"Nočem se niti naprezati niti tekmovati. Nadirkal sem se. Tako in drugače."

Vitalni sedemdesetletnik Franc Hvasti se je kolesarstvu zapisal pred skoraj 60 leti. Okusil je vse plati kolesarstva. Bil je kolesar, trener in selektor, danes je častni predsednik Kolesarskega kluba Sava Kranj. Osem let je bil selektor jugoslovanske, štiri leta avstrijske in pet let slovenske izbrane vrste, štirikrat se je udeležil tudi olimpijskih iger. Pred dnevi so mu predstavniki Kolesarske zveze Slovenije na slavnostnem večeru (kolesarskih) zvezd na Ljubljanskem gradu podelili prestižno nagrado za življenjsko delo, ki bo lepo zaokrožila njegovo bogato zbirko lovorik.

V kolesarskih krogih vztrajate že skoraj 60 let. Kako se je pravzaprav začela vaša kolesarska pot?

Pri osmih letih me je sosed z Brega ob Savi, kjer sem živel včasih in kjer živim še danes, peljal na ogled Dirke po Jugoslaviji, ki je bila speljana tudi po stari cesti med Kranjem in Ljubljano. Spomnim se, kako sem z odprtimi usti gledal skupino, ki je drvela mimo. Vse skupaj se mi je zdelo strašno fino, od koles, pedal, hitrosti, vse se je svetilo.

Potem sem to željo dolgo časa gojil v sebi. Vozil sem se z maminim kolesom, ko pa je prodala njivo, mi je kupila kolo. Imel sem 13 let. Kmalu sem se udeležil svoje prve dirke. Spomnim se, da smo za nagrado dobili klobaso, kruh ter čaj in tega sem bil tako vesel, da sem stekel domov in oznanil: jaz bom kolesar.

Potem sem se začel udeleževati različnih tekmovanj. Že na prvi dirki sem bil 17., nato tretji, potem pa sem se zavihtel že na drugo, če ne celo prvo mesto. Ne spomnim se natančno. V načrtu sem imel, da vsako leto zmagam na petih dirkah in to kvoto sem vedno izpolnil.

Kako je bilo z nagradami? Je kdaj kapnil kak denar?

O, kje pa! Takrat še za pod zob nismo imeli ničesar. To so bila 50., 60. leta prejšnjega stoletja, ko smo živeli od ameriških prehranskih paketov z marmelado, sirom, kisom, oljem, sladkorjem, drugega nismo imeli. Na dirki sem bil najbolj vesel, če smo za nagrado dobili hrano. To je bil glavni motiv. Ni bilo tako kot danes, meso smo jedli samo za veliko noč, božič in semenj.

Pri 19 letih sem se odpravil v Beograd, kjer sem služil vojaški rok, zraven pa dirkal za kolesarski klub Partizan. Ko sem se vrnil domov, sem redno dirkal, zraven pa, da sem lahko preživel, delal tudi kot avtomehanik. Imel sem precej strank, očitno sem bil kar dober, in kmalu sem zaslužil toliko, da sem na nek način vzdrževal tudi kranjski kolesarski klub (takrat še Mladost Kranj, op. a.).

Katere so bile vaše kolesarska specialitete?

Vse mi je šlo, samo dolgih klancev nisem zmogel. Najraje sem dirkal po Avstriji. Tam so bile dirke na vrhunski ravni. Odlična organizacija, poskrbljeno je bilo za hrano, pijačo, prenočitev, že takrat so imeli lepe ceste.

Sicer bi pa svojo kariero razdelil v dve dobi, prvo sem preživel v vlogi kolesarja in drugo v vlogi trenerja in selektorja. Kot tekmovalec sem bil dober, še posebej leta 1968, ko sem postal tudi jugoslovanski državni prvak, nisem pa dosegal vrhunskih rezultatov. Kot sem že omenil, je bilo zame pomembno le, da izpolnim kvoto petih zmag v sezoni, ni bilo pomembno, kakšnih. Sem bil pa na državnih prvenstvih vedno med deseterico, večkrat tudi na stopničkah, manjkale pa so mi etapne zmage. Lahko sem bil dober, a sem nato močno zaostal na daljših klancih.

Bil sem hiter in iznajdljiv in znal sem izkoristiti priložnost, kot se je to na primer zgodilo na dirki v Beogradu, zmagal sem v etapi s ciljem na Terazijah, kjer so bili moji tekmeci 800 metrov pred ciljem udeleženi v padcu, ali na dirki po Jugoslaviji, kjer sem tako silovito pripeljal v ovinek, da je deseterica za menoj zletela po tleh, jaz pa sem zmagal. Štirikrat sem vozil na dirki Tour de l'Avenir, nisem pa imel ambicij, da bi bil profesionalni kolesar, zaradi blokovske delitve takrat za nas z vzhoda to niti ni bilo mogoče.

