Alenka Artnik, dekle, ki ga ni strah niti takrat, ko se pljuča stisnejo na velikost pesti

Potapljačica na vdih, Koprčanka Alenka Artnik, se je po lanskem opravljenem tečaju zaljubila v ta šport, od takrat pa nanizala osem državnih rekordov in se na svojem prvem svetovnem prvenstvu uvrstila med deset najboljših potapljačic na vdih na svetu. Kot sama pravi, jo ljubezen do morja in potapljanja spremlja že od mladih nog, saj je vsak prosti trenutek preživela ob vodi in v vodi. Tako se njena ljubezen do vode in globin nadaljuje, želi pa si, da bi potapljanje na vdih lahko postalo njen način življenja.

Kdaj ste se prvič srečali s tem športom, v katerega ste se takoj zaljubili? Pred približno desetimi leti sem po naključju prišla do posnetka, na kateremu je Danec Peter Pedersen postavil novi svetovni rekord in preplaval magičnih 200 metrov. Ob posnetku sem se naježila, tako zelo me je prevzel, in se po tihem spraševala, kako bi šlo meni. Po devetih letih sem opravila začetni tečaj apneje pri Juretu Daiću in kmalu za tem začela postavljati nove mejnike v Sloveniji. Odkrivanja in prakticiranja tega športa sem sicer se lotila z zamikom, lahko pa zagotovo rečem, da je to to.

Ali nam lahko na samem začetku predstavite nevsakdanji šport potapljanje na vdih? Tekmovalne discipline v potapljanju na vdih delimo na tri bazenske in tri globinske. V bazenu tekmujemo v statični apneji (STA), kjer se meri, kako dolgo lahko ostanemo pod vodo, ter v dinamični apneji s plavutmi (DYN) in brez plavuti (DNF). Pri teh dveh disciplinah se meri, koliko lahko preplavamo z enim vdihom. Globinska tekmovanja se izvajajo v konstantni obtežitvi, pri kateri ne smemo odmetavati uteži. Discipline so konstantna obtežitev s plavutmi (CWT) in brez plavuti (CNF), meri pa se dosežena globina. Tretja globinska disciplina je prosti potop (FIM), kjer se v globino potapljamo z vlečenjem ob vrvi. Medtem ko je v bazenu pomembno ''le'' čim dlje preplavati ali čim dalj časa zdržati pod vodo (STA), je v globinah izredno pomemben še faktor izenačevanja, prav tako sama adaptacija na globine.

Najljubša bazenska disciplina in zakaj? Najbolj mi ustreza dinamična apneja s plavutjo. Nekateri temu za lažjo predstavo rečejo "delfin tehnika". Ne vem, zakaj je tako, a potrebnih je bilo le nekaj treningov, da sem začutila ''simbiozo'' s plavutko. Morda se lahko sklicujem na naše prednike.

Ste samouk ali imate na voljo kakšnega trenerja? Pravzaprav smo skupina samoukov, ki se apneji posveča bolj ali manj ves prosti čas. Apnejo treniram šele kakšno leto, zato resnih načrtov v tej smeri še ni bilo, je pa zelo mogoče, da bom v prihodnje sodelovala s profesionalnim trenerjem. Za zdaj načrt treningov sestavlja Matej Bergoč, s katerim tudi vestno trenirava. V Sloveniji imamo kar nekaj oseb, ki se z apnejo že dalj časa ukvarjajo in imajo veliko izkušenj. Jure Daić, moj inštruktor, je vsekakor eden izmed njih, prav tako slovenski moški rekorder Samo Jeranko.

Imate kakšnega vzornika? Ko sem bila mlajša, sem imela cel kup vzornikov. Mislim pa, da se z leti ideja o vzorniku malce spremeni, vsaj kar zadeva mene. Da nekoga visoko cenim, je potrebna še kakšna osebna lastnost ali dejanje. Sicer pa sem imela na svetovnem prvenstvu čast spoznati trenutno najboljšo apneašico na svetu, Rusinjo Natalijo Molčanovo, za katero bi lahko rekla, da je vzor. Natalija ima namreč 50 let, svetovne rekorde pa postavlja kot za šalo.

