"Rokometnega prvaka si zapomnijo le eno popoldne, nogometnega pa …"

Bi lahko slovenski nogometni klub kdaj osvojil evropsko lovoriko? Postal zmagovalec lige prvakov ali pa ''tolažilne nagrade'', lige Europa? Posmehljivci bi dejali, da je to seveda mogoče, a le kot plod dobrega igranja na kakšni izmed priljubljenih računalniških igric, ne pa na tem svetu, kjer vladajo velike razlike v klubskih proračunih, naslove pa kot po pravilu osvajajo največji in najmočnejši.

Maribor bi rabil okoli 200 milijonov evrov

V Sloveniji je razred zase Nogometni klub Maribor, ki je zbral že 11 državnih kron, odlično pa mu gre tudi v Evropi, saj že tretjo sezono zapored nastopa v skupinskem delu lige Europa. Zato smo za komentar povprašali Zlatka Zahovića, ki odlično pozna razmere v domačem ter evropskem nogometu in se je našemu vprašanju najprej le sladko nasmejal. ''Seveda bi lahko postal najboljši, a bi potreboval proračun v nekaj sto milijonov evrov. Brez debate in dilem. Koliko? Nekje med 100 in 200, definitivno bližje 200. Recimo kar 200. Brez tako visokega proračuna je danes nemogoče postati evropski prvak, ker se kakovost plača. Mi pač delamo selekcijo z delom in moramo na vsaki tekmi popravljati napake, bogatejši pa preprosto kupijo kakovost, ki seveda ni zastonj,'' o tej temi razmišlja športni direktor Maribora.

Opaža, da je razlika med največjimi in drugimi, ki se v evropskih tekmovanjih bojujejo za drobtinice, velika. ''Prevelika je, a bo še večja. Tako pač narekuje zakon trga. Mi imamo dvomilijonski trg in nismo primerljivi z Nemci ali pa Španci. Sploh pa z Angleži, ki imajo zaradi Azije največji trg,'' je prepričan nekdanji slovenski reprezentant in eden od redkih nogometašev, ki prihajajo iz tega dela Evrope, pa so nastopili v finalu lige prvakov. In bili le milimetre oddaljeni od naslova, največje želje vseh nogometnih velikanov. Ko je igral za Valencio, so imeli netopirji proračun okrog 200 milijonov evrov. ''Dobro, nekaj finančnih težav se je pojavljalo, a le zaradi gradnje štadiona, drugače pa je imela Valencia velikanski proračun,'' je pojasnil strelec 11 zadetkov v ligi prvakov. Za slovenske razmere ima velikanski proračun tudi mariborski klub. Z variabilnimi stroški je po besedah Zahovića lani dosegel okrog deset milijonov evrov, čeprav v isti sapi pojasnjuje, da proračun za prvo ekipo, v katero so vštete tudi profesionalne pogodbe, skupaj z mlajšimi selekcijami spada v ta razred od 40 do 50 igralcev, znaša 1,8 milijona evrov. ''V ligi Europa ni kluba, ki bi imel manjšega,'' je prepričan Mariborčan.

"Arabci, Rusi v Mariboru? To je utopija"