Sem pa imel ambicije postati trener in v tej vlogi sem dosegel vse, kar sem si zadal. Mislim, da sem bil kar med boljšimi slovenskimi trenerji, če ne kar najboljši. Ne vem, ali bo kdo od naših kdaj treniral tujo reprezentanco (Hvasti je bil štiri leta selektor avstrijske reprezentance, op. a.). To pa je pokazatelj, da si opažen.

Kako in kdaj je padla odločitev, da bo kolesarstvo tudi vaš poklic?

V začetku 70. let smo se z družino pogovorili, ali nadaljujem kot mehanik ali se odločim za kolesarstvo. Pretehtalo je kolesarstvo in začel sem se izobraževati.

V Ljubljani sem opravil trenerski tečaj, v nekaj letih pa so me opazili tudi v tedanji Jugoslaviji in me poslali v Bratislavo, kjer sem dve leti obiskoval visoko šolo za telesno kulturo, kjer je bilo kolesarstvo posebna študijska smer. Tam sem diplomiral in bil kmalu izbran med 23 najboljših trenerjev na svetu. V Nemški demokratični republiki sem pridobil še mednarodno licenco, veliko sem študiral, veliko pa sem se naučil tudi od dr. Tomislava Koprivnjaka, ki je z mano sodeloval kot kondicijski trener.

Ob prejemu nagrade za življenjsko delo ste dejali, da je bila najtežja vloga, ki ste jih v kolesarstvu okusili, selektorska vloga. Zakaj?

Ja, prav gotovo. Večkrat dam za primerjavo: ko si tekmovalec govoriš DAJ, ko si funkcionar ali trener, pa moraš reči NA. To pomeni, da če kolesar zahteva tlačilko, jo moraš ti nekje dobiti in mu jo dati.

Ko si tekmovalec, si pomemben samo ti, ko si trener, selektor, so pomembni vsi drugi. Prav tako je pomembno, da ne delaš velikih razlik med tekmovalci. Če govorimo o reprezentanci, tam moraš sestaviti ekipo šestih kolesarjev in kot selektorju mi je bilo vedno najtežje določiti šesti člen. Glede prvih štirih kandidatov smo bili enotni, pri petem ali šestem pa smo se vedno sprli. Ali sta bila enako dobra ali pa že tako slaba, da nista spadala zraven.

V času socializma pa je bila še ena zanka, moral sem paziti na kvote. Po navadi sem imel v ekipi štiri Slovence, enega Hrvata ali Srba, zato da sem zadovoljil zvezne kriterije in zahteve. Torej, tudi če je bil Slovenec boljši, pa se zaradi kvot ni mogel uvrstiti v ekipo. Seveda je bila sestava odvisna tudi od sestave Kolesarske zveze Jugoslavije. Če je nisi upošteval, so te zamenjali.

Sicer pa imaš kot trener ali selektor cel kup nalog. Kolesarje moraš spremljati v spremljevalnem vozilu, jih varno pripeljati na dirko, zagotoviti, da vse poteka tekoče, od maserja, mehanika, prehrane, skratka, za cel kup nalog gre. Spominjam se na primer olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1984. Organizatorji so nas opozorili, naj se pravočasno odpravimo na štart, ki je bil 200 kilometrov oddaljen od olimpijske vasi. Štartali smo ob štirih zjutraj, dirka se je začela ob 13. uri. Vmes se je bilo nekje treba ustaviti in se najesti, kar v vsej tisti gneči nikakor ni bilo lahko. Skratka, kolesarji zahtevajo, mi pa jim moramo to zagotoviti.

V kateri vlogi ste najbolj uživali?

V vlogi trenerja. Še danes treniram rekreativce. Skoraj vsak dan med tednom vodim skupine kolesarjev na spinnerjih, ki jih imamo v KK Sava Kranj. Imam štiri skupine starejših, starih med 40 do 70 let, 12 žensk in 10 moških, in v tem najbolj uživam. Ne potrebujem nekih posebnih priprav. Malo se skoncentriram, napišem program in ga izvedem. Poleg tega imajo tudi oni občutek, da delamo strokovno. Vsi so zadovoljni, letos je kandidatov še enkrat več kot lani.

O katerem uspehu govorite z največjim ponosom?

Kot selektor sem najbolj ponosen na to, da smo leta 1980 na Balkanskih igrah ekipno vožnjo na razdalji 100 kilometrov prevozili s povprečno hitrostjo 50 kilometrov na uro, kar je še danes odličen dosežek. Še posebej, če vemo, da so bila kolesa včasih železna, da smo imeli noge v zaponkah in blokejih in da smo bidone prevažali na krmilu.