Kako poteka priprava na tekmo? Kje so misli med samim potopom? Pred tekmo je zelo pomembno, da čim bolj umiriš telo in glavo. Načini za maksimalno sproščenost so različni, meni osebno ustreza, da ležim, poslušam umirjeno glasbo in se osredotočam na dihanje, počasno in globoko. To je eden izmed načinov, kako svoje misli preusmerim od vsakdanjega stresa. Če čutim prevelik stres zaradi tekme, poskusim najti kakšno pozitivno misel, ki me pomiri. Med samim potopom je še toliko pomembneje vse odmisliti. Včasih imam pod vodo prave boje sama s sabo. Kot primer lahko navedem tekmo v Nišu, kjer sem že imela pri prvih 25 metrih krizo, kar je zelo hitro, na koncu pa postavila nov državni in osebni rekord. Telesno si lahko optimalno pripravljen, vendar če se glava odloči, da ne bo sodelovala in te nekako ignorira, bo rezultat precej slabši kot sicer. Na koncu igra glava glavno vlogo.

Neredko je mogoče opaziti, da tekmovalci za potope tako v globino kot dolžino uporabljajo različne meditativne tehnike. Kako pomemben je pri tem športu stik z meditativnim umom in kakšno vlogo igra preveč tekmovalno naravnano delovanje? Meditacija je pomemben del priprav na potope, saj tako lažje odmisliš stres, ki ti ga zunanji svet prinaša. Najpogosteje se uporablja joga, saj je pri njej velik poudarek na dihanju in raztezanju dihalnih poti. Menim, da ti stres v manjših količinah lahko celo pomaga, da se lažje zbereš. Potapljanje na vdih je zelo individualno. Na svetovnemu prvenstvu sem opazila različne pristope, po mojem trdnem prepričanju pa je najbolj pravilen lasten, torej stik s samim sabo.

Pri tem, lahko rečemo ekstremnem, športu ni redka izguba zavesti. Vi temu rečete "bo" ali "black out". Nam poveste kaj več o tem? "Bo" so kar pogosti na tekmah, jaz osebno pravega še nisem imela, čeprav so mi ga pripisali v Brnu. Meja med tem, kaj je ''bo'' in kaj ne, je zelo tanka. Tukaj gre za kratko izgubo zavesti, ki ni nevarna, ker so varnostni potapljači vseskozi ob tebi, to pa se seveda zgodi zaradi pomanjkanja kisika. Ali je tekmovalec še priseben ali je šel čez mejo svojih sposobnosti, dodatno preveri še protokol, ki ga mora izvesti vsak tekmovalec po nastopu. V 15 sekundah moraš opraviti naslednje tri korake: sneti masko, pokazati z roko znak OK in zatem reči: "V redu sem." Že če zamešaš vrstni red, si diskvalificiran.

Ravno ste se vrnili s svetovnega prvenstva v potapljanju na vdih, ki je potekalo v Beogradu. Kakšni so vaši vtisi in ali ste zadovoljni z doseženim? Ko pomislim na preteklo svetovno prvenstvo v Beogradu, se mi nemudoma pojavi nasmešek na ustih. Biti del "freediverskega" sveta je bilo zame pred enim letom še nepredstavljivo, vsak dan sem sanjala o tem. Potem so se stvari začele dogajati z neverjetno hitrostjo in že sem se znašla na svetovnem prvenstvu. Ker sem pridno trenirala in na tekmah kazala dobre rezultate, sem si zadala visoke cilje in jih skoraj povsem uresničila. Postavila sem nove državne rekorde ter se uvrstila na 10. in 11. mesto.

Kateri vtis vam je pustil najglobljo sled? Glede na to, da sem bila prvič na tako velikem tekmovanju – udeležilo se ga je kar 146 tekmovalcev iz 23 držav –, težko izpostavim le en del zgodbe. Morda bi vseeno lahko izpostavila vtis ob gledanju finalnih tekem. Osem najboljših apneašev oz. apneašic na svetu v boju za kolajne in v lovu na nove svetovne rekorde. Ob gledanju teh tekem sem doživljala močne občutke, v meni se je ustvarila izjemna želja po tem, da nadaljujem trdo delo.

Čutiti je, da imate v sebi poseben motivacijski naboj. Kaj vas poganja? Ja, res je. Moj oče bi rekel, da me kar razganja od navdušenja (smeh). Če sem iskrena, še sama ne vem čisto natančno, kaj je tisto, kar me poganja. V meni se je naenkrat prebudila strast do tega športa. Trideset let sem "tavala" in se iskala. Zdaj mi je jasno kot beli dan, kaj si želim. Biti čim bolj povezana s potapljanjem, z vodo, z morjem in njegovo globino.

