Treba je slišati, ne samo poslušati

Na svetu zaradi samomora vsakih 40 sekund umre en človek, na leto okoli milijon ljudi. Slovenija, ki je že pregovorno samomorilno ogrožena država, se v zadnjih letih sicer ne uvršča več v sam vrh evropske lestvice, kljub temu pa se številka na letni ravni giblje med 400 in 500. Dejavniki, ki pogojujejo razmišljanje o samomoru, so zelo različni – duševne bolezni, alkoholizem, osamljenost, slabo socialno omrežje, brezposelnost, slab socialni položaj. Tveganje pogojujejo tudi določene značilnosti okolja, pa tudi značilnosti naroda. A dejstvo je, da bolj ko je človek ranljiv, večja je verjetnost, da bo ob težavah obupal, tveganje pa s starostjo še narašča.

Tako islam, krščanstvo kot judovstvo samomoru nasprotujejo Pogled v zgodovino kaže, da so imele različne civilizacije do samomora različen odnos. Tako je bil v antični Grčiji samomor zakonit, če so ga posamezniku oblasti pred tem dovolile. Pri starih Rimljanih je bil dopusten le, če je šlo za žrtvovanje bogovom. Na Japonskem je "častni" samomor harakiri dopusten še danes, ponekod v Indiji pa se vdove po starem običaju še vedno pustijo zažgati skupaj s truplom pokojnega moža.

Zanimivo pa je, da so imele prav vse tri svetovne religije – krščanstvo, islam in judaizem – do dejanja samomora izrazito odklonilen odnos. Judje cenijo življenje, samomor razumejo kot zanikanje božje vsemogočnosti, dovoljujejo pa ga v skrajnih okoliščinah, če izbirajo med smrtjo in izdajo vere. V islamu samomor ni dovoljen, pojmujejo ga kot znak nevere. Drugače je z islamskimi skrajneži, ki izvajajo samomorilske teroristične napade; če poleg sebe ubiješ še nevernike, so ti samomorilski napadi nujni.

Pokopavali so jih zunaj pokopališč Tistega, ki je storil samomor, so še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na naših tleh pokopavali zunaj posvečenih pokopališč in brez obredov. Samomora sicer Biblija ne omenja, kot greh sta ga uvedla Avguštin in Tomaž Akvinski, saj s tem dejanjem nasprotuješ "ljubezni do sebe, ljubezni do bližnjih in ljubezni do boga". Danes se je miselnost seveda spremenila, samomor ni absolutni greh, cerkvenih obredov pa niso deležni le tisti, ki so ubili sebe, temveč tudi tisti, ki so ubijali druge.

Razlogi za samomor ostajajo skrivnost Strokovnjaki sicer pravijo, da je iluzorno pričakovati, da bi samomorilnost povsem izkoreninili, a se tudi strinjajo, da bi lahko s preventivnimi ukrepi, nasveti, kako prepoznati človeka, ki razmišlja o samomoru, in pomočjo število samomorov omejili.

Večina samomorov je posledica dolgotrajno nerešenih problemov in ne le enega razloga, običajno zadnjega, ki ljudi požene čez prag, a ker, kot je povedal teoretski psihoanalitik Roman Vodeb, "tiste, ki storijo samomor, ne moremo posaditi na terapevtski kavč", ostaja skrivnost, kaj je torej tista kapljica čez rob, ki lahko povzroči tako dokončno dejanje.

Samomor – pravica posameznika? "Tu smo na zelo spolzkem terenu," na vprašanje, ali ni samomor človekova pravica oziroma pravica posameznika, odgovarja psihologinja, ki se na Institutu za varovanje zdravja ukvarja s samomori, Saška Roškar. "Preprosto izhajam iz tega, da gre za svobodno izbiro posameznika, pa ne v smislu pravnih vidikov, temveč iz razgovora z ljudmi. Celotna družba je tista, ki posamezniku ne dovoli, da bi o tem razmišljali na glas. Ne dovoli, da bi sploh doživljali takšne občutke," pa nasprotno meni Marja Kuzmanić z univerze na Primorskem, ki na filozofski fakulteti ravno dokončuje doktorsko raziskavo na temo samomorov.

Poudarja, da je treba dovoliti, da se o tem razmišlja, izrazi, "saj imajo ljudje, ki razmišljajo o samomoru, tako večjo možnost, da probleme rešijo. Tako pa so že v štartu stigmatizirani, če o tem spregovorijo, sploh z vidika tega, da se znajo v takšnih primerih zgoditi tudi prisilne hospitalizacije".

