Zakaj olimpijski prvak še zdaleč ni najboljši boksar na svetu?

Nekoč so bile olimpijske igre praznik amaterskega športa, a se je to leta 1984 z igrami v Los Angelesu dokončno spremenilo. Tako dandanes na olimpijskih igrah spremljamo najboljše, kar lahko ponudi svetovni šport, a v boksu in rokoborbi je nekoliko drugače. Omenjena športa sta edina, ki vztrajata pri popolnem amaterizmu na OI, se pravi, da profesionalni borke in borci nimajo pravice nastopa na največjem športnem dogodku na svetu.

Na OI amaterji, a najboljši amaterji

To sicer ne pomeni, da so boksarji, od iger v Londonu leta 2012 pa tudi boksarke, na OI slabi. Sploh ne. So najboljši amaterski predstavniki te borilne veščine, a je razlika med amaterskimi in poklicnimi borkami in borci v boksu velikanska. Po mnenju številnih krut in barbarski šport je namreč na amaterski ravni močno reguliran, športnice in športniki so zaščiteni tudi s čeladami, pravila pa ne dovoljujejo pretiranega trpinčenja. Pozorni so na to, da dvoboji niso krvavi, nokavti so redki. Točkujejo tehnične, natančne, čiste udarce, ne moči, dvoboji so krajši …

"Pravi" je profesionalni boks

Amaterska raven torej omejuje marsikaj, kar se zdi številnim ljubiteljicam in ljubiteljem boksa glavna privlačnost tega športa. Za nameček velja profesionalni boks za pristnejšega od amaterskega, gledano zgodovinsko je starejši in pristnejši. Takšno in drugačno merjenje moči med ljudmi je staro kot človeštvo samo in tudi goloroko pretepanje ni nobena izjema. Nadvse priljubljeno je bilo tudi v Angliji v 17. stoletju in prav tam so se tudi pojavila prva pomembnejša pravila pri tovrstnih spopadih.

Queensberryjeva pravila prinesla red

Pretepanje za denar se je do poznega 19. stoletja že dodobra razmahnilo, nekaj temeljnih pravil – prepoved grizenja, brcanja in podobno očitnih packarij – se je te dejavnosti, ki bi ji le stežka rekli šport, oprijelo skozi čas, a sistemska pravila, ki večinoma veljajo še danes, je leta 1867 zapisal Markiz Queensberry. Ta so vpeljala triminutne runde s premori, prekinitev boja, ko je eden od borcev obležal, štetje ob nokadavnih, uporabo rokavic, prepoved objemanja in seveda delitev na kategorije glede na težo borcev.

Na olimpijskih igrah od leta 1904, z izjemo Stockholma 1912

Tudi prva omemba besede boks se je pojavila v tem revolucionarnem obdobju, Queensberryjeva džentelmenska pravila so omogočila sodelovanje v boksu tudi višjim slojem Angležev in postala temelj amaterskih boksarskih zvez. Prva amaterska zveza je bila ustanovljena leta 1880 na Otoku, do leta 1902 je postala precej mednarodna in boks je bil vključen že na olimpijske igre leta 1904, ki jih je gostil ameriški St. Louis. V olimpijskem programu je ostal ves čas, z izjemo iger v Stockholmu leta 1912, saj je bil boks na Švedskem prepovedan.

Štejejo udarci, ki pustijo posledice

Poklicni boks pa je obdržal prvinskost. Dvoboji so dolgi, danes omejeni na 12 triminutnih rund, včasih jih je bilo 15, še prej neomejeno. Borci razen rokavic – ki so manjše od amaterskih – nimajo predpisane zaščitne opreme, nokavti so pogosti, dvoboji srditi in pogosto zelo krvavi. Dvoboj se prekine, ko eden od borcev ne more nadaljevati. Točke se podeljujejo udarcem, ki pustijo posledice, ne glede na to, kako tehnično lepo so izvedeni.

Dobra tehnika je temelj

Medtem ko je lahko amaterski boks dobra rekreacija, odličen trening za koordinacijo in vsesplošno dobro pripravljenost, priljubljen v šolah in univerzah, je profesionalni resen in trd boj, kjer je kaznovana vsaka napaka. Dobra tehnika pa je seveda temelj tako pri poklicnem kot amaterskem boksu, zato so številni svetovni prvaki v profesionalnem boksu blesteli tudi na amaterski ravni.

Nekaj jih je, ki so blesteli tako med amaterji kot profesionalci

Eden od največjih vseh časov, Američan Muhammad Ali, je na primer osvojil zlato olimpijsko medaljo leta 1960 na igrah v Rimu, takrat še pod imenom Cassius Clay in v kategoriji lažjih težkašev. Med legende boksa, ki so se z zlatimi odličji okitili tudi na olimpijskih igrah, spadajo še Joe Frasier (Tokio 1964), George Foreman (Ciudad de Mexico 1968), Lennox Lewis (Seul 1988), Vladimir Kličko (Atlanta 1996), Aleksander Povetkin (Atene 2004) … Precej več pa je takšnih, ki po bleščeči amaterski karieri niso posegli po vrhu v profesionalnem boksu.

Kubanci večinoma zavračajo profesionalizem

Med temi še posebej izstopajo kubanski borci, ki so v amaterskem boksu zelo uspešni. Na olimpijskih igrah so več medalj od Kubancev pobrali le Američani, ki doma s tekmovanji, kot je "Golden Gloves" (Zlate rokavice), skrbno negujejo amaterski boks. Med nepremagljive legende olimpijskega boksa lahko mirno prištejemo kubanska velikana Teofila Stevensona (zlato v Münchnu leta 1972, Montrealu leta 1976 in Moskvi leta 1980) in Felixa Savona (Atlanta 1996, Sidney 2000 in Atene 2004), ki so ju – še posebej prvega, ki je po mnenju mnogo strokovnjakov veljal za enega od najboljših boksarjev sploh – na vse pretege poskušali zvabiti v profesionalni ring, a sta se oba odpovedala velikim zaslužkom in se posvetila delu z mladimi športniki na Kubi.

Morda bi lahko prav Stevenson, Savon in njuni rojaki vodilo tega članka postavili na glavo

Malo je bilo takšnih boksarjev, ki so v amaterskem boksu dosegli vse in v športu vztrajali do upokojitve. S tremi zlatimi olimpijskimi medaljami se lahko pohvalijo le trije boksarji, poleg Stevensona in Savona še Madžar Laszlo Papp, ki je v srednji in lahki srednji kategoriji kraljeval na igrah v Londonu (1948), Helsinkih (1952) in Melbournu (1956), pa nato prestopil med profesionalce, med katerimi je ostal neporažen. Pravzaprav se zdi, da večina borcev komaj čaka, da se iz amaterizma prebije med profesionalce. In morda bi prav Stevenson, Savon in njuni rojaki, predani amaterizmu, lahko postavili na glavo vodilo tega članka. A brez neposredne primerjave tega žal ne bomo nikoli izvedeli.