Bogataši v zadnjem času rušijo ovire, zaradi katerih se Evropska nogometna zveza (UEFA) vedno bolj zateka k ozaveščeni uporabi strožjega finančnega ferpleja. Bogati lastniki in vlagatelji kupujejo različne klube, najbolj odmevne zgodbe so v zadnjih letih nastale v Angliji (Chelsea, Manchester City …) in Franciji (PSG, Monaco). S svežim kapitalom se spuščajo v boj za prva mesta. Bi lahko kdaj kakšen izmed milijonarjev, na primer Arabec ali pa Rus, obiskal tudi Ljudski vrt in zgodbo o uspehu lovil z vijolicami? ''To je utopija. Raje se bomo še naprej zanašali na delo,'' se je nasmejal, se za nekaj sekund zamislil, in dodal: ''No, če bi pa prišel kak Arabec in bi se zgodila pravljica, v tem primeru pa bi bilo res vse mogoče. Pripeljal bi kapital, s tem denarjem okrepil moštvo, nato pa prek bogatih nagrad Uefe dobival povratne finančne informacije, tudi s preprodajo igralcev. Nič ni nemogočega. V svetu nogometa je vse mogoče, ker je religija. Bogataši imajo denar in imajo radi igračke v svojih rokah. Vrata se jim odpirajo vsepovsod, pri nas pa je to žal zaradi zakona o društvih nemogoče. Če bi se to spremenilo …'' se je spraševal ter se pohvalil s podatkom, da ima Maribor s tretjo zaporedno udeležbo v ligi Europa pravico glasovanja v združenju klubov in da ima skratka enako pravico kot Real Madrid in druščina. Čeprav ima neprimerno manjši proračun.

Pri košarkarskih velikanih se številke gibljejo okoli 30 milijonov evrov

Če je bila še pred leti košarkarska Union Olimpija trden član evrolige, je zdaj od nje oddaljena svetlobna leta. Kaj šele, da bi morda kdo od slovenskih klubov pomislil na naslov prvaka v elitnem evropskem klubskem tekmovanju. Slovenija je v kapitalističnih časih premajhna za tovrsten doseg, ki bi ga lahko označili za znanstveno fantastiko.

A tudi ni samo po sebi umevno, da je denar sveta vladar v svetu športa. Tistemu, ki ima več, še ne zagotavlja, da bo žel vso slavo. Z denarjem je treba smelo ravnati in ob tem upoštevati številne dejavnike, ki vplivajo na ekipni uspeh v košarki. Pri tej je lep primer Olympiacos (v zadnjih dveh sezonah je imel med 15 in 20 milijoni evrov proračuna, občutno manj kot nekateri drugi velikani) poudarja direktor Uniona Olimpije Matevž Zupančič: "Finančnih zagotovil za lovoriko ni. Pri košarkarji je potrebnega veliko manj denarja za naslov evropskega prvaka kot v nogometu. Lep primer je Olympiacos, ki je bil dvakrat zapored na vrhu Evrope z bistveno manjšim proračunom kot preostali evropski velikani."

Če pobrskamo po zgodovini zadnjih petih sklepnih turnirjev najboljše četverice evrolige, lahko vidimo, da je sodelovalo le devet ekip. Največje presenečenje je bil leta 2010 Partizan, ki je pravi palček po proračunu, a je pod vodstvom Duška Vujoševića sestavil odlično zasedbo in na F4 v polfinalu in na tekmi za tretje mesto klonil šele po podaljšku. A takšni primeri so v današnjih časih redkost.

Erazem Lorbek trikrat dražji od ekipe Olimpije

Med vsemi klubi so v zadnjih letih nenehno najbogatejši CSKA, Barcelona in Real Madrid, pridružili pa so se jim turški klubi na čelu s Fenerbahčejem. Natančnih številk o njihovih proračunih ni, turški predstavnik pa naj bi imel največjega v tej sezoni. Presegal naj bi celo 40 milijonov evrov (ta številka ne zajema le plač igralcev). Podobnega naj bi imel pred dvema letoma CSKA. Za primerjavo, Union Olimpija razpolago z vsega milijon evri za ekipo, kar je posledica sanacije, tako pa se sploh ne uvršča med najbogatejše v regionalnem tekmovanju. Kaj šele v Evropi, kjer je pravi malček. Erazem Lorbek na primer pri Barceloni letno zasluži trikrat več kot vsa ljubljanska ekipa.

