Milanič in Novak brez Eura, Danci šokirali svet

Pred dvajsetimi leti je na različnih delih Evrope zapihal nov veter. Železna zavesa je padla in podlegla težnjam po demokratičnih spremembah. Omogočila je rojstvo novih samostojnih držav(ic), med njimi tudi Slovenije. Na območju nekdanje Jugoslavije, ki se je lahko tedaj pohvalila z nadarjenim rodom in spadala med vodilne nogometne velesile v Evropi, je zadišalo po kruti in neizprosni vojni.

Razmere so se hitro slabšale, resolucija Združenih narodov 757 pa je poskrbela, da Jugoslavija (vsaj tisti del, ki je še nosil njeno ime) ni nastopila na evropskem prvenstvu. Le dva tedna pred začetkom zaključnega turnirja na Švedskem je bila izključena s tekmovanja, namesto nje pa je priložnost dobila Danska, ki se je morala v kvalifikacijah zadovoljiti z drugim mestom. Vse preostalo je postalo zgodovina ...

"Rdeče-beli", zbrani z vseh vetrov, številni nogometaši so si že dajali duška na počitnicah, so brez resnejših priprav presenetili tekmece. Preskočili so vse ovire, tudi mogočno nizozemsko in nemško, na koncu pa se zasluženo veselili svojega prvega in še do danes edinega evropskega naslova. Rojena je bila legenda o danskih junakih.

Ferci presenetili Avstrijce

Jean-Pierre Papin je v kvalifikacijah za EP 1992 dosegel kar devet zadetkov. Evropska nogometna zveza (UEFA) se je odločila, da bo leta 1992 najboljših osem reprezentanc gostila Švedska. Čeprav je ponujala bistveno manjše štadione od tekmice Španije, se je krovna zveza odločila, da dobi prednost. Tudi zato, ker so Španci tisto leto v športnem smislu že zaznamovali s poletnimi olimpijskimi igrami (Barcelona). Objekti na Švedskem niso bili veliki. Izstopal je Idrottsparken v Nörkoppingu, ki je sprejel le 23 tisoč navijačev, imel pa še bolj skromen obisk (vedno pod 20 tisoč). Še zadnjič je na zaključnem turnirju nastopilo osem ekip, nato se je številka podvojila, saj je že v Angliji (1996) nastopilo 16 ekip. To je bila povsem logična poteza Uefe, saj je število njenih članic po rojstvu številnih samostojnih držav naglo poskočilo.

V kvalifikacijah je sodelovalo 34 ekip. Švedska je bila uvrščena neposredno. Na žrebu se je med kroglicami pojavila tudi Vzhodna Nemčija (NDR), ki pa je nato "izstopila", saj se je oktobra 1990 združila z zahodnimi "brati". Nastala je Nemčija. Prvič sta se predstavila palčka San Marino in Ferski otoki. Če je bil prvi topovska hrana za tekmece, pa so drugi presenetili z zmago nad Avstrijo (na "domači" tekmi na Švedskem, saj Uefa zaradi neprimernih pogojev ni dovolila igrati pri "ribičih"), na koncu pa za slovensko severno sosedo zaostali le zaradi slabše razlike v zadetkih.

V kvalifikacijah je blestela Francija. Dobila je vseh osem tekem, osvojila maksimalnih 16 točk, Jean-Pierre Papin pa je dosegel devet golov. Španija je razočarala, bila tretja in kar štirikrat izgubila. Zadnje tekme, morala bi gostovati v Albaniji, zaradi političnih nemirov v Tirani niti ni odigrala. Poleg Švedske se je na evropskem prvenstvu prvič predstavila Škotska, ki je v kvalifikacijah tesno prehitela Švico in Romunijo, Sovjetska zveza se je znašla pred Italijo, predvsem zaradi boljših nastopov v gosteh, medtem ko so azzurri izgubili na Norveškem, Nemčija se je namučila z žilavimi Valižani, Nizozemska pa s Portugalsko. Pri tulipanih, branilcih naslova, je še vedno blestel Marco van Basten in v kvalifikacijah dosegel osem zadetkov. Anglija je končala pred Irsko in Poljsko, sta pa obe otoški reprezentanci ostali nepremagani. Irci so kar štirikrat remizirali, kar je bila voda na angleški mlin.

