant preselil v Belgijo in tam kosil travo in opravljal druga opravila, da sem zaslužil za stanarino, zraven pa še treniral in tekmoval, opremila z orodji, s katerimi sem se lahko spopadel z boleznijo.

Priznam, težko se je bilo pobrati vedno znova in znova, ko sem se znašel povsem na tleh, po vsaki operaciji in vsakem krogu zdravljenja … Vrnitve so bile vedno izredne težke.

Je pa res, ko se enkrat soočiš s svojo umrljivostjo, imaš priložnost, da razmisliš, kaj je v življenju sploh pomembno. Vem, da ne želim, da dogodki zbežijo mimo, da sem bolj pozoren nanje in zanje hvaležen. In to ljudem tudi povem. Brez izkušnje z rakom na to verjetno ne bi niti pomislil.

O izpolnjujočih občutkih v prvi in drugi karieri

Foto: osebni arhiv Allana Peiperja

Kateri del kariere je bil za vas bolj izpolnjujoč? Ko ste bili kolesar ali športni direktor?

Ko ti gre kot športniku dobro, je to seveda zelo izpolnjujoče, a sam tega takrat nisem znal ceniti, kar danes obžalujem. Vedno sem želel več.

Vloga športnega direktorja je povsem drugačna, a prav tako zelo nagrajujoča.

Ko sem na primer videl, kako je uspelo kolesarjem, ki niso veliko obetali, jaz pa sem jim dal priložnost, ali kako sem vplival na kolesarje kot športnike in osebnosti, mi to ogromno pomeni.

Sem pa najbolj ponosen in tega ne govorim samo zato, ker ste Slovenka in ker poznate Tadeja … Ampak najbolj izpolnjeno sem se počuti tisti trenutek na La Planche des Belles Filles.

💛 “Tadej , Yellow jersey this is for the @letourdefrance !" Dramatic scenes from an unforgettable day for the team. #TDF2020 #UAETeamEmirates #RideTogether pic.twitter.com/6lRpiz2Gpj

— @UAE-TeamEmirates (@TeamEmiratesUAE) September 19, 2020

Bilo je, kot bi se vsi koščki sestavljanke zložili na svoje mesto. Koščki iz mojega otroštva, iz kolesarske kariere, koščki spoznanj, ki sem sem jih dobil v obdobju med obema karierama, spoznanj o sebi, ki so mi pomagala, da sem lahko pomagal drugim in kolesarje videl take, kot so.

Vedno sem si želel biti arhitekt, nekdo, ki gradi, ki ustvarja. Nisem si želel biti generalni direktor, nisem želel biti nekdo, ki naokrog hodi v lepi obleki, ne, vedno sem hotel biti arhitekt.

Na lanskem Touru se je vse to izšlo. Bil sem arhitekt, ki je predlagal opremo, ki je pripravil taktiko. Pred tem nihče ni verjel, da lahko Tadej zmaga na Touru. Razen njega in mene.

Kdaj ste začeli vi verjeti v to, da lahko zmaga na Touru?

Vedel sem, da možnosti ima. Že zaradi Vuelte leto prej.

V ekipi so se takrat iz ne vem kakšnih razlogov odločili, da bo kapetan ekipe na Touru Fabio Aru, Tadej pa zaščiten kolesar, kar se mi ni zdelo dobro, saj sem pričakoval, da bo to ustvarjalo zmedo v ekipi.

Moral sem skovati načrt, kako Tadej lahko zmaga, in ko sem videl traso za kronometer na La Planche des Belles Filles, sem vedel, kakšen bo načrt, le do tja sem ga moral spraviti, in to v pravem položaju.

Ko ste me vprašali, kdo je še verjel v Tadejevo zmago na Touru … Nekaj tednov pred Tourom sem se pogovarjal z Johanom Bruyneelom (nekdanjim športnim direktorjem ekipe US Postal, s katero je Lance Armstrong zmagoval na Tourih, op. a.) in rekel mi je: "O, seveda, Tadej lahko zmaga na Touru." "Res to misliš?" sem ga vprašal, kot bi potreboval še zadnjo potrditev.

In čeprav nisem imel nobenih oprijemljivih dokazov, sem zdaj imel še nekoga, ki je verjel v to možnost.

