Četrtek, 23. 6. 2011, 7.50
8 let, 7 mesecev
Znani o spominih na osamosvojitev - 1. del
Spomnim se, da smo bili v času osamosvajanja vsi tako ponosni. V tistem obdobju smo s skupino pogosto nastopali v Nemčiji in Švici in vedno poskušali čim bolje promovirati Slovenijo. Tujci niso vedeli, da je Avsenik Slovenec, vse so metali v skupni koš z oberkrajnerji ... Nikakor niso razumeli, zakaj smo se odločili za odcepitev. Poskušali smo jim razložiti, da imamo drugačno miselnost in navade kot prebivalci preostalih jugoslovanskih republik.
Na rojstvo slovenske države gledam kot na rojstvo otroka. Po prvi evforiji pridejo najstniške težave in zdaj, ko je prva puberteta za nami, se začenjajo odrasle težave. Želim si, da politiki svoje odgovornosti ne bi prelagali na nas in da bi bilo v zraku več pozitivne energije.
V zadnjih 20 letih bi kot najplodnejše izpostavil obdobje od osamosvojitve do vstopa v EU. Kljub vmesnim odklonom smo vendarle imeli neko vizijo. Vedno bolj postaja jasno, da Slovenci stopimo skupaj le, kadar čutimo nek pritisk od zunaj. Naše vrednote so zašle v napačno smer, in to me skrbi. Precej stvari je danes legalnih, a daleč od moralnih. V prihodnjih letih moramo spremeniti naše prioritete. Grozno se mi zdi, da je politika vse zapeljala v napačno smer in da ljudje razmišljajo nekako v stilu: Klinc gleda to državo. Pogrešam atmosfero, ki je vladala pred 20 leti. Ko danes spremljam stare oddaje, vidim, da je bilo precej improvizacije tudi na politični strani, a vsaj cilj je bil kristalno jasen.
Po moji oceni sta bila v tem 20-letnem obdobju poleg osamosvojitve najpomembnejša vstop v EU in sklenitev arbitražnega sporazuma. Če bi moral izpostaviti nekaj osebnosti tega obdobja, jih je veliko. Cela vrsta športnikov in športnih ekip, številni umetniki in politiki. Na predvečer osamosvojitve sem bil v prvem letniku pravne fakultete, in če se prav spomnim, ob izjemnem notranjem zadovoljstvu in ponosu ob vzpostavitvi naše države naslednji dan nisem bil popolnoma presenečen, sem bil pa razočaran nad ravnanjem nekdanjih federalnih oblasti in njihovo napačno oceno o tem, kaj si želijo državljani Republike Slovenije. Sloveniji želim, da bi bila drzna in bi naredila gospodarski preboj s tem, da bi izkoristila svoje strateške prednosti, da bi drug drugemu in s tem državi želeli uspeh, da bi bila strpna in varna država, ki bo vsakomur omogočila, da se samoaktualizira, in da bi bila še naprej tako prelestna, kot jo vsakokrat doživim, ko se vrnem iz tujine.
Zadnjih 20 let sestavlja cela vrsta dogodkov, ki so uničevali Slovenijo in za njihovo naštevanje bi porabil ves dan. Kaj pozitivnega bi težje našel. Slovenija je bila v času osamosvajanja razvojno 30 let pred Poljsko, Češko, Romunijo in Bolgarijo, medtem ko danes zaostajamo za vsemi. Smo na ravni Romunije in Bolgarije. Danes smo bolj policijska država kot kdajkoli prej, borimo se za človekove pravice vseh razen svojega naroda, zapustili smo svojo suverenost in jo predali Bruslju, vojno integriteto smo prodali zvezi Nato in od tega razen izgube nimamo nič. Zapreti bi bilo treba FDV in vsem FDV-jevcem prepovedati ukvarjanje s politiko. Poglejte, kdo se ukvarja s politiko, in vse vam bo jasno.
Mislim, da je bila največja stvar v zadnjih 20 letih vstop v Evropsko unijo, ki je na široko odprl pot v evropeizacijo Slovenije. Na žalost tega nismo izkoristili tako, kot sem pričakoval. Za nameček so tudi z žitjem in bitjem v Uniji težave mnogo večje, kot smo si po izstopu iz Jugoslavije predstavljali. Na predvečer osamosvojitve sem bil v službi, kjer smo se pripravljali na črni scenarij, za katerega smo vedeli, da se bo zgodil. Ponosen sem na vlogo Cankarjevega doma in njegovega kolektiva, ki je v tem burnem in negotovem času odigral izjemno pomembno vlogo. Želim si, da bi Evropska unija postala to, kar ji je bilo položeno v njene temelje, in da bi Slovenija bila v uresničevanju tega cilja tvorna. Navznoter ji želim več demokracije, več spoštovanja etičnih in pravnih norm, brzdanja podivjanega kapitalizma, z občutkom za majhnega človeka in socialno občutljivost. Želim ji tudi manj populizma in večjo občutljivost za humanistične vrednote, za razvijanje znanosti, kulture in umetnosti.