Luka Lindič: 'Ni tak, ko zgleda'

Luka bo na prihajajočem 4. Festivalu gorniškega filma, ki se bo med 10. in 14. majem odvijal v Cankarjev domu v Ljubljani, svoj pogled na sodobni alpinizem predstavil na predavanju z naslovom "Ni tak, ko zgleda". Dejstvo je, da je njegova dosedanja alpinistična pot nadvse zanimiva, saj mladenič pleza šele 6 let, kljub temu pa je s svojimi vzponi že dokazal, da je alpinist z veliko začetnico, s katerim se na vrv brez pomisleka navežejo tudi alpinistični mojstri zlate generacije, kot sta Silvo Karo in dobitnik zlatega cepina Marko Prezelj.

Mnogi v njem – zaradi izjemnega talenta, umirjenega pristopa, velike zrelosti in predvsem izogibanja želji po pretirani pozornosti - vidijo čisto pravega naslednika legendarnega guruja slovenskega alpinizma Frančka Kneza. Luka je zares preprost, pravi ljubitelj strmih in odmaknjenih sten, kjer se, kot sam pravi, tudi počuti najbolj domače. Dejstvo je, da v plezanju preprosto uživa in to počne predvsem zaradi sebe in svojih želja. Na začetku je pridno zbiral kilometre po krušljivih stenah domačih gorah in redno obiskoval klasike predvsem v Kamiško-Savinjskih Alpah. Sledile so težke kombinirane smeri pozimi, pa proste ponovitve smeri v Paklenici, predvsem tiste zares težke in manj znane, ki še zahtevajo sprotno nameščanje varoval, svoj dosedanji vrhunec pa je dosegel na odpravi v pogorju Garwal, kjer je s soplezalci preplezal tri nove zahtevne smeri na Baghiratije IV, III in II. Ob vprašanju, kam naprej, se je le skromno nasmehnil in ob mojem prigovarjanju na koncu le priznal, da ga vlečejo tudi, v alpinističnem svetu tako čislani, najvišji vrhovi osemtisočakov. In kaj mu je v visokih gorah padlo v oči: "Makalu je zanimiv."

No, da, očitno se z Luko Lindičem slovenski alpinizem zares vrača na pota stare slave. Naj spomnim, da je bil ravno Makalu tisti osemtisočak, ki je daljnega leta 1975 slovenske alpiniste, ki so jih pred tem vzponom velike alpinistične narodi Angleži, Francozi, Italijani … opisovali kot neke "Jugose", ki telovadijo v Himalaji, izstrelil v svetovni vrh. Močna odprava je prek južne stene "potegnila" prvenstveno smer, jo kronala z vrhom in za tiste čase tudi z višinskim rekordom brez uporabe dodatnega kisika. Za slednje je poskrbel trmasti Marjan Manfreda-Marjon, ki ni popustil kljub težavam z ventilom na kisikovi jeklenki in pač brez dodatnega "goriva" nadaljeval na vrh.

Takratna odprava res da nima nič opraviti z Luko Lindičem, ampak nekaj mi da misliti, da je prav ta mladi skromni alpinist sposoben storiti veliko, in to tudi brez interneta, velikega pompa, helikopterja, diplomatskega posredovanja in tretjega očesa. V njegovih besedah je pač čutiti iskrenost, umirjenost in zrelost, ki obeta, in to veliko. Prvinski alpinizem je pač več kot le šport in zahteva človeka, ki ga zna živeti, in to tudi brez svedrovcev. Perspektivnega osvajalca nekoristnega sveta pa smo pred začetkom domačega filmskega festivala povabili pred Sportalov mikrofon in ga seveda povprašali, kaj je v modernem alpinizmu takega, ki ni tako, kot zgleda?