Velika vojna živcev Vlašićevi

''Ariane Friedrich ali Blanka Vlašić,'' so že mesece pred začetkom tekmovanja mnogi napovedovali dvoboj med ljubljenko domačega občinstva in Hrvatico, ki je branila naslov iz Osake. Nekaj minut čez 19. uro se je veliki finale, ki je bil za mnoge Nemce vrhunec prvenstva, začel. Ariane Friedrich je v prvo preskočila 192 in 199 centimetrov ter napovedala boj za medalje. Blanka Vlašić je imela podobno serijo. Brez težav je v prvo preskočila 187, 192 in 196, medtem ko se je letvica pri 199 centimetrih nekoliko zamajala, a je bila vseeno uspešna. Na tej višini je ostalo le še pet finalistk. Pri 202 centimetrih je bila Hrvatica uspešna v drugo, medtem ko je Friedrichovi to višino uspelo preskočiti šele v tretje na krilih 60.000 glave množice. Presenetila je Rusinja Ana Čičerova, ki je 202 centimetra preskočila v prvo in si zagotovila vsaj bronasto medaljo. Španka Ruth Betia in Italijanka Antoneta Di Martino sta na tej višini namreč izpadli. Nato se je začel spektakularen zaključek.

V prvih dveh poizkusih na 204 centimetrih so bile vse tri tekmovalke neuspešne. Čičerovi ni uspelo zadnje višine preskočiti niti v tretje, nato pa je Friedrichova, ki je imela pred tem več neuspešnih poizkusov kot Rusinja, šla na vse ali nič. Letvico je postavila na 206 centimetrov. V prvo ni šlo, v drugo ni šlo, v tretje, ko je na štadionu zahtevala mir in skakala v popolni tišini, pa je bila milimetre oddaljena od uspeha. Toda ni ji uspelo in postalo je jasno. Nemka je osvojila bron, Rusinja srebro in Hrvatica zlato. A Vlašićeva, kot se za šampionko spodobi, ni odnehala. Napadla je svetovni rekord Bolgarke Štefke Kostadinove 209 iz leta 1987. Letvico je postavila na 210, a je bila ta višina zanjo prevelik zalogaj. Ni ji uspelo, se je pa vseeno veselila ubranitve naslova izpred dveh let. In, potrebno je poudariti, z njo se je veselilo tudi nemško občinstvo, ki se je obnašalo zelo športno in jo, tako kot vse preostale tekmice, vzpodbujalo ves čas tekmovanja.

Ena težjih tekem doslej

''Občinstvo mi je stalo ob strani. Navijači so navijali zelo športno in vem, da so bili ob tem, ko so mi ploskali, iskreni. Berlinska publika je bila res fantastična in vsem bi se rada zahvalila za podporo,'' je po finalu dejala 25-letna Vlašićeva in nadaljevala: ''Finale je bil zelo dober. Mislim, da je občinstvo dobilo tekmo, ki si jo je zaslužilo. Zelo sem vesela, da mi je uspelo obraniti naslov. Ni mi bilo lahko. Bila sem pod velikim pritiskom. Že mesece pred začetkom prvenstva so mi misli uhajale v Berlin, čeprav tega nisem želela. A žal ni šlo. Poskušaš, da ne bi mislil na to in si ustvarjal pritiska, a enostavno ne gre. Zato lahko rečem, da je bila to ena najtežjih tekem v moji karieri doslej,''

Še težje je bilo verjetno Friedrichovi, ki je bila po mnenju mnogih prva zvezdnica sicer zelo kakovostne nemške reprezentance. ''Ne morete si predstavljati, za kako velik pritisk je šlo. Zelo sem vesela, da je zdaj vse skupaj za mano, z bronom, ki sem ga osvojila, pa sem povsem zadovoljna. Važno je, da sem dobila medaljo, ki je moja prva s svetovnih prvenstev. Občutki so odlični,'' je po tekmi dejala nemška zvezdnica. ''Ponavadi je bil pritisk zgolj na meni. Zdaj sva si ga s Friedrichovo razdelili na pol. V tem pogledu mi je bilo lažje, a vseeno mislim, da so ljudje finale ženskega skoka v višino preveč napihovali. To je disciplina, v kateri se boriš z višino, in ne s preostalimi atleti. Ob vsem, kar sem prebrala in slišala, pa se mi je zdelo ravno nasprotno. Kot da bi šlo za boks in ne skok v višino,'' je o veliki medijski pozornosti, ki sta jo bili z Nemko deležni v zadnjem času, še pristavila Vlašićeva.

Obe ima enako rada

Iz ozadja je napadla Čičerova in malce nepričakovano osvojila srebro. ''Nihče ni računal name, a sama sem vedla, da sem sposobna skočiti visoko in doseči dober rezultat. Želela sem medaljo, kar mi je uspelo,'' je o srebru dejala Rusinja, nato pa je do besede spet prišla svetovna prvakinja.

''Mislila sem, da bo za zmago potrebno skočiti višje. Nekje okoli 208, 210 centimetrov. Ko pa sem preskočila 204, sem čutila, da sem blizu naslova. Odločilen je bil skok pred 202 centimetrov. Takrat sem se povsem sprostila in samozavestno skakala naprej. Bila sem zelo zbrana,'' je povedala drugouvrščena z olimpijskih iger v Pekingu, ki primerjave z zlatom s SP, ki ga je osvojila pred dvema letoma, ni želela delati. ''Težko bi primerjala ti dve medalji. Obe sta mi enako pri srcu. To je, kot da bi mamo vprašali, katerega otroka ima raje. Seveda bo rekla, da oba enako,'' je še povedala Vlašićeva in zaključila: ''Najbolj pomembno je, da nisem razočarala same sebe. Ne glede na vse, kar ga obdaja, je človek na koncu za vse najbolj zaslužen oziroma kriv sam. Na koncu vselej odgovarja samemu sebi.''