Prek meja
Sreda, 21. 8. 2024, 4.00
2 meseca, 3 tedne
Prek meja (12.): Lukaš Horak
Čeh, ki ga je sanjska služba pripeljala v Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,18
Gost rubrike Prek meja je vratar HK Olimpija Ljubljana, Čeh Lukaš Horak, ki svoje delo ocenjujejo kot sanjsko službo.
Gost tokratne rubrike Prek meja je češki hokejski vratar Lukaš Horak, ki je pred dobrim letom službovanje našel v Sloveniji, natančneje pri HK Olimpija Ljubljana. Tridesetletnik se je v Ljubljani hitro udomačil in prirasel k srcu navijačem. Spregovoril je o tem, kako leto po prihodu vidi deželo na sončni strani Alp, kako na ti sta si s slovenščino, kaj meni o cenah pri nas, katero slovensko mesto krasi njegovo čelado, katera hrana mu tu najbolj tekne, kakšnim ciljem naproti gre z zmaji in še kaj.
Dobro leto mineva, odkar je Lukaš Horak sprejel ljubljanski izziv, se s trebuhom za kruhom odpravil v Slovenijo in začel službovati pri HK Olimpija Ljubljana. Hokejski vratar je v kratkem času postal ljubljenec najzvestejših navijačev zmajev, Ljubljana pa mesto, v katerem se počuti skoraj kot doma.
"V Slovenijo sem prišel ravno v času hudih poplav. Vem, da so bili to zelo težki časi za marsikaterega Slovenca in da nekateri še danes čutijo posledice. Leto zatem se tu počutim zelo domače, sprejeto, sproščeno. Ljubljana je majhno, a zelo lepo mesto. Podobno je z vašo državo. V nekaj urah prideš z enega konca na drugega. Majhna je, a ljubka, z veliko neokrnjene narave. Všeč mi je, da se z dekletom lahko odpraviva z avtomobilom in sva v dobrih 15 minutah pri slapu, jezeru ali kje drugje v naravi," pravi 30-letnik, ki je odraščal in še danes, ko ni klubske sezone, živi v manjšem mestu Most v regiji Usti nad Labem, kakšnih 70 kilometrov severozahodno od Prage.
Pogled na del češkega mesta Most, kjer je odraščal in še danes, ko ni hokejske sezone, živi 30-letni Horak.
Več iz rubrike Prek meja
Slovenci podobni Čehom, lubenica v zadnjih tednih najpogosteje slišana beseda
"Slovenci ste zelo podobni nam Čehom, zagotovo je svoj del tukaj odigralo slovansko ozadje."
Pred selitvijo v Slovenijo je osem sezon igral v Franciji in na Danskem, kjer take domačnosti kot tu ni občutil. "Slovenci ste zelo podobni nam Čehom, zagotovo je svoj del tukaj odigralo slovansko ozadje. Ste povsem drugačni od Dancev in Francozov, pri katerih sem preživel največ časa v tujini. V Franciji se je na primer vsak bolj ko ne držal zase, tukaj pa so ljudje 'superprijazni', vedno pripravljeni pomagati. Že od prvega dne. Ne morem se pritoževati, sploh glede ljudi."
Pa tudi nad jezikom ne, dodaja. "Nekatere besede so si v češčini in slovenščini precej podobne. Po letu dni tukaj lahko rečem, da razumem 70 odstotkov pogovora v slovenščini. Sicer pa skoraj vsi govorijo angleško, tako da s komunikacijo ni nobenih težav."
In kako mu gredo z jezika slovenske besede, pa ne le tiste sočne, ki se načeloma najhitreje znajdejo v besednjaku športnih prišlekov? "Poznam kar nekaj besed. 'Dobrodošli' je lepa. 'Kako si? Dobro sem.' (smeh, op. p.)," je pogovor za nekaj sekund nadaljeval v slovenščini. Pa najtežja beseda? "Kaj pa vem. V zadnjih dneh sem v tem vročinskem valu velikokrat slišal besedo lubenica."
Balkanska glasba ne, "čevapi" pač
Ni ljubitelj balkanske glasbe, mu pa teknejo čevapčiči.
