Kozmus pod velikim pritiskom

Od našega poročevalca

Na zadnjem SP, pred dvema letoma v Osaki, je Slovenija dosegla enega največjih uspehov v zgodovini slovenskega športa. Primož Kozmus je osvojil srebro in nam po Gregorju Cankarju priboril drugo medaljo s SP doslej. Letos Brežičan, ki se je medtem lani v Pekingu okitil tudi z olimpijskim zlatom, upravičeno pričakuje novo odličje. Letos ima z dosežkom 80,34 tretji najboljši rezultat na svetu, sam pa si želi kar najžlahtnejšega odličja. Če bo vrgel blizu svojega osebnega rekorda (82,30), bi ga lahko dosegel, a vseeno ne smemo biti preveč razočarani, če se to ne bo zgodilo. Morda se bo izkazalo, da je pretirano napovedovanje medalje lahko škodljivo in se bomo vsi skupaj z najboljšim slovenskim športnikom na čelu na koncu opekli. Ne smemo pozabiti, da je Brežičan v pripravah na letošnjo sezono kar nekaj energije nepotrebno vložil v borbo za pravice slovenskih športnikov, kasneje pa mu je nagajala tudi poškodba. Upajmo, da se to na Olimpijskem štadionu v Berlinu ne bo (preveč) poznalo.

Sanjska sezona Romanove

V drugo kategorijo tistih, ki bodo Slovenijo zastopali v Nemčiji, gre v prvi vrsti izpostaviti Sonjo Roman. Izkušeni tekmovalki se leta in leta trdih treningov, ki jih je vložila v atletiko, naposled obrestujejo. Sprva je na dvoranskem evropskem prvenstvu v Torinu marca letos na 1500 metrov osvojila bron, na prostem pa dosegla vrhunski osebni in tudi državni rekord 4:02,13, ki jo uvršča v sam svetovni vrh.

Prekmurska tekačica je velik adut za finale in malce bi bili razočarani, če ga zdaj, ko je na vrhuncu kariere, ne bi dosegla. Tak uspeh si zagotovo zasluži. Njej ob bok gre postaviti Mirana Vodovnika, ki ima odlično popotnico z zadnjega SP, saj je bil v Osaki šesti. Na zadnjih tekmah, na katerih je nastopal, je slovenski rekorder v metu krogle vselej metal čez 20 metrov, kar obeta veliko. Marija Šestak bi bila še pred pol leta velika kandidatka za medaljo, a ji je neugodna poškodba hrbta, s katero se ubada že nekaj časa, to preprečila. Izkušena troskokašica pravi, da bi bila zanjo uvrstitev v finale enaka medalji, zato bo zanimivo videti, kako se bo odrezala. Slovenska rekorderka bo velika uganka, verjamemo pa, da je sposobna prijetno presenetiti in doseči še kaj več od tega, kar napoveduje.

Vsaj en finale trojice?

Med atlete, ki lahko upajo na finale, a bi bila uvrstitev med najboljše zanje vseeno manjše presenečenje, lahko razvrstimo Boštjana Buča, Snežano Rodić in Martino Ratej. Slovenski rekorder v teku na 3000 metrov z ovirami pravi, da je zelo dobro pripravljen in napoveduje finale. Bomo videli, saj gre za tekača, ki je nepredvidljiv, in lahko se zgodi marsikaj. Od zelo pozitivnega pa tudi do zelo negativnega presenečenja. Troskokašica Rodićeva, ki je pred leti veliko obetala, a je nato njena atletska kariera zavoljo poroda nekoliko zastala, je imela v zadnjem času nekaj težav z zdravjem. A vseeno lahko primorska atletinja ob optimalnem skoku pristane tudi v finalu. Podobno velja tudi za našo najboljšo metalko kopja Ratejevo, katere nekateri meti, ki so ji uspeli v tej in minuli sezoni, spremljevalcem slovenske atletike vlivajo velik optimizem.

Škoda za težave Kolaričeve

V četrto kategorijo gre razvrstiti šprinterko Sabino Veit, ki v teku na 200 metrov več kot preboja iz prvega kroga verjetno ne bo mogla doseči, in skakalko v daljino Nino Kolarič, ki je imela v tej sezoni podobno kot njeni kolegici Šestakova in Rodićeva veliko težav s poškodbami.

Štajerka še vedno tekmuje s poškodovanim gležnjem, zato bi bila prava senzacija, če bi ji uspel preboj v finale. V svojih nogah skriva zelo dolge skoke, ki pa jih trenutno ni sposobna. A ker je zelo mlada, bo njen čas še prišel. ''Avtsajderja'' tokratne odprave, ki bo na SP zastopala slovenske barve, sta najstarejša člana izbrane vrste. Jurij Rovan bo skorajda zagotovo obstal v kvalifikacijah (rešile bi ga lahko le nevzdržne vremenske razmere, ki bi jih izkoristil sebi v prid), medtem ko Roman Kejžar ne more računati na preveč visoko uvrstitev v maratonu. Za zdaj že 34-letnega atleta je tekmovanje v Berlinu zadnje pred dokončnim odhodom v pokoj. Za vse, kar je storil na svoji atletski poti, si zasluži priznanje in upamo, da se bo od atletike poslovil na način, na kakršnega si želi.

Česa je sposoben Osovnikar?

V posebno kategorijo lahko uvrstimo najhitrejšega Slovenca Matica Osovnikarja. V Berlin je prišel z nazivom finalista minulega SP, a če je bil njegov uspeh na Japonskem senzacionalen, bi uvrstitev med najboljših osem na tokratnem prvenstvu mejila na čudež. V letos izjemni konkurenci (temnopoltih) šprinterjev, ki dosegajo rezultate krepko pod desetimi sekundami, sam pa je letos najhitreje tekel 10,34, to enostavno ni mogoče. Vseeno pa verjamemo, da je Škofjeločan sposoben teči dosti hitreje od svojega letošnjega najboljšega rezultata. Na zadnjih dveh velikih tekmovanjih, lanskoletnih OI in letošnjem dvoranskem EP, je razočaral in čas je, da spet navduši. Če bi tekel blizu državnega rekorda 10,13 ali pa ga celo presegel, bi mu uspelo. Kam bi ga to pripeljalo, pa je težko reči. Verjetno v polfinale, kar bi bil nov lep uspeh, ki bi ga lahko vpisal v svojo bogato atletsko izkaznico.

Kratka pot med veseljem in žalostjo

Za konec lahko ugotovimo, da so cilji, ki so si jih pred odhodom v Berlin zadali na Atletski zvezi Slovenije (medalja in finale ali dva) realni. Vseeno upamo, da bodo naši najboljši atleti in atletinje dosegli še kaj več. Medalja in tri finalne uvrstitve bi bile sanjske. Seveda pa se lahko zgodi tudi črn scenarij.

Ni potrebne veliko smole in vsi skupaj se lahko v Slovenijo vrnemo z dolgimi nosovi. Upamo seveda, da ne bo tako. Naj se uresniči prvi scenarij.