Nedelja,
16. 10. 2011,
7.41

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Bojan Tokič

Nedelja, 16. 10. 2011, 7.41

8 let, 7 mesecev

Iz dijaškega doma do dveh medalj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Največje poljsko pristanišče, kjer je med EP bivala slovenska reprezentanca tvori drugo milijonsko mesto na Poljskem, bo vsekakor za vedno ostalo zapisano v analih slovenskega namiznega tenisa.

Bojan Tokič, ki ga je vojna vihra v njegovi rojstni domovini Bosni in Hercegovini pahnila v naše kraje, je spisal nove strani, ki jih bo stežka preseči. Če so naši podatki točni, se osem Slovencev ponaša z evropskim odličjem, Bojan Tokič pa je spisal nove mejnike, ki jih ne bo lahko preseči. Ko je bil ob pravem času znotraj tistih, ki so si zagotovili pot na naslednje tekmovanje vseh tekmovanj pod petimi krogi, je postal povsem sproščen. Želja po olimpijskih igrah tudi na evropskih tleh je bila največja. Čeprav je biti olimpijec v namiznem tenisu najpomembnejše takrat, ko so igre v Pekingu, in to je dosegel, je bila želja po vnovičnem druženju z najboljšimi športniki sveta izjemna. Zdaj je povsem sproščen in to je v novi sezoni, seveda olimpijski, že večkrat nakazal. Med drugim tudi z zmago z olimpijskim šampionom iz Aten, Korejcem Ryu Seung Minom v Zagrebu.

Ob prihodu slovenske reprezentance na jubilejno 30. evropsko prvenstvo, ki so ga prvič pripravili Poljaki, je ob uvodnih opravilih, povezanih s prijavo, selektor Bojan Rak dobil sporočilo, da slovenska vrsta biva v nekakšnem dijaškem domu, ki pritiče nekdanjim časom, ki so jih žal morali živeti tudi Poljaki. Natančen ogled bivališča je prižgal zeleno luč za vselitev tudi preostalih članov odprave, ki so pred tem preživeli kake štiri ure v prostoru, ki je bil v času prvenstva namenjen novinarskemu središču. Zmrdovanje nad vsem, kar je bilo povezano s Hotelom Orbis domala 70 metrov od baltskega morja, je nato postalo zaščitni znak slovenskega namiznoteniškega virtuoza št. 1 vseh časov. "Toko" ima preprosto vsak trenutek v rokavu potegavščino, ki mu jo je vsadilo njegovo prvotno okolje in zaradi tega, ker ima vse to, je preživel tudi zelo hude trenutke skupaj s svojimi domačimi in ob iskanju svojega prostora v tem športu na nemških tleh. Zdaj je v celoti dozorel, spremljala ga je tudi Fortuna iz v teh dneh že omenjene okrepčevalnice nedaleč od "dijaškega doma", iz katerega je od minule sobote do zadnje nedelje kot prvi Slovenec v areni dočakal tudi zadnji tekmovalni dan.

Bojan Tokič je doslej imel že obilo izjemnih dvobojev, toda to, kar je v sobotnem večeru opravil v prekrasni športni palači v Gdansku, se mu še nikdar ni zgodilo. Osvojil je kolajno tudi med posamezniki. V športu, ki se ne igra na sto načinov, saj preprosto niti najbolj pametni ne vedo, koliko rotacij premore ta mala vražja žogica, ki navidez tako prijetno poskakuje sem ter tja po mizi.

11:8 je bil prvi niz, ki je že pomenil olajšanje, saj je Bojan pred četrtfinalom želel vsaj do enega niza. "Dima", kot kličejo Dimitrija Ovtcharova, ga je zmotil že med popoldanskim počitkom v "dijaškem domu", saj je želel vedeti, v kakšni opravi se bo v sobotnem večeru v areni pojavil Bojan Tokič. V pisani paleti slovenskih različic nacionalnega dresa se za zdaj še nismo odločili za rumenega, ki ga nosi nemška izbrana vrsta. Provokacija, vredna ukrajinskih korenin, ni uspela, morda pa je pomagala za izenačenje na 1:1 po ekspresnem drugem nizu z 11:2. Sledil je "brzi" vlak za vodstvo s 3:1, ko se je pomislilo, da le ne bo sedmih nizov in da bodo tudi otroci, ki so bili v dvorani, do časa v postelji. Vse bolj pomembno pa je bilo, da je bila dvorana vse bolj na strani "Tokinha", saj je žogico usmerjal kot najboljši brazilski virtuozi precej večje žoge, ki jo je precej lažje nadzorovati kot to malo "vražico". Dimitrij se je vrnil v slogu Dmitrija v 3. krogu. Najbrž zaradi ukrajinskih korenin, ki so vajene marsičesa. Kmalu je bilo jasno, da izjeme ne bo, odločal bo sedmi niz. Tisti s slabim srcem so do časa odšli iz dvorane, "svinj" je kar mrgolelo, ohraniti mirno glavo pa je bilo najbolj pomembno. Ob 2:5 nam srce ni igralo. Ob spominu na 0:5 z že omenjenim Dmitrijem, seveda Prokopcovom, ki se je za Češko odločil pred 13 Leti, pa smo bili pomirjeni. Upravičeno, sledilo je 6:0 in že se je slavilo. Ampak za "Tokota" očitno prezgodaj. Zanj se vse začne na 10:10. Tokrat je na srečo vsaj hitro zaključil z zgolj dvema žogicama. Prvi je čestital "dobri duh" selektor Bojan Rak, sledila je najlepša čestitka, izvoljenka Monika, nakar je bil le na vrsti naš mikrofon: "Dvoboj se je začel po mojih željah, saj sem že ob dobljenem prvem nizu vedel, da igram pravo igro, kot denimo takrat z Ma Longom. Resnično pa sem se ustrašil tega sedmega niza, saj sem si mislil, toliko dvobojev se je obrnilo v mojo stran, pa se ne bo zdaj v nasprotnikovo. Očitno pa mi je Gdansk nudil zavetje in še enkrat se mi je obrnilo v mojo smer. Nemci so me nekoliko provocirali že pred tekmo. Nekako sem pol njihov, dejali so, da naj si ne dovolim uspeha, saj ne bom več smel v njihov trenažni center. Seveda so se šalili, mi med prvimi čestitati, saj vidijo, kaj jim je uspelo narediti iz mene kot igralca. Zares izjemen uspeh in nimam besed. Kot da bi sanjal, o Timu Bollu bom razmišljal jutri zjutraj." Super Timo je Tokiča zaustavil v prvem njegovem četrtfinalu, pred štirimi leti v Beogradu, danes bo lažje, medalja je že tu, izgubiti se ne more nič, pridobi pa se lahko vse.