Očitno je tako usojeno

... zanimivo ni bila omenjena kot vidna kandidatka za zlato odličje. Na širšem seznamu za odličja je seveda bila, saj si po dosedanjih dosežkih to vsekakor zasluži. Mimo njenega kompleta medalj s prvenstev stare celine in mimo dveh odličij s tekmovanj svetovnega formata (op. p. bronasti medalji z OI v Atenah in s SP v Kairu 2005) niso mogli niti tukajšnji kronisti juda. Gre pa za športno disciplino, ki je na Nizozemskem izjemno cenjena in ko je v dvorano v teh dneh denimo stopil Anton Geesink, živa legenda tukajšnjega juda, je bilo podobno, kot da bi na blazinah videli kakšen izjemno uspešen zaključek borbe. Geesink je namreč prvi, ki je prekinil popolno prevlado Japoncev, za nameček pa je pionirje juda premagal na njihovem domačem terenu, na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964.

Ko naši šampionki dodamo še 24 uvrstitev (10,8,8) na stopničke v svetovnem pokalu, pa je povsem jasno, da je bila tekmovalka iz Pernovega pri Žalcu v najožjem krogu favoritinj, tudi za svetovni naslov. To so popravili tudi »oranžni«, saj je bila napoved v uradnem glasilu prvenstva narejena v smislu Urška Žolnir vs. Elisabeth Willebordse. In to je bil tudi ključni dvoboj kategorije do 63 kg, kar je po prespani noči potrdila tudi Žolnirjeva. "Z ugotovitvijo tukajšnjih medijev, da je bil to za eno in drugo ključni trenutek dneva, se povsem strinjam. Vsi izračuni so kazali v smer, da se srečava v polfinalu. Elisabeth ima v najinih dvobojih veliko prednost, saj sem jo premagala le enkrat, tu pa sva se merili že desetič. Boj je bil psihično in telesno na meji. Uničil pa je obe, kar se je pokazalo v nadaljevanju, saj sva zaključni tekmi obe izgubili. No, njej je pripadla vsaj srebrna medalja. Priznam, da sem bila navkljub izkušnjam kar nekoliko zmedena, vzdušje v dvorani je bilo enkratno. Na blazinah sva bili skupaj več kot 10 minut. Ta dan sta bili za nameček le dve končni odločitvi, tako da časa za pripravo ni bilo. V le nekaj minutah sem morala zamenjati kimono. Ves čas sem čutila popolno izčrpanost, rok mi niti ni uspelo dvigniti, pa so me že klicali na nov dvoboj. Kar na jok mi je šlo, Fabi (op. a. trener) mi je vsaj nekoliko zmasiral roki in me delno pripravil za nov boj, toda tako kot sem zgubila boj za bron, nisem bila poražena najmanj leto dni in je bilo prava katastrofa, ampak telo enostavno ni več zmoglo," se je še enkrat k petku vrnila Urška Žolnir.

Sezona je zapolnjena s številnimi tekmami. Toliko, kot jih je bilo letos, jih še ni bilo. Novi tekmovalni ustroj je prinesel te novosti. Ob svetovnem prvenstvu je bilo pred štirimi meseci še evropsko v Tbilisiju, kjer je Žolnirjeva prvič doslej stopila na najvišjo stopničko tekmovalnega podesta na največjih tekmah. Enako je ponovila tudi na sredozemskih igrah v Pescari, tudi po Rotterdamu pa še ni konec sezone: "To povsem drži. Ne vem natanko, kje še bomo nastopali, zagotovo pa oktobra na evropskem ekipnem klubskem prvenstvu v Franciji in ob koncu leta na najbolj prestižnem tekmovanju v judu na Japonskem. Vse ostalo bomo določili spotoma. Dosedanji del sezone pa je bil zares napet in ob vsem tem sem z vsem doseženim v tem letu lahko več kot zadovoljna."

Tudi mimo krutega dejstva, da si je na svetovnem pokalu v Tuniziji le nekaj dni po Tbilisiju poškodovala levo koleno, ki kliče po operaciji, se ne sme. Vsak tudi kar dobro treniran posameznik bi že bil na operacijski mizi, Žolnirjeva vztraja naprej. "Ta problem nekako rešujemo s tem, da krepimo druge mišice, da koleno držijo skupaj. Enostavno v treningu ne smem popustiti. Križne vezi so strgane in v končni fazi se operaciji ne bo dalo ogniti. Toda s tem sem se naučila živeti, na tekmah na to povsem pozabim. Ko sem ogreta, niti ne boli toliko, toda bolečine so nato zares hude. Na treningu smo zelo previdni, predvsem fantje, s katerimi treniram, morajo imeti mojo poškodbo ves čas v mislih. Koliko časa bo to šlo, pa res ne vem povedati, lahko govorim samo o mojih željah. To pa je, da bi šlo čim dlje."

Prav zagotovo bi bilo to še kako dobro, saj je Urška ob koncu pogovora tudi prikimala resničnosti govoricam, ki krožijo že od poškodbe v maju. "Tu nimam kaj skrivati. Ko bo koleno odpovedalo poslušnost, bom enostavno končala svojo tekmovalno pot. Na blazini me ne boste več videli, ob njej pa vedno." Zdaj se lahko zatečemo k marsičemu, vsak po svoje. Kdor moli, bo molil, kdor ima druge pristope, bo to opravil po svoje. Urški Žolnir pa vsekakor želimo, da zaradi te odločitve ne bi bile posledice hujše, kot si jih lahko predstavljamo. Zatorej srečno Urški tudi s tega mesta.