"Ptujski Fritzl" ali zlorabe za zaprtimi vrati družin

Tudi Slovenci smo dobili svojega "Fritzla". Konec leta 2009 so Petra Rakušo na okrožnem sodišču obsodili na 15 let zapora, ker je spolno zlorabljal hčer. Ta je marca pri 15. letih rodila njegovega otroka. Dodatni dve leti si je prislužil zaradi nasilništva nad preostalimi člani družine. A kmalu so se razširile govorice, da je bilo Rakuševih žrtev še več, policija in tožilstvo pa so ugotovili, da so govorice utemeljene. Rakuša naj bi dolga leta spolno zlorabljal vse tri svoje hčere. Starejša je že odrasla in zdaj živi v Nemčiji, na mlajšo pa se je spravil tik pred razkritjem njegovih dejanj. Največ spolnega nasilja za zaprtimi vrati In čeprav je primer šokiral Slovenijo, ostaja dejstvo, da se za zaprtimi vrati družin zgodi največ spolnega nasilja, več kot zunaj družine, ugotavljajo strokovnjaki. Razlog je v lažji dostopnosti do žrtve, lažjega obvladovanja žrtve in kontrole nadzora nad njo, možnosti večje prikritosti dejanj, poleg tega žrtev storilcu zaupa in je od njega odvisna. Spolna zloraba v družini je najhujša zloraba otrokovega zaupanja, ki ga zaznamuje za vse življenje. Kot je v reviji Otrok in družina zapisala družinska terapevtka in raziskovalka Tanja Repič, pri vseh vrstah spolne zlorabe storilec namerno izkorišča nemoč otroka, ki ne glede na starost vedno čuti, da so bile prekoračene meje, a največkrat od strahu in groze samo otopi: "Otrok nima nobene izbire! Ujet je v kremplje storilca, ki je nekdo, ki naj bi bil vreden zaupanja, nekdo, ki je morda še malo prej govoril, da ga ima rad. Otrok je zmeden, počuti se umazanega, sodeluje pri grdih igricah, sram ga je, ker je izpostavljeno njegovo telo, da bo to kdo izvedel, istočasno pa si želi, da bi drugi odrasli to opazili in ga pred novimi zlorabami zavarovali." Prepričana je, da se otroku, ki se mu zloraba dogaja od majhnega, "namesto ljubezni v psihično strukturo in telo vpiše govorica zlorabe in pozneje, ko odraste, mu nezavedno postanejo privlačni ljudje, ki ponovno ustvarjajo in prebujajo v njem ta nepredelana občutja zlorabe. Slika je lahko tudi obratna – da on to počne drugim." Statistika ni znana Raziskave so pokazale, da ženske, ki se odločijo spregovoriti o nasilju, ki ga trpijo, zelo težko spregovorijo o spolnem nasilju. Otrok pa je seveda v še slabšem položaju. Koliko zlorab je za zaprtimi vrati družin, je težko opredeliti, saj večina zlorabljenih svojih storilcev sploh ne prijavi. "Na nas se je pred kratkim obrnila gospa, ki je rekla: 'Zdaj sem pokopala oba starša, zdaj lahko končno spregovorim o tem.' Šlo je za to, da jo je spolno zlorabljal oče, o tem pa je molčala 50 let. A je pojasnila, da bi s tem, če bi povedala, kaj se ji je dogajalo, najbolj prizadela svojo mater, česar pa ni želela," pove Vlasta Nussdorfer, predsednica Belega obroča. Zadnja, pritrjujejo pa ji tudi drugi strokovnjaki, poudarja, da je treba o zlorabi, ki lahko ima posledice na vseh področjih zlorabljene osebe, spregovoriti, vso stvar predelati, četudi storilca ne prijavijo. Značilnosti incestnih družin Repičeva ugotavlja, da je za družine, znotraj katerih se dogajajo incesti, značilna okrnjena in neprimerna komunikacija, mnoge skrivnosti, pomanjkanje sočutja, družinske vloge so pomešane. "Lahko je slika tudi obratna, kjer so pomembne le potrebe in želje enega od staršev, običajno dominantnega očeta, vsi drugi pa se morajo prilagajati in živijo v stalnem strahu, saj ta slabo nadzira svoje impulze in je nepredvidljiv. Drugi od staršev, običajno mama, je zelo pasiven, navidezno brez moči in čustveno v svojem svetu. Obe vrsti družin lahko na zunaj delujeta zelo dobro, storilec je pogosto v službi uspešen, ugleden, daje vtis, da je skrben, v resnici pa spretno manipulira z drugimi," je zapisala Repičeva. Mame verjamejo partnerjem namesto otroku Nussdorferjeva dodaja, da ravno zaradi zunanjega vtisa okolica težko dojame razkritje spolne zlorabe, ker storilcu takšnih dejanj ne bi nikoli pripisali, žrtev pa je še dodatno stigmatizirana. Kot poročevalka iz sodnih dvoran sem bila kar nekajkrat prisotna ob izreku sodbe kakšnim spolnim delikventom – samo sojenje sicer poteka za zaprtimi vrati – prav neverjetno je, koliko mam stopi na stran storilca, torej moža, partnerja in ne verjame svojim lastnim otrokom. "Mati v takšni družini sluti in čuti, da ni vse dobro. Če se ne odzove na stisko otroka, v veliko primerih obstaja možnost, da je bila v preteklosti tudi sama zlorabljena," pravi Nussdorferjeva. Repičeva je še bolj neposredna, saj navaja, da bi mati vedno morala zaščiti svojega otroka ter zapustiti moža: "Najbolj kruto pa je, da celo zagovarja moža, krivi otroka ter ga sili v stik z očetom, storilcem." Repičeva poudarja še, da se vsak, ki spolno zlorablja, točno in jasno zaveda, da je to, kar dela, neprimerno, sicer ne bi poskrbel, da se zloraba skriva: "Čeprav je pod vplivom alkohola, kar je po naši zakonodaji olajševalna okoliščina za storilca, mu to ne odvzema ali zmanjšuje odgovornosti!"