Še preden ga je hokejska pot pripeljala v Slovenijo – z dekletom in psom živi v Vižmarjah –, je o njej slišal veliko pozitivnih stvari.
Nenazadnje je v klubih igral z več Slovenci, med njimi Boštjanom Goličičem, Davidom Rodmanom, Aleksandrom Magovcem, Anžetom Kuraltom, Andrejem Hebarjem, njegov trener je bil zdajšnji selektor slovenske reprezentance Edo Terglav. A da bi zares občutil državo, je v njej moral preživeti nekaj mesecev. Je v teh spoznal kakšno nenavadno navado Slovencev?
"Ne bi rekel, da gre ravno za 'čudno' navado, še manj, da bi jo posploševal na vse ljudi, a v naši slačilnici se pogosto vrti balkanska glasba. Predvsem mladi jo vrtijo, pa tudi nekateri starejši. Ne vem, kaj imajo z njo (smeh, op. p.). Nisem ravno oboževalec te zvrsti glasbe, a je pogosto na naši glasbeni listi. To je morda edini minus, če mu sploh lahko tako rečem. Če bi glasbo vrtel jaz, bi bile to pesmi z radia, angleške pesmi, takšne, ki te pred tekmo napolnijo z energijo."
Če ni ravno pristaš balkanske glasbe, pa mu je všeč nekaj drugega s pridihom Balkana. "Čevapi," ustreli kot iz topa, ko ga vprašamo o hrani, ki mu pri nas dobro tekne. "Vem, da niso prav vaši, pravzaprav jih poznamo tudi na Češkem, a ne vem, iz česa jih delajo doma, saj še zdaleč niso takšnega okusa. Spomnim se šolskih let. Ko smo imeli v šoli za kosilo čevapčiče, sem tiste dni vedno raje jedel doma. Tu pa so drugačni, predvsem zelo sočni."
Tako kot večina Olimpijinih tujcev živi v Vižmarjah, kjer mu družbo delata dekle in pes. Nad Ljubljano je navdušen, eden redkih minusov je promet v konicah dneva. "Takrat zna biti grozno, a ne bomo se preveč pritoževali," pravi Horak.
Po življenju v Franciji in na Danskem ne more reči, da so cene tu visoke
Glede na to, da je Češka država, v kateri v povprečju popijejo največ piva na prebivalca, se na vroč poletni dan nismo izognili vprašanju o pivu v Sloveniji.
"Tudi tu imate češka piva, kot sta Staropramen in Kozel, res pa je, da niso iste kakovosti kot doma. Imate pa svoja piva, ki so povsem okusna, predvsem pa so bolj podobna tistim na Češkem, kot pa so jim bila na primer piva v Franciji."
In kaj meni o vse višjih cenah, ki jih je na primer v središču Ljubljane treba odšteti za pijačo ali prigrizek? "Veliko ljudi govori, da se cene tu višajo, da so stvari vse dražje, a leta sem igral v državah, kot sta Danska in Francija, kjer sem bil vajen višjih cen, tako da morda nisem pravi naslov. Če cene tu primerjam z njihovimi, ne morem reči, da je tu drago, je pa nekoliko dražje kot na Češkem, a zame še vedno sprejemljivo."
Bled ga je prevzel že pred leti
Bled ga je tako prevzel, da ga ima ovekovečenega tudi na čeladi.
Horak ob selitvi v Ljubljano ni bil prvič v Sloveniji. Pred leti mu je k srcu prirasel Bled, celo tako, da ga ima ob zmajih, novem logotipu Olimpije, simbolu mesta Most gradu Hnevin, inicialkah domačih in češki zastavi ovekovečenega na delu službene opreme, čeladi.
"Mislim, da je bilo leto 2017, ko sem prvič prišel v Slovenijo. Takrat smo z Grenoblom igrali turnir na Bledu, ki je zame postal eden najlepših krajev v tujini. Obiskal sem ga že mnogokrat in da, tudi na čeladi ga imam, ker mi je res tako všeč."
Na delu čelade je ovekovečen Bled. Če mu kdo omeni, da je gorenjski biser bližje Jesenicam kot Ljubljani, mu odvrne: "Olimpija je še vedno najboljši hokejski klub v državi (smeh, op. p.)."
