Veseli, da jim nasproti ne stoji Montreal

Liga NHL je ogledala luč sveta v sezoni 1917/18, Boston Bruins pa so postali del družine v drugi polovici leta 1924. Spadajo med šest ekipi, t.i. original six'', ki so ob upadu moštev med leti 1942 in 1967 sodelovali v NHL, saj je nato znova prišlo do razširitve. Moštvo je ustanovil živilski ''tajkun'' Charles Adams, ki se je po ogledu finala Stanleyjevega pokala zaljubil v hokej na ledu. Prvi generalni direktor je postal Art Ross, ki je to vlogo, v posameznih sezonah pa tudi vlogo trenerja, opravljal kar 30 let. Slednji je bil pred tem tudi izvrsten igralec, po njem pa se tudi imenuje nagrada za najboljšega strelca rednega dela (Art Ross trophy).

Po treh naslovih 29 sušnih let

Ekipa iz ''mesta odvetnikov'' je že v svoji tretji sezoni prišla do samega finala, kjer je bila premočna Ottawa. Že leto zatem pa so se odšli do konca in prišli do prvega naslova prvakov, ko so v finalu ugnali New York Rangers. Sezono zatem so imeli priložnost, da ubranijo naslov prvaka, a so bili v finalu hokejisti Montreala premočni. Za drugi naslov prvaka NHL so potrebovali natančno deset let, pokal so namreč dvignili v sezoni 1938/39. Tudi na tretji naslov prvakov jim ni bilo potrebno dolgo čakati, po letu premora so se na vrh povzpeli v sezoni 1940/41, nato pa je prišlo obdobje suše, saj je minilo kar 29 let, da so se znova veselili lovorike.

Obdobje, ko je v NHL igralo le šest moštev (med 1942 in 1967), ni bilo preveč uspešno za Bruins, med drugim jim kar osem sezon zapored ni uspelo priti v končnico (med 1960 in 1968). V tem času se jim je trikrat uspelo prebiti do finala Stanleyjevega pokala (1953, 1957 in 1958), a so vedno morali priznati premoč Montrealu. Se je pa 18. januarja 1958 v zgodovino vpisal Willie O'Ree, ki je bil prvi temnopolti hokejist, ki je zaigral v NHL. Na začetku leta 1950 pa je prišlo do menjave v lastniški strukturi, saj je Weston Adams, sin ustanovitelja franšize, zašel v finančne težave in moral prodati moštvo Walterju A. Brownu, ki je imel v lasti Boston Celtics. Vendar je Weston Adams leta 1964 po smrti Browna znova odkupil ekipo.

Montreal finalna nočna mora

Še pred razširitvijo lige se je ekipi priključil eden najboljših branilcev vseh časov Bobby Orr. Nato jim je uspela še odlična menjava s Chicagom, ki jim je prinesla napadalce Kena Hodga, Freda Stanfielda in Phila Esposita. Slednji je postal prvi igralec v NHL, ki je v eni sezoni presegel mejo 100 točk. Je hkrati eden izmed četverice, ki so prejeli nagrado za najboljšega strelca rednega (Art Ross trophy) dela štiri leta zapored (ob njem še Jaromir Jagr, Wayne Gretzky in Gordie Howe). Ekipa je znova začela blesteti in v sezoni 1969/70 prišla do četrtega Stanleyjevega pokala. Sezono zatem so znova blesteli, kar sedem igralcev se je znašlo med deseterico najučinkovitejših hokejistov rednega dela, štirje od njih so dosegli več kot 100 točk, a to ni bilo dovolj, v končnici so jih izločili Canadiens. Prišla je sezona 1971/72, ekipa je znova blestela in v finalu s 4:2 v zmagah ugnala New York Rangers, to pa je bil peti in hkrati zadnji naslov prvakov.

V naslednjih šestih sezonah jim je do finala uspelo priti še trikrat, vselej so ledeno ploskev zapustili s sklonjenimi glavami. Enkrat je bila premočna Philadelphia, dvakrat pa Montreal, kateri je bil za Boston v finalu kot zaklet. Sedemkrat so se namreč v finalu srečali s Canadiens in niti enkrat obrnili serijo sebi v prid. V sezoni 1974/75 je trenersko mesto med drugim prevzel kontroverzni Don Cherry, ki ga poznavalci hokeja sedaj poznajo v vlogi strokovnjaka na športnem programu in po zanimivem stilu oblačenja.

Bourque postal zaščitni znak kluba

Leto 1979 je zaznamoval prihod branilca Raya Bourquea, ki je postal ikona kluba in zaščitni znak ''kosmatincev''. Kanadski branilec je v Bostonu preživel kar 20 in pol sezon, ob koncu kariere pa se je za leto in pol preselil v Colorado. Sedaj 50-letni Montrealčan je odigral več kot 1500 tekem in v rednem delu zbral 1506 točk. Skorajda 15 sezon je opravljal vlogo kapetana. Slednji se je s soigralci uspel v sezoni 1987/88 znova prebiti do finala, kjer pa je bil Edmonton boljši s 4:0 v zmagah. Dve leti sta se tekmeca znova srečala v finalu in znova so bili boljši hokejisti iz Kanade. To je bil do te sezone zadnji finale za Bostončane. Odtlej so najdlje prišli sezoni zatem, ko so v konferenčnem finalu obakrat morali priznati premoč Pittsburgu na čelu z Mario Lemieuxem.

Kljub nekaterim odličnim hokejistom, kot so Bourque, Adam Oates, Rick Tocchet pa od leta 1993 niso prišli dlje od drugega kroga končnice. Sezono 1994/95 si bodo navijači spomnili predvsem po slovesu od dvorane Boston Garden, saj je bila to poslovilna, po njej so se namreč preselili v FleetCenter, ki je sedaj znan pod imenom TD Garden.

Julien sestavil homogeno ekipo

Na začetku leta 2000 se je začela prenova moštva, jedro pa so sestavljali Joe Thornton, Sergej Samsonov, Brian Rolston in Bill Guerin, vendar brez vidnejšega uspeha. Štiri leta zatem se je vodstvo zahvalilo nekaterim veteranom, zvezdnika Thorntona pa je poslalo v San Jose. Leta 2005 se je ekipi priključil vratar Tim Thomas, ki je NHL okusil šele pri 30 letih, kar pa je bila dobra odločitev, saj je Američan zadnja leta eden vidnejših vratarjev. Leto zatem sta moštvo okrepila branilec Zdeno Chara, ki je sedaj kapetan in Marc Savard, eden najbolj pomembnih členov, vendar se slednji zadnji dve sezoni ukvarja predvsem s poškodbami. Sezone zatem so ekipo okrepili še nekateri hokejisti, med drugim Patrice Bergerom in Milan Lucic, trener Claude Julien, ki je na klop sedel leta 2007, pa je ustvaril homogeno ekipo brez izstopajočega igralca.