Nenavadni rekordi – slovenska posebnost?

V delu javnosti se ob tovrstnih dosežkih večkrat pojavljajo stališča, da gre za slovensko posebnost, občasno slišimo tudi, da gre za odraz številčne majhnosti slovenskega naroda in celo za "zaplankanost". Kritiki navajajo, da želijo posamezniki s postavljanjem rekordov drugim in predvsem sami sebi dokazati, da so pomembni in uspešni, ker naj bi imeli v odnosu do drugih, večjih narodov občutke manjvrednosti.

Rekorderji medtem navajajo svoje motive za postavljanje rekordov; od preprostega druženja s prijatelji do želje po vpisu svojega rekorda v Guinnessovo knjigo rekordov.

Musek: Slovenci smo dobri v kompetitivnih aktivnostih Psiholog dr. Janek Musek meni, da tovrstni rekordi niso posebnost Slovenije. "Nisem čisto prepričan, ali smo Slovenci res toliko drugačni, kar zadeva razne bizarne rekorde. Povsod bi se jih nabralo nekaj, v Združenem kraljestvu in v ZDA ima kakšnega skoraj vsaka vas," je za Planet Siol.net povedal Musek.

"Res pa je, da smo Slovenci, primerjalno vzeto, kar dobri v najrazličnejših kompetitivnih aktivnostih, kjer se da to statistično jasno dokazati, na primer v večini pomembnih športnih panog, tako kolektivnih kot individualnih, borilnih športih in številnih drugih adrenalinskih aktivnostih," dodaja.

Se motivi skrivajo v psihoticizmu? Kot je še povedal Musek, smo Slovenci, sodeč po nekaterih raziskavah, relativno visoko na osebnostni dimenziji, ki jo je znani psiholog Hans Eysenck imenoval psihoticizem. "Ta dimenzija je mera kompetitivnosti, agresivnosti, težnje po neodvisnosti in še marsičesa podobnega," pravi Musek in dodaja, da se "rekorderstvo" in želja po ekstremnih in tudi ekstravagantnih dosežkih morda povezuje s tem.

"Vsaj pri nekaterih naših dosežkih pa so seveda v igri tudi naravne danosti. Alpinistični podvigi bi lahko bili lep primer," še pravi Musek.

Rener: Gre za novodobne vaške običaje Tudi sociologinja dr. Tanja Rener meni, da pri tovrstnih dosežkih ne gre za kakšno slovensko posebnost "in tudi ne za odraz slovenske majhnosti". "Podobne zgodbe najdete vsepovsod, od Tirolske do Pirenejev," pravi.

"Je pa najbrž res, da taki in drugačni, bolj ali manj bizarni rekordi niso značilnost urbanih okolij, pač pa manjših mest in vasi. Zdijo se mi kot vrsta novodobnih vaških običajev, kjer se ljudje povežejo, družijo, zabavajo, pridejo v medije, še nekaj let sekajo lastne rekorde, se naveličajo in morda domislijo česa novega," pravi Renerjeva. "Kakšne posebne koristi – razen seveda lastne zabave – od tega ni, škode pa tudi ne," še dodaja.