Michaelovo čustveno slovo od vzornika

Pa vendar se je zgodil dan, ko je tudi Michael Schumacher javno pokazal čustva do dirkaškega kolega. Seveda, govorilo se je o pokojnem poetu hitrosti – Ayrtonu Senni. V sezoni 2000 je Michael Schumacher v dirkalniku ferrari F1-2000 že začel svoj zmagoviti pohod na tron formule 1. Na dirki v Monzi je dosegel šesto zmago tiste sezone in na tiskovno konferenco prišel skupaj z bratom Ralfom (BMW) in tekmecem Mikko Hakkinenom (McLaren). Že v uvodu so novinarji videli, da Michael ni deloval tako samozavestno kot po navadi po zmagi, kaj kmalu pa so bili priča tudi pravemu čustvenemu izlivu Nemca, ki jih je povsem osupnil.

''Michael, ne vem, če se zavedate, ampak ravnokar ste dosegli svojo 41. zmago, ki vas postavlja ob bok rekordu Ayrtona Senne. Vam ta rekord pomeni veliko?,'' se je glasilo vprašanje uradnega voditelja tiskovne konference. ''Ja, veliko mi pomeni …,'' je čustveno odgovoril Nemec, povesil pogled in začel neutolažljivo jokati. Čustva so presenetila celo njegovega tekmeca, ''letečega'' Finca Miko Hakkinena, ki je tudi dobil solzne oči in ostal brez besed.

Do takrat je verjetno še vedno tekmoval s svojim idolom …

Ravno Michael Schumacher je bil namreč tisto usodno nedeljo, 1. maja 1994, v zavetrju slovitega brazilskega dirkaškega virtuoza, ko sta pri hitrosti okoli 300 km/h zapeljala v ovinek Tamburello. Michael mu je dihal za ovratnik, videl je, da je avto Brazilca nastavljen prenizko, videl je nešteto isker, ki so letele izpod Senninega podvozja, morda je celo začutil bližajočo se tragedijo …

Ampak, Senna se ni dal! Plin do konca, brezkompromisno, kljub borbi za oprijem … tisočinka in Schumacher je s kotičkom očesa ujel dim, v ogledalu videl frčeče razbitine in zaslutil, da je izgubil svojega najresnejšega tekmeca, verjetno edinega, ki ga je kdajkoli zares spoštoval. Po tistem krogu nikoli več ni izgovoril imena Senna. V tistem trenutku se je namreč Michaelova generacija dirkačev prvič zares osebno soočila s smrtjo na stezi. Katastrofalen dirkaški vikend: v soboto se je smrtno ponesrečil Ronald Ratzenberg, v nedeljo pa so vsi ti dirkači izgubili svojo nesmrtno ikono, junaka, idola Ayrtona Senno. Okrvavljene rjuhe, resen obraz zdravniške ekipe, tisoče razbitin in olje na stezi, reševalni helikopter … vse to je Michaela spremljalo dolgo in ga nekako verjetno še vedno spremlja, saj so to dogodki, ki se ti tako vtisnejo v spomin, da za vedno ostanejo del tebe.

Vsem na tisti tiskovni konferenci v Monzi leta 2000 pa je bilo verjetno jasno, da je do svoje 41. zmage v formuli 1 Michael v podzavesti še vedno tekmoval s svojim idolom. Šele ko je dosegel enako število zmag kot Senna, je začutil trenutek slovesa od dirkača, ki ga je sam tako kot milijoni navijačev po svetu tako zelo spoštoval in cenil.