Kot oseba, ki je v kolesarstvu prisotna zadnjih 57 let, najlažje primerjate kolesarstvo nekoč in danes. Kje vidite največje razlike?

V zadnjih 20 letih se je v kolesarstvu ogromno spremenilo. Predvsem v prehrani kolesarjev in opremi. Tudi metode treningov sicer napredujejo, a ne tako bistveno kot denimo spremljevalni del treninga z raznimi pripomočki, kot so pulzmeter, vatmeter in obratomer. To so ogromno dosežki, mi smo vse to počeli precej na pamet. V mojem prvem obdobju, ko sem bil še tekmovalec, smo delali po občutku, nismo pa imeli dokazov, da je to, kar delamo, tudi pravilno. Danes se vse spremlja prek računalnika.

So pa seveda tudi stvari, ki motijo. Zadnja leta me moti predvsem to, da je premalo osebnih stikov med kolesarjem ter trenerjem in da vse skupaj preveč temelji na digitalni osnovi. Komunikacija sicer obstaja, ampak ne iz oči v oči. In to ni prava pot. Velikokrat je treba situacijo preveriti v živo, saj se le tako lahko v pravem trenutku odzoveš. Menda se tudi radijske zveze med menedžerji, trenerji in kolesarji na dirkah počasi ukinjajo, kar je prav, saj so kolesarji postajali le daljinsko vodeni kolesarji.

Radijske povezave na večjih dirkah ostajajo.

Ja, na nekaterih ja, ampak se mi zdi, da bo ta povezava zgolj s kapetanom ekipe. Mislim, da bodo kmalu na voljo le še splošne informacije, kot so na primer informacije glede varnosti na cesti, vse drugo pa bodo po mojem mnenju ukinili. Gre namreč za prevelik vpliv na kolesarja. Osebno dobro vem, kaj mu v določenem trenutku lahko rečeš in kaj ne. In če nimaš radijske povezave, mu tega ne moreš reči, ampak mora to izpeljati sam.

Kako gledate na spremembe, kot je na primer namestitev kamer na krmilih in sedežih kolesarja, ki odlično prikazuje dogajanja na dirki?

Za gledalce bo to super zadeva. Redno spremljam dirke in lahko rečem, da je prenos dirke Tour de France izredno dober, tudi Giro in Vuelta nista slaba, preostalo pa je slabo, še posebej prenos dirk na svetovnem prvenstvu, ko komaj veš, kaj se dogaja. Francoski Tour pa analitično prikazuje situacije, imajo odlično opremo, da vse to lahko izvedejo, to pa seveda veliko stane. Primer slabega prenosa je bila tudi dirka na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012, ko sploh nihče ni vedel, za kaj gre. Niti kolesarji sami, saj je bilo na progi premalo spremstva.

Kakšno prihodnost napovedujete slovenskemu poklicnemu kolesarstvu?

Rezultati so bili do zdaj odlični. Za tako maloštevilno populacijo je to fenomen. Me pa močno skrbi za prihodnost. Svoje bo opravila kriza, že zdaj opažam luknje, čez leto ali dve bo še huje. Od leta 1980 smo vedno imeli kolesarje, ki so bili dovolj kakovostni za prestop v tujino. Že za drugo leto jih ne vidim veliko, potem pa vedno manj.

Luka Pibernik za prihodnji dve sezoni odhaja v italijansko profesionalno ekipo Lampre-Merida, kjer že kolesari Jan Polanc.

Da, ampak potem jih ne vidim več na obzorju. Razloga sta dva, kriza je tudi v tujini in potrebe po kolesarjih so vedno manjše, drugi razlog je, da je vedno manj potencialov. Poleg tega pri nas ni prave konkurence. Včasih smo imeli ekipe Radenska Rog, Sava Kranj, mimogrede, skoraj vsi dobitniki letošnjih kolesarskih nagrad prihajajo iz Save, Perutnina Ptuj, Gorica in Adria Mobil, med člani zdaj ostaja samo Adria Mobil. Okej, v Radenski in Savi imamo sicer fante do 23 let, ampak to je premalo. Ni prave konkurence.

Omenili ste, da pedale danes vrtite predvsem na spinnerjih, vas še kdaj zanese na cesto?

Letno prevozim med pet in šest tisoč kilometri, se pa raje vozim sam kot s skupino. Veste, kako je, jaz vem, da lahko, pa ne morem. To pomeni, da bi s svojo vožnjo oviral skupino in bi me kolesarji morali stalno čakati. Nočem jih ovirati. Nočem pa se niti naprezati niti tekmovati. Nadirkal sem se. Tako in drugače.