Samo to sem potreboval, da sem se povsem osredotočil na pripravo taktike za Tour. Takrat je bilo težko prepričati ljudi, da bi verjeli v ta scenarij, saj za to nisem imel pravih dokazov.

Ponavljam, največje zadoščenje mojega življenja je bilo, ko sem kot glavni športni direktor s Tadejem zmagal na Touru. Seveda nisem zmagal jaz, zmagal je Tadej, ker je bil najboljši kolesar na dirki, jaz sem bil samo arhitekt, ki je pripravil pogoje, da mu je to uspelo. Da mu je uspela ena od najbolj spektakularnih zmag v zgodovini Toura.

Vam je bilo v tistem trenutku žal Primoža Rogliča? Del slovenskih navijačev je v tistem trenutku imel zelo mešane občutke.

Seveda mi je bilo žal za Primoža. Krasen človek je, res odličen ambasador našega športa, nikakor ni egoističen tip človeka. Slovenci morate biti na oba izredno ponosni. Da oba prihajata iz vaše države in da sta tako krasna ambasadorja kolesarstva, je res neverjetno.

VIDEO: Poglejte, kaj ga je zmotilo pri odzivih po porazu v ekipi Jumbo-Visma:

Mislite, da ste se z veščinami, ki jih potrebuje vrhunski športni direktor rodili, ali ste veliko znanja pridobili v obdobju po koncu tekmovalne kariere, ko ste se morali znajdi po svoje, ko ste se naučili meditacije, joge in drugih veščin?

Lahko odgovorim z zgodbo iz mojega otroštva. Ko sem imel devet ali deset let, je učiteljica moji mami rekla, da imam vodstvene sposobnosti. Tega se še danes spomnim in veliko mi je pomenilo, da ima nekdo o meni tako mnenje.

Ko sem leta 1992 končal kolesarsko kariero, sem se kar naenkrat znašel brez dela. Kolesarstvo je bilo takrat precej bolj zaprto v smislu nacionalne omejenosti, težko ali nemogoče je bilo dobiti službo v klubu druge države.

Tisto vmesno obdobje je bilo zame izredno kritično, čeprav se mi to takrat ni zdelo.

Prisiljen sem bil prodajati hamburgerje, tudi na dirkah, ker nisem našel druge službe.

Še danes čutim ponižanje, ki sem ga občutil, ko so se ljudje norčevali iz mene, še posebej kolesarji in nekateri ljudje iz kolesarskih krogov, ki sem jih poznal že od prej.

Seveda me je prizadelo, ranilo je moj ego, a po drugi strani me je to okrepilo. Danes vem, da moram kar se da ceniti vse, kar imam. Življenje se lahko v trenutku postavi na glavo.

Leta 2020 je bil Peiper v Belgiji izbran za najboljšega športnega direktorja leta. Foto: osebni arhiv Allana Peiperja

Jaz sem Allan Peiper, ne športni direktor Tadeja Pogačarja, in Allan Peiper bo vedno isti. Zdaj govorim o sebi v tretji osebi ednine, česar praviloma ne maram, pa vseeno v tem primeru moram, če želim povedati, da sem se zavedel, da moram ostati zvest samemu sebi.

Vse se lahko spremeni, morda bom čez nekaj let pometal ceste, nikoli ne veš, še vedno pa bom isti človek in to je pomembno.

V tem vmesnem obdobju, med koncem kolesarske in začetkom kariere športnega direktorja, sem veliko meditiral, se poglabljal vase, predeloval dogodke iz mladosti.

Ko sem se leta 2005 vrnil kot športni direktor, je bilo veliko stvari zame novih, recimo radijske povezave, zelo pa sem si želel kolesarjem pomagati.

Nič drugega, hotel sem biti kadarkoli na voljo kolesarjem. Mislim, da bo to rdeča nit, pečat na moji karieri, in mislim, da bi to potrdili tudi drugi.

To nikakor ne pomeni, da sem človek, ki samo kima, nikakor ne, sem pa bil kolesarjem vedno na voljo, ustvarjal sem okolje, v katerem so lahko uresničili svoje potenciale. In ponavljam še enkrat, vsi ti koščki so se zložili s Tadejevo prvo zmago na Touru.

Vrniva se k vašemu umiku s funkcije športnega direktorja. Večkrat ste že izjavili, da je kolesarstvo vaše življenje, vaša strast, vaš hobi in vaša služba. Skratka, vse. Kaj bi ga sploh lahko nadomestilo?