Pančev najboljši strelec kvalifikacij, Katanec zatresel avstrijsko mrežo

Kaj pa "nesrečna" Jugoslavija? Pod vodstvom Ivice Osima je uresničila napovedi večine nogometnih strokovnjakov, ki so modrim pripisovali bleščečo prihodnost. Znameniti Čilenci, svetovni mladinski prvaki, so bili pet let starejši, mnogi izmed njih že nosilci v močnih klubih. Da je nekaj na tem, so nakazovali tudi rezultati v kvalifikacijah.

Zadetek Srečka Katanca na tekmi z Avstrijo (pri 1:17):

Jugoslavija je na osmih tekmah kar sedemkrat zmagala, v gosteh pa dobila vse štiri tekme z 2:0. Premagala je Dansko, Avstrijo, Severno Irsko in Ferske otoke. Izgubila je le doma z Danci, a kar nekaj mesecev po bleščeči zmagi v Köbenhavnu, tako da prvo mesto ni bilo ogroženo. Z desetimi goli se je izkazal Darko Pančev. Makedonec, napadalec Crvene zvezde, je bil najboljši strelec kvalifikacijskega ciklusa, kar dvakrat pa je dosegel trojček. Na začetku kvalifikacij je modri dres nosil tudi Srečko Katanec in se na domači tekmi z Avstrijo (4:1) po strelu z glavo tudi vpisal med strelce. Zaradi vedno težjega političnega položaja je Jugoslavija domače tekme odigrala le na beograjski Marakani.

Čeprav se je Jugoslaviji nasmihal nastop na evropskem prvenstvu (zanimivo je, da bi se s tem obdržal lihi vrstni red udeležb: 1960 – DA, 1964 – NE, 1968 – DA , 1872 – NE, 1976 – DA, 1980 – NE, 1984 – DA, 1988 – NE, 1992 – DA?), pa se je v političnem smislu vedno bolj kuhalo. Odpovedi so se vrstile tudi znotraj nogometnih krogov. Katanec je igral le do konca leta 1990, hrvaški nogometaši (Zvonimir Boban, Robert Jarni, Robert Prosinečki, Davor Šuker in Zoran Vulić) so nazadnje nastopili maja 1991 in izdatno pomagali k visoki zmagi nad Ferci (7:0), nato pa so zdesetkano Jugoslavijo sestavljali le še Srbi, Črnogorci, Makedonci, igralci iz BiH in dva Slovenca. To sta bila Džoni Novak in Darko Milanič, ki sta takrat branila barve beograjskega Partizana.

Z jugoslovansko reprezentanco sta odigrala zadnjo tekmo pred odhodom na Švedsko, ko je Osimova četa marca 1992 v Amsterdamu izgubila z Nizozemsko z 0:2. Krvava vojna, ki se je preselila tudi v BiH, je poskrbela, da je tri tedne pred začetkom prvenstva odstopil selektor Osim, ''ne'' pa so rekli tudi njegovi rojaki Faruk Hadžibegić, Mehmed Baždarević, Meho Kodro in Mario Stanić (poznejši hrvaški reprezentant). Jugoslovanski tabor je zapustil tudi najboljši strelec Pančev.

