Anand znova svetovni šahovski prvak, a razočaral

Do odločitve je prišlo šele v partijah v pospešenem tempu, potem ko se je redni del po dvanajstih igrah končal s 6:6, kar je bilo za šahovsko javnost precejšnje presenečenje. V medsebojnih partijah je bil Anand pred dvobojem resda zgolj v rahli prednosti (+6-5=24), a zadnja Gelfandova zmaga nad Indijcem je segala v davno leto 1993. Še bolj presenetljivo je bil Izraelec tisti, ki je po nizu šestih remijev prvi vpisal zmago v dvoboju, vendar je Anand takoj v naslednji partiji vrnil udarec in prisilil nasprotnika k vdaji že v 17. potez, kar je na takšni ravni izjemna redkost. Do konca so sledile še štiri delitve točke, čeprav je imel Anand v zadnji igri kmeta prednosti,njegov tekmec pa težave s časom, zaradi česar so Indijca nekateri vrhunski velemojstri precej kritizirali.

Toda 'tiger iz Madrasa' je imel najbrž svojo računico, saj je bila statistika proti Gelfandu v pospešenem (+8-1=19) oziroma hitropoteznem tempu (+3-0=4) krepko na njegovi strani. Taktika se je izkazala za modro, slavil je v drugi pospešeni partiji in do konca mini serije ohranil prednost ter se s skupnim rezultatom 2,5:1,5 v pospešenih partijah znova vpisal v šahovsko zgodovino, a s pristopom navijačev ni navdušil.

''Celotna šahovska javnost je, kolikor sem spremljal odzive, precej razočarana, saj dvoboj ni upravičil pričakovanj glede borbenosti, partije pa so se zaključevale že pred trideseto ali štirideseto potezo. Posebej Anand je kljub ubranitvi naslova razočaral, igral je brezkrvno in brez energije, njegovi edini zmagi, ena v klasičnem in ena v pospešenem tempu, pa sta bili čisto Gelfandovo darilo,'' je bil do razpleta kritičen po stažu najmlajši slovenski velemojster Matej Šebenik. ''Naslov je sicer ostal v rokah tistega, ki si ga je bolj zaslužil, a s takšno igro proti prvima dvema s svetovne lestvice, Norvežanu Magnusu Carlsenu ali Armencu Levonu Aronjanu, ne bi imel nobenih možnosti,'' še dodaja in meni, da lahko naslednjega svetovnega prvaka iščemo med omenjeno dvojico, odpisal pa ne bi niti nekdanjega prvaka Rusa Vladimirja Kramnika.

Anand, športnik leta v državi z milijardo prebivalcev

Zgodovina Anandovih uspehov na najvišji ravni je izjemno bogata. Leta 1987 je postal mladinski svetovni prvak do 20 let, že leta 1995 pa je igral dvoboj za naslov svetovnega prvaka po verziji PCA z Garijem Kasparovom in proti velikemu tekmecu dokaj gladko izgubil (+1-4=7).

Leta 1998 je nato igral v finalu svetovnega prvenstva FIDE, ki se je igral po izločilnem sistemu in po podaljških presenetljivo izgubil proti spočitemu Anatoliju Karpovu, ki je zaradi privilegijev odigral zgolj finalni obračun. Leta 2000 mu je končno uspelo, ko je v dvoboju za naslov prvaka po verziji FIDE v Teheranu prepričljivo ugnal 'gusarja iz Rige' Alekseja Širova (z naslovom 'klasičnega' svetovnega prvaka se je takrat kitil Rus Vladimir Kramnik).

Nato je postal svetovni prvak še leta 2007 v Mexico Cityju, ko je o najboljšem odločal turnirski sistem, leta 2008 pa se je za krono najboljšega in združitev naslova v klasični maniri spopadel s Kramnikom ter ga povsem ponižal. Naslov je nato ubranil še leta 2012 proti Bolgaru Veselinu Topalovu, ko je o zmagovalcu odločila zadnja dvanajsta partija. Poleg tega se je z naslovom najboljšega ovenčal tudi kot svetovni prvak v pospešenem temnpu leta 2003. Ob vsem naštetem je zmagoval na vseh najprestižnejših turnirjih in bil osemkrat prvi na svetovni FIDE ratinški lestvici. Njegov najvišji rating v karieri je bil 2817 točk (marec do september 2011). Trenutni rating je 2791, s čimer zaseda četrto mesto na svetovni lestvici. Poleg tega je Anand osvojil še šahovskega oskarja v letih 1997, 1998, 2003, 2004, 2007, 2008 in bil v domovini, ki šteje več kot milijardo prebivalcev, leta 1995 razglašen za športnika leta.

Poraz vrhunec Gelfandove kariere

Še nekaj besed o izzivalcu – Gelfand je dosegel z dvobojem vrh kariere, čeprav je ta hip uradno šele 20. šahist sveta (rating 2727), nekoč pa je bil že tretji na lestvici.

Kljub trenutno ne tako bleščečim turnirskim uspehom velja za enega najboljših šahistov, ko gre za dvoboje, kar je potrdil z zmagama v svetovnem pokalu (Khanti Mansisk 2009) in kandidatskih obračunih (Kazan, 2011). Rodil se je 24.6.1968 v takrat sovjetski Belorusiji, leta 1998 pa je emigriral v Izrael. Pri sedemnajstih je bil sovjetski mladinski prvak, dve leti pozneje je osvojil evropski mladinski naslov, na svetovnem mladinskem prvenstvu pa je bil drugi. V karieri je osvojil nekaj deset turnirjev, med njimi tudi mnoge prestižne.

Na šahovskih olimpiadah je enkrat zastopal Sovjetsko zvezo, dvakrat Belorusijo in šestkrat Izrael. S sovjetsko ekipo je osvojil zlato (1990), z izraelsko pa ekipno in posamično srebro za odlične predstave na prvi deski (2008) ter ekipni bron (2010).

Tokratni dvoboj je bil edinstven tudi po tem, da sta ga odigrala šahista, ki sta že zakorakala v peto desetletje, naslednji prvaki pa bodo prav zagotovo precej mlajši.