Petek, 5. 8. 2011, 16.07
8 let, 7 mesecev
Posvojenka, posvojiteljica in biološka mati – harmonija
Bernarda je bila oddana že ob rojstvu, mati Irena, ki jo je posvojila, je nanjo počakala mesec dni, ker se je rodila prezgodaj, nato pa je štručko naravnost iz porodnišnice odnesla domov. "Da sem posvojena, sem se zavedla takrat, ko sem začela hoditi v šolo. Mama mi je razložila, da nekje obstaja ženska, ki me je rodila, in ker me ni mogla obdržati, so me k sebi vzeli moji starši, ki niso mogli imeti otrok. To sem razumela in mislim, da me to dejstvo ni posebej pretreslo. Enkrat so me sicer v šoli nekaj zbadali, to je bil tudi moj edini incident, ko sem sošolko zaradi njenih zbadanj zlasala. Zelo me je prizadela," pove Bernarda. Mati Irena se sicer spominja, da je o tem, da je Bernarda posvojena, prvič spregovorila, ko je bila stara štiri leta: "Bili smo na srečanju posvojiteljev in takrat sem ji povedala, da so tam sami taki otročki, ki nimajo svojih mam, ker jih niso mogle obdržati."
"Ko je pri 13 letih izrazila željo, da bi spoznala svojo biološko mamo, sem se na smrt prestrašila. Bala sem se, da bi se mi odtujila, da bi jo izgubila," se spominja Irena, ki danes z lahkim srcem reče, da je bil njen strah povsem odveč. "Po tistem, ko nas je njena mati obiskala, je Bernarda rekla: 'Vidva sta moja starša, vidva sta me vzgojila.' Takrat sem vedela, da bo vse v redu," se spominja Irena.
Bernarda: Biološka mati me je poiskala Ker ni želela prizadeti mame, so Bernardina raziskovanja, kdo in kje je njena mati, potekala bolj po tihem. Pa vendar se nikoli ni čutila zapuščene, "ker sem slutila, da je imela tehten razlog, zakaj me ni mogla obdržati." "Dobila sem originalen rojstni list, na katerem je bil mamim dekliški priimek in naslov internata, v katerem je bivala, ko je obiskovala srednjo šolo, tako da prav daleč nisem prišla. Imela sem tudi srečo, da me je moja biološka mati tudi ves čas iskala. Odšla je na CSD, kjer so ji obljubili, da me bodo poklicali in vprašali, ali jo želim srečati. A ker je na sestanku skrivoma odkrila moj naslov in tudi moje ime in priimek, me je poiskala, še preden so me poklicali s CSD," se spominja Bernarda.
"Nekaj mesecev po mojem 20. rojstnem dnevu so se na vratih pojavili moja mati, polsestra s šopkom 20 vrtnic in mamin brat oziroma moj stric. Takoj sem vedela, kdo je, skoraj me je kap. Bila sem neskončno vesela, a hkrati v krču, ker sem videla mamo Ireno, kako je prebledela, kako jo je prihod prizadel. Počutiš se krivega, čeprav ni razloga." Iz svojih izkušenj ugotavlja, da otrok ni zdravilo za neplodnost. "Otrok drži vse konce skupaj, kar je zanj preveliko breme. Tudi jaz sem ga nosila, čeprav mi resnično ni nič manjkalo. Če bi obstajal program, ki bi bil obvezen, bi težave posvojiteljev razrešili, še preden bi šli v posvojitev. Takšni starši bi dobili otroka povsem neobremenjeni, kajti odnosi v trikotniku, ki ga sestavljajo biološki starši, posvojitelji in otrok, bi bil optimalen," je kritična Bernarda.
Lili je pri 15. letih prišla iz Bosne v Ljubljano, kjer je obiskovala srednjo šolo, bivala pa je v internatu. Leto pozneje je zanosila. "Nisem imela druge možnosti, kot da sem dala otroka v posvojitev. Oče mi je zagrozil, da naj se z otrokom ne vračam, če bi ga pa obdržala, bi me vrgli iz internata. Socialna delavka mi je predlagala, da je najboljša možnost posvojitev," se spominja Lili.
Spominja se, da je Bernarda skušala prikriti navdušenje, ker je njen prihod prizadel mamo Ireno: "Mi smo prišli z dobrim namenom, ne da bi jo odpeljali, temveč da bi jo spoznali. Morda bi bilo bolje, če bi se dobili na samem, ker je bilo mami Ireni resnično zelo hudo, zanje sem bila šok in jo povsem razumem," pove Bernardina biološka mati.
Deset let pozneje je njihov trikotnik popoln oziroma uravnotežen; Bernarda ni zmedena, ker ima dve mami in dva očeta (tudi biološkega je spoznala, a mu je njegova nova družina postavila ultimat, ali Bernarda ali družina), temveč obogatena z ljudmi, ki ji stojijo ob strani in jo imajo radi.