Znaki so pogosto neopaženi Človek, ki je nagnjen k samomorilnosti, lahko to pokaže že na zunaj; morda z oblačili temnejših barv, z opuščanjem telesne higiene, s pogledom, ki zre v prazno, je brez energije, glas je monoton, na glas razglablja o nesmislu življenja. Velikokrat sta prisotna tudi alkohol ali droga, saj opojne snovi zmanjšajo "bolečino", pogost pojav pri tistih, ki storijo samomor, pa je tudi depresija. A najpomembnejše pri vsem je, da človek, ki se je znašel na robu prepada, potrebuje predvsem nekoga, s katerim bi lahko podelil svoje tegobe.

Tako samomorilne osebe velikokrat povsem odkrito ali prikrito govorijo o samomoru in z izjavami "Najbolje, da kar izginem, za vse bo bolje" ali "Ne morem več, ne vidim smisla" dajejo vtis, da se poslavljajo. Veliko jih o tem opozori prijatelja ali sorodnika, a ljudje teh znakov preprosto ne zaznamo ali nočemo zaznati.

"Znaki, ki sem jih posredovala okolici, niso bili opaženi, izraženi so bili skozi to, da so me obravnavali kot problematičnega otroka," o svojih izkušnjah s poskusom samomora zaradi spolne zlorabe v otroštvu pove Vesna Škorc. In mit, da tisti, ki grozi s samomorom, tega ne bo storil, ne drži. Raziskave so namreč pokazale, da kar osem od desetih ljudi, ki grozijo s samomorom, to tudi storijo.

Med težnjo po smrti in klicem na pomoč Suicidologi navajajo, da je tisto, kar navaja k pojavu samomora, v bistvu protislovna mešanica težnje po smrti in nebogljenega klica na pomoč, naslovljenega na okolje prizadetega.

Že več kot 30 let je minilo od takrat, ko so na ljubljanski psihiatrični kliniki odprli prvi krizni telefon, kamor se je lahko človek v stiski obrnil na pomoč. Pomembno je, da je na drugi strani telefonske žice strokovnjak, ki lahko klicatelja pomiri, usmeri, odvrne od črnih misli, in še, da deluje od 19. ure do 7. ure zjutraj. Zdaj imamo na voljo tako razne krizne telefone kot svetovalne službe in ker imajo, kot je pojasnila Roškarjeva, "ljudje v stiski tisti trenutek tunelski vid, rešitev ne vidijo," je včasih resnično potreben le pogovor. Občutek, da je bila človekova stiska slišana, da je o svojih dvomih spregovoril na glas.

Zaradi enega samomora prizadetih šest ljudi A ne glede na to, ali gre za pravico posameznika, da prosto razpolaga s svojim življenjem, obstajajo ocene, da tisti, ki se odloči za samomor, za seboj pusti povprečno šest oseb, ki so zaradi samomora prizadete. Žalovanje svojcev po samomoru se namreč razlikuje od žalovanja pri "običajni" smrti, saj imajo svojci običajno močan občutek krivde, stigme in sramu, zavrženja. Počutijo se nevredne, saj je umrli raje izbral smrt, kot da bi ostal z njimi, občasno tudi jezne, ker umrli ni razmišljal o njihovem počutju. Krivijo se, da opozoril umrlih morda niso jemali dovolj resno. Zato je izredno pomembno, da v Sloveniji obstajajo tudi skupine za samopomoč žalujočim po samomoru svojca.

Samomorilno ogroženi tudi policisti S težavami zaradi stresa pri svojem delu imajo tudi policisti, ki so, kot je pojasnil Srečko Krope, vodja sektorja za policijska pooblastila in preventivo, vseeno samo ljudje: "Policisti se srečujejo z različnimi travmatičnimi dogodki, ki jih bolj ali manj uspešno rešujejo. Od leta 2006 imajo zato tudi policisti na voljo psihološko pomoč." Od 88 klicev na interventno številko v lanskem letu je bilo deset takšnih, ki so zaradi različnih težav grozili s samomorom ali ga poskušali storiti.

Ukrepajmo! Na vseh nas je torej, da se malo ozremo okoli sebe, napnemo ušesa in ljudem, ki jih imamo radi, pa opazimo, da so morda nekaj časa depresivni, potrti, da tožijo zaradi motenj spanca, hujšajo, imajo občutek manjvrednosti, samoobtoževanja ali krivde, govorijo o smrti, prisluhnemo in napotimo k strokovnjakom. In ne le odmahnemo z roko v smislu "saj bo".