"Težko bi govoril, koliko bi morali imeti denarja za evroligo, ker nismo v njej. Uvrstitve ti ne prinaša le proračun, vendar mislim, da bi s petimi milijoni evrov lahko naskakovali TOP 16 in uvrstitev med najboljših osem ekip. Je pa res, da smo klubi s področja nekdanje Jugoslavije sposobni narediti iz manj več, saj se veliko poudarka nameni domačim igralcem. Mi se takšnih igric kot bogati klubi ne moremo iti. Če bi imeli tri milijone, bi lahko naredili konkreten posel v ligi ABA," se je s številkami poigral Zupančič. Kdaj bo Slovenija znova kandidirala za evroligo, je odvisno od hitrosti sanacije Olimpije in na drugi strani drznosti novomeške Krke, ki ima v farmacevtskem podjetju veliko zaledje. Vprašanje pa je, ali je okolica pripravljena in sposobna na takšen preskok.

Za pet milijonov evrov na rokometni zaključni turnir

Najverjetneje še tako visoka številka, kar zadeva proračun, stoodstotno ne zagotavlja naslova evropskega prvaka. Vsaj v realnih razmerah ne. Če bi v športu štel zgolj denar, potem slovenski klubi gotovo ne bi želi uspehov, kot so jih v preteklosti in kot jih še zdaj. Tudi za rokomet velja enako. Nesramno bogati Pariz, ki deluje na katarski pogon, ima na primer 13 milijonov evrov proračuna, od česar gre nekaj še za davke, kar je približno desetkrat toliko, kot ima na voljo Celje Pivovarna Laško. In še zdaleč ni gotovo, da bodo Francozi šli do konca. ''S proračunom med pet in sedem milijonov evrov bi bili gotovo resni kandidati vsaj za sklepni turnir lige prvakov,'' je prepričan direktor Celja Roman Pungartnik, čigar klub se po globini žepa nikakor ne more primerjati z evropskimi velikani. Kiel ima devet milijonov evrov proračuna, Hamburg 8,5, Veszprem okrog sedem milijonov, Kielce med šest in z milijonov, Barcelona ''samo'' šest ... Gre za okvirne in večinoma neuradne zneske, med njimi je mogoče pri nekaterih sumiti o večjih vsotah. Seveda se je z nekaj sreče mogoče proti evropskemu vrhu izmuzniti tudi po bližnjici. Celjski direktor je tako opozoril na primer Cimosa, ki ga je šele v četrtfinalu lige prvakov izločil veliki Atletico: ''Če se ne motim, je imel Koper takrat dva milijona evrov proračuna in bi skoraj prišel na sklepni turnir. Vsi v klubu morajo za to živeti in v to verjeti, nekaj stvari pa se mora poklopiti.''

Celje tudi leta 2004 ob naslovu evropskega prvaka seveda ni bilo med najbogatejšimi v Evropi. Flensburg, ki so ga pivovarji premagali v finalu, je imel od 30 do 40 odstotkov večji proračun. Celje je delovalo z dobrim milijonom evrov, takšen znesek je pred dobrim desetletjem nekako zadostoval za polfinale lige prvakov.

Za proračun Krim ne bi dobil kolajne

Krimov proračun je že nekaj let stabilen. Giblje se med 1,5 in 1,7 milijona evrov. Zadnji trije evropski klubski prvaki, Györ, Budućnost in Larvik, so imeli na voljo znesek, ki je bil precej nad to številko. Vsota se je začela nekje pri 2,5 milijona evrov in se je vzpenjala. Pred Krimom, ki je vsekakor legitimen kandidat za svojo tretjo evropsko krono, so v letošnji sezoni po proračunu vsaj štiri ekipe. Poleg omenjenih treh še skopski Vardar, kjer je ugnezden ruski kapital zasebnika Sergeja Samsonenka, ta vodi tako moški kot ženski klub. Györ in Budućnost pa sta državna projekta.

Če povzamemo: slovenske rokometne ekipe se po denarju nikdar, še posebej pa ne v zdajšnjih kriznih razmerah, ne bodo mogle primerjati s klubi iz najrazvitejših evropskih držav. A to še ne pomeni, da ne smejo upati, čakati na svojo priložnost in, najpomembnejše, ob čim stabilnejših virih financiranja delati več in bolje od drugih.