"Šele zdaj vidim, da se je za življenje vredno truditi"

Čeprav težko govori o svoji preteklosti, je Boris razkril svojo stisko z alkoholom in opisal boj za življenje, ki ga danes ceni in uživa.

"Zgolj telo, ki ni bi bilo sposobno ne misliti ne delati" Boris Veznaver je bil tipičen primer brezdomca. Bil je brez imetja, brez osebne izkaznice, "brez identitete", pripomni. Bil je "zgolj telo, ki ni bilo sposobno ne misliti ne delati". Njegova edina skrb je bila, kako dobiti liter vina in kje bo zvečer lahko zaspal.

Pravi, da je bil alkohol že od nekdaj njegov redni spremljevalec in potencialni "krivec" za njegovo prihodnost. Izkazalo se je, da je bila želja po omami močnejša od volje. Sčasoma je propadel njegov zakon, kot oče ni mogel več skrbeti za svoja dva otroka in vse to je zahtevalo svoj davek tudi pri delu. Pristal je na cesti in popolnoma izgubljen našel tolažbo v še večjem objemu alkohola.

S pomočjo prostovoljcev na zdravljenje Danes, po petih letih treznega življenja, se zaveda, da bi lahko bilo drugače. Vendar se takrat ni znal sam iztrgati iz alkoholnega primeža. Šele s pomočjo in na pobudo Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote je zbral dovolj poguma, da se je prijavil na program Vrtnica – program zdravljenja odvisnosti od alkohola.

Obiskoval je celoten dveletni program in med zdravljenjem ugotovil, kaj vse je v času "klošarjenja" izgubil; občutek za čas, občutek za čistočo in osebno higieno, občutek za doslednost – vse to, kar nas starši skozi otroštvo naučijo, se izgubi, pravi. Močno je trpela tudi njegova samozavest, čustveno pa je bil povsem otopel. V času zdravljenja je imel možnost vse to obuditi nazaj, saj ne nazadnje tega ne pozabiš, pravi Boris, vendar se je treba najprej predramiti.

"Zakaj te ni bilo, ko smo te najbolj potrebovali?" Začel je znova. Ponovno je moral vzpostaviti delovne navade, stike s primarno družino in stike z otroki, ki so medtem že odrasli. "To je težko," pravi, ko začne govoriti o otrocih. Težko je odgovoriti na vsak njihov zakaj, ampak vsak zakaj ima svoj zato, ki jim ga je dolžan pojasniti, čeprav včasih še sam ne pozna pravega odgovora. Vendar Boris pravi, da vedno lažje odgovarja na njihova vprašanja. "Ne bom rekel, da se trudim biti dober oče, ampak oče v normalnem pomenu besede," še doda.

Ko mu je po letih zdravljenja končno posijalo sonce, je uvidel, da je življenje vse kaj drugega kot pa zgolj pijančevanje. Našel si je zaposlitev, začasno prebivališče, ponovno je naredil vozniški izpit. Zgradil si je novo socialno mrežo, staro pa zavrgel, saj z njo ni mogel več shajati.

"Klošar in alkoholik" še težje najde službo Čeprav se morda sliši, kot da je šlo pri njegovem "novem življenju" vse po načrtih, pa je šolani zidar vseeno težko našel zaposlitev. Že tako je danes težko najti službo, z njegovimi leti še težje, še bolj nemogoče, ker je invalid tretje stopnje, in poleg vsega je še dodatno zaznamovan – kot "klošar in alkoholik". Vendar je takrat dobil začasno delo pri nekem selitvenem servisu, zdaj pa je v fazi odpiranja svojega s. p.-ja. Poleg tega si išče tudi stanovanje.

"Preteklosti ne morem izbrisati, lahko pa se potrudim, da bo prihodnost lepša" Boris danes nikogar ne krivi za svojo usodo. Zaveda se, da največji del krivde leži prav v njem. "Vendar se več kot toliko ne morem obtoževati, saj bom do smrti živel s tem grenkim priokusom. Preteklosti ne morem izbrisati, lahko pa se potrudim, da bo prihodnost toliko lepša," pravi.

Zaveda se, da za svoj uspeh potrebuje še več dokazovanja, še več samozavesti in trdega dela. Njegove želje so velike in če bo šlo tako naprej, bo šele čez pet ali deset let lahko govoril zgodbo o uspehu. "Danes se držim samo enega načela: alkohol je zame prepovedan. Zavedam se, da nikoli ne bom zmeren pivec. To ni mogoče in še vsak, ki je bil na mojem mestu in je upal, da bo lahko še kdaj kaj malega spil, je na koncu propadel ali umrl. Sam tega nočem in šele zdaj vidim, da se je za življenje vredno truditi."

"Drugim želim pokazati, da se človek lahko spremeni, če se hoče" V tej družbi se z alkoholom srečujemo na vsakem koraku in najlažje ter tudi najhitreje lahko človek svoje težave utopi prav v njem. Toda Boris zdaj ve, da se lahko to stori tudi na drugačen način, in sicer s pogovorom, potrpežljivostjo in strpnostjo. "Jaz se ne dam! Žal bi mi bilo sleherne minute, ki sem si jo prigaral na zdravljenju, da sem prišel tja, kjer sem zdaj. Vse skupaj še nadgrajujem in grem naprej!" S svojo skromnostjo in načinom življenja Boris želi še komu drugemu odpreti oči in pokazati, da se človek lahko spremeni, če se hoče.