Preveriti je treba verodostojnost žrtve "Preiskava takšnih kaznivih dejanj je izredno težavna, saj običajno ni prič, jih je pa treba jemati z vso resnostjo in s takojšnjo uvedbo preiskave. Treba je vedeti, da čas dela za storilca. Preveriti pa je treba tudi verodostojnost žrtve, da ne gre za maščevanje, če gre za mladoletnika, pa tudi, kakšen je njegov odnos do laži, kajti človeka, ki ga označimo za spolnega prestopnika, nikoli več ne opere nobena oprostilna sodba. Za ljudi v lokalnem okolju za vedno ostaja zaznamovan, zato je potrebna velika skrbnost," je prepričana Nussdorferjeva.

Prijazna zaslišanja Nadvse pomembno je tudi, da smo uvedli tako imenovane prijazne sobe, kjer se otroka, ki se mu je zgodila zloraba, v prijetnem okolju zaslišuje. "Včasih se je zlorabljenega otroka zasliševalo nekajkrat, kar je bilo za žrtve skrajno neprimerno, saj so znova in znova podoživljali svoje travme, soočal se je s storilcem. Zdaj je vseh enajst okrožnih sodišč v Sloveniji opremljenih z videokonferenco, otroka pa zaslišuje običajno le eden, denimo kriminalist, sodni izvedenec ali kar sam sodnik. Prek videokonference druge stranke v postopku spremljajo otrokovo izpoved in prek dlančnika izpraševalcu postavljajo vprašanja, ki ne smejo biti sugestibilna. Nadvse pomembna je tudi nebesedna komunikacija, kako se otrok odziva na določena vprašanja. V takšnih zaslišanjih nič ne ostane skrito," je prepričana Nussdorferjeva.

Potem ta posnetek uporabijo tudi na sodišču, še pred tem ga skrbno analizirajo in si ustvarijo mnenje. Dodaja, da je treba razumeti tudi govorico otroka, saj otrok primerno svoji starosti pove, kaj hudega se mu je zgodilo. "Včasih se to kaže denimo v risanju nenormalnih organov, smo pa imeli primer, ko je denimo petletni fantek jasno in glasno povedal, da je stricu teklo mleko iz lulka," še pojasni.

Ne zatiskajte si oči, prijavite spolno nasilje! Najpomembneje je, da se starši odzovejo ob vsakem sumu spolne zlorabe. Če so starši tisti, ki zlorabljajo, pa se mora odzvati vsakdo, ki ima vsaj malo stika z otrokom, denimo vzgojitelj v vrtcu, zdravnik, učitelj, tudi sosedje. S tem se nikakor ne boste vmešavali v družinske zadeve, saj gre za hudo kaznivo dejanje, ki mora biti prijavljeno.