V Beogradu ste bili tudi med nominiranci za najboljše začetnike leta 2012, kar je v hudi konkurenci, ki so jo letos pokazale ženske, prav posebno priznanje. Pravzaprav temu nisem posvečala pozornosti. Vedela sem, da lahko posežem po najvišjih mestih, in se poskusila čim bolj sprostiti. Je pa res, da sem za začetnico dosegla res lepe rezultate. Letošnja konkurenca je bila daleč najmočnejša, svetovni rekordi so bili postavljeni v vseh treh disciplinah.

Pred leti ste bili zelo uspešni tudi v kajaku na mirnih vodah. Kako vam pri prostem potapljanju koristijo športne izkušnje iz preteklosti? Prej bi rekla, da so mi življenjske izkušnje veliko pomagale, kajak in potapljanje nimata veliko skupnih točk (smeh).

Da ste izjemno nadarjeni, dokazujete vsak mesec sproti in kot za šalo podirate svoje slovenske rekorde. Od kje črpate to novo in novo energijo? Tudi jaz bom prišla do točke, ko bo nove rekorde težje in težje postavljati. Tega me ni strah, saj zaupam vase. Odkrivanje lastnih meja, odkrivanje novih metod, kako te spet dvigniti. Vse to zame predstavlja velik izziv. Vsekakor imam še veliko rezerv, tako na fizičnem kot mentalnem področju. Kolegi se šalijo, češ da sem ubrala taktiko Sergeja Bubke. Sicer pa mislim, da je bil njegov povod vseeno malce drugačen (smeh). Meni očitno tako ustreza. Počasi in zanesljivo.

Okusili ste plavanje v dolžino in s 181 metri, ki ste si jih priplavali s plavutjo ob zadnjem rekordu, marsikomu dobesedno vzeli sapo. Vas bolj kot dolžina zanima globina? Natančno pred enim letom sem dobila svojo prvo monoplavut. Takrat sem preplavala 100 metrov. Le v sanjah sem si lahko predstavljala, da bom čez eno leto na svetovnemu prvenstvu dosegla 10. mesto in le za dva metra zgrešila finale A. V potapljanju v globine imam za zdaj zelo malo izkušenj, a dovolj, da so me čisto prevzele. Bazenske discipline zadovoljijo moj tekmovalni značaj, medtem ko globine zame predstavljajo bolj umik v meditativni svet. V "freediverskem" svetu se uporablja fraza potapljanje vase, ki bo kar držala.

Mnogim ni razumljivo, od kod želja po potopu v globine, ko pa zmanjkuje kisika in se pljuča stisnejo do velikosti pesti. Vas to nič ne plaši? Da sem bolj nenavadne sorte, vem že dalj časa (smeh). Morje in njegove globine so me mikale že od mladih nog. Spomnim se, kako sem vsa poletja preživljala v morju, nabirala leščurje in si predstavljala, da sem morska deklica (smeh). Očitno sem že takrat vedela … Tudi strah oziroma nelagodje je včasih prisotno. To se mi zgodi samo takrat, ko sem v krču oziroma ko me nekaj pesti in moti. V trenutku, ko se sprostim in se spet najdem, začutim, kako se mi morje odpre.

Kakšni so vaši cilji in načrti za prihodnost? Trenutni cilj je postaviti državne rekorde v vseh treh globinskih disciplinah (konstantna obtežitev, konstantna obtežitev brez plavuti in prosti potop). Za zdaj imam še malo izkušenj v globinah, vendar sem že na prvemu treningu pokazala potencial in se potopila 42 metrov. Glede na to, da je prihodnje bazensko svetovno prvenstvo šele čez dve leti, želim čim več prostega časa posvetiti ravno globinskemu potapljanju. Pri tem bi me lahko omejevali pogoji za trening, saj je treba za dobre rezultate opraviti čim več potopov, kar pa je z redno službo v Ljubljani težko. Bazen ostaja moj drugi dom, srčno pa upam, da ga bom lahko enkrat zamenjala z morjem velikih globin. Sicer pa želim postaviti državni rekord tudi v statiki. Ta disciplina je zame mentalno najzahtevnejša, a menim, da z nekaj treningi in mentalno pripravo lahko osvojim tudi ta rekord. Kaj si želim doseči? Svoje sanje, bomo pa videli, kam me bodo pripeljale …

Nam za konec zaupate, kako je videti svet v globinah vode? Kot vrata v tišino, svobodo, radost in enost.