Dragan Stojković: Nismo krivi za to, kar se dogaja

Dragan Stojković je v tistem obdobju spadal v skupino najboljših evropskih nogometašev. Izbrano vrsto je na hitro prevzel Ivan Čabrinović in na Švedskem ostal z le še 17 kandidati. To so bili Omerović, Leković, Stanojković, Brnović, Petrić, Dubajić, Najdoski, Vujačić, Radinović, Jokanović, Jugović, Savičević, Stojković, Mihajlović, Mijatović, Milanič in Novak. Nato je bilo 30. maja 1992 dokončno odločeno, da Jugoslavija na Švedskem ne bo nastopila. Bila je diskvalificirana, vpoklicana pa prva zamenjava, Danska. "Žal nam je, da so se tako odločili. Mi smo le športniki in igramo na zelenem polju. Nismo krivi za to, kar se dogaja," je bil razočaran kapetan Dragan Stojković - Piksi, ko se je moral vrniti iz Stockholma, po nastopu na SP 1990 pa mu je tako iz rok spolzelo sodelovanje na še enem velikem tekmovanju.

Politične spremembe so vplivale tudi na reprezentanco Sovjetske zveze. Ker je ta vmes že razpadla, so se že širile govorice, da bo njeno mesto zapolnila Italija, nato pa so dediči mogočnega sovjetskega imperija sklenili, da bodo nastopili pod imenom Skupnost neodvisnih držav (SND). Izmed 15 nekdanjih sovjetskih republik pri projektu niso sodelovale le Litva, Estonija in Latvija.

Nizozemska se je maščevala Nemčiji, Danska se je morala ogreti

Na prvenstvu sta za prvi favoritinji veljali Nizozemska (branilka naslova) in aktualna svetovna prvakinja Nemčija. Nastopili sta v isti skupini, tulipani pa so ugnali elf s 3:1 in se mu s tem maščevali za poraz v osmini finala SP 1990. V Italiji sta Frank Rijkaard in Rudi Völler poskrbela za afero s pljuvanjem in vlečenjem za lase, nato pa prejela rdeči karton. Tokrat je zvezdnik Milana zatresel nemško mrežo že po 97 sekundah, kar je bil najhitrejši gol na prvenstvu. Nemci, vodil jih je Berti Vogts, so vseeno zmogli dovolj moči, da so se prebili v polfinale.

Veselje danskih nogometašev ob ogromnem uspehu. Foto: Getty Images

V drugi skupini se je začel skandinavski spektakel. Dansko je vodil Richard Moller Nielsen. "Ko so me obvestili, da bomo nastopili na Švedskem, sem bil ravno pred prenovo kuhinje," je dejal danski selektor. Večino fantov je vpoklical, ko so bili že na zasluženih poletnih počitnicah, nekateri so bili v Brondbyju, kjer so se pomlajeni Danci pripravljali na prijateljsko tekmo s SND (med njimi tudi vratar Peter Schmeichel), priključilo se je še nekaj mladih reprezentantov, nekaj pa jih je tudi odpovedalo sodelovanje. Tudi Michael Laudrup, takratni dirigent reprezentance.

Na začetku so se še lovili. Z Anglijo so remizirali brez zadetkov, nato izgubili s Švedi 0:1 in se znašli na robu izpada. Za tem so v odločilnem nastopu z 2:1 premagali Francijo, ki jo je vodil Michel Platini, in začinili uvod v dansko pravljico.

V polfinalu so se namerili na razpoložene Nizozemce, ki pa so se morali pošteno potruditi, da so prek Rijkaarda še ujeli priključek in vstop v podaljšek. Rezultat (2:2) se ni spreminjal, tako da so o zmagovalcu odločali streli z bele točke. Schmeichel je ubranil strel van Bastna, odločil srečanje in nakazal izjemno formo, s katero je v finalu paral živce nemškim napadalcem.

Svetovni prvaki so v Göteborgu padli z 2:0. "Ko smo prišli v Köbehnavn in so nas pozdravili navijači, je bilo neverjetno. Šele takrat sem dojel, da to niso bile sanje, pač pa smo resnično postali evropski prvaki," je poudaril Schmeichel, ki je bil izbran tudi v najboljšo enajsterico prvenstva. Najboljši strelci so bili štirje. Henrik Larsen (Danska), Karl-Heinz Riedle (Nemčija), Dennis Bergkamp (Nizozemska) in Tomas Brolin (Švedska). Vsi so dosegli po tri zadetke.