Trenutno še nimam odgovora na to vprašanje. Od moje odločitve, da se poslovim, sta minila šele dva tedna in še vedno imam veliko dela, povezanega s kolesarstvom. 

Ko sem s kolesarstvom opravil prvič, in sicer leta 1992, ko sem pri 32 letih končal svojo tekmovalno kariero, se mi je več let zdelo, da živim v temni luknji.

Zdaj je vseeno nekoliko drugače. Okoliščine, ki so me pripeljale do umika, so povsem drugačne kot takrat.

Veliki Eddy Mercx je nekoč izjavil, da po koncu kariere ves preostali čas življenja porabiš za to, da iščeš nekaj, kar bi jo lahko nadomestilo.

Z moje perspektive je bila edina stvar, ki je lahko nadomestila mojo kolesarsko kariero, ta, da sem bil še vedno blizu kolesarjem. Zame je bila ta rešitev v obliki funkcije športnega direktorja, za nekoga drugega je to morda delo maserja. Na ta način ostaneš povezan s kolesarji in kolesarstvom.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kot športni direktor pa imaš na neki način očetovsko vlogo. Povsem od blizu vidiš, kaj kolesarji počnejo, s svojimi usmeritvami imaš lahko izredno velik vpliv na njihova dejanja.

V zadnjih tednih, odkar sem objavil, da se umikam, sem dobil ogromno sporočil, večinoma od kolesarjev, v katere dolgo ni verjel nihče, jaz pa sem jim ponudil mesto v ekipi, jim dodelil določeno vlogo, njihove kariere pa so ponovno zaživele. Dal sem jim drugo priložnost. Sporočila teh ljudi mi ogromno pomenijo.

Ne toliko sporočila superzvezdnikov, ki so večinoma usmerjeni sami vase, ampak od povprečnih profesionalnih kolesarjev, ki niso vedno dobivali priložnosti. To se me je resnično dotaknilo. Odprlo mi je oči in dalo vedeti, kako pomemben sem za ekipo.

V svoji karieri sem sodeloval s številnimi kolesarji, ne samo z zvezdniki, in iz vseh sem hotel potegniti najboljše.

Ne vem, ali lahko najdem nadomestilo za to, kar sem počel do zdaj, in niti ne vem, ali naj to sploh poskusim najti, ampak če bom ostal del ekipe, bom ta vpliv še vedno lahko imel.

Kaj pa pisanje? Vaši avstralski kolegi, pa ne samo oni, pravijo, da ste izjemen pisec. Napisali ste številne članke, pa tudi avtobiografijo, a le do obdobja, preden ste leta 2005 postali športni direktor, in v tem času se je zgodilo marsikaj. Ste razmišljali, da bi se ponovno lotili pisanja?

Tudi na to sem pomislil, a sem se hkrati spomnil tudi na to, kako katarzična in naporna izkušnja je bilo pisanje moje avtobiografije.

Moral sem se vrniti v svoje otroštvo, brskati po travmatičnih izkušnjah moje mladosti, razmišljati o moji selitvi v Belgijo pri komaj 17 letih, številnih preprekah na poti do profesionalne kariere in preizkušnjah tega obdobja …

Vem, da je bilo dobro zame, da sem to knjigo napisal in pretekle travme spravil na površje, da sem jih ozavestil in jih sprostil, vendar pa zdaj čutim, da ni pravi trenutek, da bi se vračal v preteklost.

Bo pa moja zgodba kmalu predstavljena na drugačen način, v 30-minutnem dokumentarnem filmu, ki ga o mojem življenju pripravlja avstralska ekipa.

Poudarek je na moji vrnitvi v kolesarstvo po prvi kemoterapiji in vodenju Tadeja do njegove prve zmage na Dirki po Franciji. Gre za pilotni dokumentarec, s katerim bodo poskusili prepričati Amazon, Netflix ali katerega drugega ponudnika, da bi odkupil pravice in predvajal več delov serije.

Namesto pisanja nove knjige bo o moji dediščini in pečatu, ki sem ga pustil v svetu kolesarstva, govoril dokumentarni film.

Tadej je seveda zvezda filma, a ta govori o meni. Govori o ozadju njegove zmagovite poti na vrh lanskega Toura. Z uporabo vseh orodij, ki sem jih pridobil v svojem življenju.