Vesna Škorc: Tudi danes pomislim na samomor, a imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi

Vesna Škorc je bila pri desetih letih žrtev spolne zlorabe. Ko se je zavedla, kaj si ji je zgodilo, je bilo za pregon kaznivega dejanja že prepozno. Pri 17 letih si je kar trikrat poskušala vzeti življenje. Potem pa je življenje vzela v svoje roke in s svojim obrazom na naslovnici Direkta in izpovedjo šokirala slovensko javnost, predvsem pa spodbudila še druge žrtve spolnih kaznivih dejanj, da so storilca prijavile. Ko je namreč Vesna vesoljni Sloveniji zaupala, kaj se ji je dogajalo v otroštvu, se je na krško policijo vsul plaz prijav zoper artiškega župnika Karla Jošta. Zaradi prijav kar 16 deklet je sedel na zatožno klop, a je med sojenjem umrl. Le ena od deklet se je odločila, da zaradi stisk, ki ji jih je povzročil župnik, ki mu je bila zaupana v varstvo, od Cerkve zahteva odškodnino. Tudi po tolikšnem času je o teh grozljivih izkušnjah težko govoriti.

Kaj vas je privedlo do tega, da ste dvignili roko nase?

V otroštvu sem bila žrtev spolnega nasilja in skozi čas sem začela izražati svojo stisko s poskusi samomorov. Sama v sebi preprosto nisem več zmogla nadzorovati besa, gnusa, občutka nemoči nad storilcem in vseh teh čustev, ki so me na trenutke ubijali. Znaki, ki sem jih posredovala okolici, v šoli, so bili neopaženi, izraženi so bilo skozi to, da so me obravnavali kot problematičnega otroka. Sčasoma sem se zaprla vase in sem bila nedosegljiva za kogarkoli, kar je pomenilo, da nisem več govorila z nikomer o težavah, ki sem jih doživljala znotraj sebe.

Kolikokrat ste bili pred tako močno preizkušnjo, da ste si poskušali vzeti življenje?

Svoje življenje sem hotela končati najmanj trikrat; za vse drugo lahko rečem, da so bile samopoškodbe, kot je denimo rezanje rok. V vseh treh poskusih sem posegala po različnih kombinacijah zdravil.

Kdo vas je v trenutkih, ko ste poskušali narediti samomor, našel?

Dvakrat starši, enkrat pa bolnišnično osebje.

Ali ste zaradi težav poiskali strokovno pomoč?

V času mladoletnosti so mi strokovno pomoč dodelili, in sicer sem se zdravila na oddelku za mladostnike na Zaloški cesti v Ljubljani.

Kako poteka zdravljenje?

Imeli smo delavnice, na katerih smo skozi glasbo, risanje, mimiko izražali svoje trenutno počutje. Ves dan so nam bili na voljo terapevti, jemala sem tudi zdravila. Zdravljenje je potekalo tudi s pogovorom s sovrstniki, s katerimi smo delili mnenja, se pogovarjali o težavah.

Ali se zalotite, da tudi zdaj kdaj pomislite na samomor?

Ne bom zanikala tega, da ne pomislim več na samomor, ampak ob sebi imam ljudi, ki jim ni vseeno zame in me imajo radi in so ob meni tudi takrat, ko me spreletavajo črne misli.

Na kakšen način se spopadate s črnimi mislimi?

V okviru psihosocialne pomoči na Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje in Anite Ogulin sem spoznala terapevtko, ki ji povsem zaupam in cenim njena prizadevanja in željo, da mi pomaga, predvsem pa čutim, da ji ni vseeno. Zaupanje v stroko sem izgubila in ravno ona je tista, zaradi katere sem začela ponovno verjeti.

Ali ste danes veseli, da vam ni uspelo?

Vesela sem, da ni bilo črnega scenarija, zdaj predvsem spoznavam nove razsežnosti življenja. Ključnega pomena se mi zdi, da rešujem težave preteklosti na način, ki je racionalen, predvsem pa, da se soočam s težavami, ki jih imam.

Ali posledice dejanj iz otroštva čutite še danes in kako se kažejo?

Posledice dejanj sem preživela s pomočjo ljudi, ki mi še vedno tudi danes v težkih trenutkih stojijo ob strani, denimo Anita Ogulin, Zorica Škorc, Boža Plut, Marina Lačan …