"Boš kar vratar"
V deželi, kjer je hokej šport številka ena, se je tej hitri igri zapisal pri sedmih letih.
"Začel sem precej pozno, saj se otroci začnejo ukvarjati s hokejem že pri treh, štirih, petih letih. Spomnim se, da ob obisku prvega treninga nisem znal dobro drsati, pa so rekli, naj se raje postavim pred gol. 'Boš kar vratar,' so rekli. In tako sem postal vratar. Danes je to moja sanjska služba."
"Danes je to moja sanjska služba," pravi o službovanju med vratnicama.
Doma je hokej šport številka ena
V Ljubljani je nemudoma postal ljubljenec navijačev zmajev, za katere pa si želi, da bi še v večjem številu zapolnili tribune Tivolija. Slovenska navijaška kultura je drugačna od tiste v deželi aktualnih svetovnih prvakov, kjer so hokejske tekme lepo obiskane. Slovensko občinstvo je zahtevno.
"To sem opazil, da. Lani smo doma res slabo začeli, nikakor nismo mogli zmagati, kar se je poznalo tudi na tribunah. Na Češkem je kultura navijačev drugačna, vendarle je hokej doma šport številka ena. Ljudje ga imajo res radi, prihajajo na tekme zaradi ekipe, ki jo spodbujajo, zaradi druženja, pridejo na pivo, klobasice," razlaga prva vratarska violina Olimpije, ki se nadeja, da bo prihod kanadskega strateškega partnerja Alexandra Lefebvra pozitivno vplival na več sfer ljubljanskega kolektiva.
Navijači so ga hitro vzeli za svojega, želi pa si, da bi skozi celotno sezono še bolj napolnili tribune Tivolija.
"Doživeli smo nekaj sprememb, imamo nov logotip, drese, nekaj novih igralcev, kot sem slišal, se nekaj sprememb še obeta, tudi na tekmah. Veselim se, da vidim, kaj bodo te prinesle. Upam, da bodo privabile tudi več ljudi. To bi bilo super. V ekipi pozitivno gledamo na novo zgodbo," je optimističen gost tokratne rubrike Prek meja, ki je s soigralci sredi priprav na novo sezono.
Sredi najmanj priljubljenega, a še kako pomembnega obdobja
"Smo pa v za večino športnikov verjetno najmanj prijetnem pripravljalnem obdobju, a vsi se zavedamo, kako pomembno je za nas opravljeno delo med poletjem. Preden sem se vrnil v Ljubljano, sem doma v fitnesu skrbel za fizično pripravo, z nekaterimi fanti iz mojega mesta pa smo šli nekajkrat tudi na led, kar je bilo super, da smo lahko ohranili stik z ledom. Čaka nas nekaj pripravljalnih tekem, na katerih vemo, da rezultat ni v ospredju, saj je težko spet igrati, potem ko štiri, pet mesecev nisi imel tekme. Pomembno bo, da bomo skozi te gradili sistem igre, zame pa, da še bolje spoznam predvsem nove soigralce, da se začne graditi samozavest."
Z Olimpijo je v zadnji sezoni upravičil vlogo favorita v domačem prvenstvu, v prihodnji pa upa, da se prebijejo v končnico ICEHL, če bo mogoče, kar neposredno, po rednem delu.
"Verjamem, da imamo ekipo, da dosežemo zastavljene cilje"
Olimpija je redni del lanske sezone osrednjega tekmovanja ICEHL končala na devetem mestu. Za končnico se je v dodatnih bojih merila s Pustertalom, a na koncu ni prišla do tako želene četrtfinalne vstopnice.
V novi sezoni, v kateri so na Celovško 25 pripeljali nekatere reprezentante (Robert Sabolič, Blaž Gregorc, Blaž Tomaževič), si želijo koraka naprej. "Priti neposredno v končnico bi bilo super. A treba bo trdo delati, vzpostaviti dober ekipni duh, uživati vsak dan v hokeju, potem pa bodo prišli tudi rezultati. Verjamem, da imamo ekipo, da dosežemo zastavljene cilje."
Uvodno tekmo ICEHL bo ljubljansko moštvo odigralo v petek, 20. septembra, ob 19.15, ko bo v domačem Tivoliju pričakalo Beljak.
Preberite še:
