Petek, 24. 2. 2012, 12.49
8 let, 7 mesecev
Najbolj izpostavljeni o izbrisu 20 let potem
Za mnenje smo se obrnili na Gregorja Viranta, predsednika državnega zbora in prvaka DLGV, Matevža Krivica, pravnega zastopnika izbrisanih, Igorja Bavčarja, notranjega ministra v času izbrisa, in Slavka Debelaka, podsekretarja, odgovornega za področje upravnopravnih notranjih zadev v času izbrisa.
Poudaril je, da predstavniki izbrisanih menijo, da so potrebne nekatere korekture zakona, da postopki na upravnih enotah tečejo prepočasi, da se pojavljajo težave in da je treba postopke pospešiti.
Virant ugotavlja, da osnovno razhajanje glede interpretacije izbrisa še vedno obstaja. "Večina v politiki nas je mnenja, da ne moremo govoriti, da je šlo za generalno kršitev človekovih pravic 25 tisočim ljudem, ampak da je treba pregledati individualno od primera do primera, popraviti krivice, vzpostaviti status, tudi plačati odškodnino, če je nastala krivica."
Predsednik DZ se je z nekaterimi zgodbami zbrisanih seznanil in priznava, da je v nekaterih primerih res šlo za kršitev pravic, ne pa pri vseh. "Mnogi pa so po letu 1991 prostovoljno odšli iz Slovenije ali se niso odločili za slovensko državljanstvo in te primere je treba ločiti."
Kritičen je tudi do Virantove izjave, da pri izbrisu ni šlo za generalno kršitev človekovih pravic 25 tisočim ljudem. Krivic poudarja, da je ustavno sodišče že v več odločbah ugotovilo in potrdilo, da je bil izbris nezakonit, zato je trditev predsednika parlamenta, ki trdi nasprotno in s tem nasprotuje odločitvam ustavnega sodišča, nekaj nepojmljivega. Krivic meni, da je stališče, da izbris ni bil nezakonit generalno, v vseh teh primerih, za vsakega pravnika naravnost škandalozno in, kot pravi, upa, da se bo predsednik državnega zbora s tem problemom temeljiteje seznanil.
Krivic meni, da bi popravo krivic za 13.000 izbrisanih, ki se v Slovenijo do zdaj niso mogli vrniti, moral zagotoviti zakon iz leta 2010, a je ta po njegovem mnenju tako slab, da je do zdaj omogočil vrnitev statusa le okrog sto prizadetim. "Bahanje politikov, da je bil s tem zakonom problem izbrisa dokončno rešen, je velikanska prevara javnosti."
Odgovornost za izbris Krivic pripisuje Bavčarju, Janši, Peterletu in Slavku Debelaku, ki pa, kot pravi, izbrisa ne bi mogli izpeljati, če jim tega ne bi pravno utemeljevali in upravičevali visoki in ugledni pravniki. Krivic ne skriva, da so se ga zgodbe izbrisanih močno dotaknile. "Poznam jih samo nekaj sto. Dobro, da jih ne poznam vseh 25.000." Da bi lahko govorili o zadovoljivi rešitvi, bi se po njegovem moral zgoditi čudež.
Ob osamosvojitvi je bilo sprejetih več zakonov, med njimi tudi zakon o tujcih. "Do osamosvojitve je register stalnega prebivalstva zajemal vse, ki so imeli stalno prebivališče, ne glede na to, od kod so prihajali. Po uveljavitvi zakona o tujcih pa se je začela urejati evidenca državljanov, zato so morali tiste, ki za ureditev statusa niso zaprosili ali jim je bila izdana negativna odločba, prenesti v evidenco oseb, ki so 26. februarja 1992 postali tujci, kar pomeni, da so si morali pridobiti dovoljenje za bivanje z namenom zaposlitve, šolanja, humanitarnih razlogov in podobno. Po tem datumu so na občinskih upravnih organih ugotavljali, ali imajo ljudje status urejen ali ne. Ustavno sodišče je šele pet let po izvajanju zakona ugotovilo, da je ta določba v neskladju z ustavo in jo je treba spremeniti, do takrat smo se zakona držali in ga izvajali," pravi Debelak.
Zanikal je trditve izbrisanih, da o pozivu za zaprositev za državljanstvo niso bili obveščeni. "O postopkih so bili obveščeni vsi. Samo z Upravne enote Ljubljana so na dom poslali več kot sedem tisoč obvestil, od tega jih je le dva tisoč uredilo status. Vseh 56 občinskih organov za notranje zadeve je pozivalo ljudi, naj si uredijo status. Takrat so dobili rumen kartonček, na katerem je pisalo potrdilo o državljanstvu."
Debelaku se zdi čudno, da so se posledice tega dejanja začele kazati šele po štirih letih. "Poslanci bi lahko vložili vlogo, interveniral bi lahko tudi kdo drug. Zadeva je šele po štirih letih prišla na plano, kar je sprožilo postopek za presojo za varstvo ustavne pravice." Izpostavlja pa še eno zanimivo dejstvo. "Ob sprejemanju zakona o tujcih leta 1991 je ena od poslank (imena se ni spomnil) predlagala amandma na 81. člen zakona o tujcih, po katerem naj bi za tujce z območja nekdanje Jugoslavije v zakonu zapisali, da stalno prebivališče velja tudi kot dovoljenje za bivanje za naprej, tako kot je bilo to določeno za preostale tujce iz držav zunaj Jugoslavije. "Amandma v DZ ni bil sprejet, še pomembnejši pa je podatek, da vlada, ki je bila predlagateljica zakona, temu amandmaju ni nasprotovala. Odločili so se torej poslanci."
Debelak se zaveda, da je bilo njegovo ime v zvezi z izbrisom večkrat izpostavljeno, vendar naj bi bilo v vsej zgodbi nekaj napak. "Takrat nisem bil državni sekretar, kot je večkrat napačno navedeno, temveč podsekretar, odgovoren za področje upravnopravnih notranjih zadev. Zakon pa so izvajali upravni delavci, ki so se zgolj ravnali po zakonu."
Danes na stvari gleda drugače kot pred 20 leti. "Vse dokler ustavno sodišče ni ugotovilo, da je odločba zakona v neskladju z ustavo, sem kot pravnik zakon izvajal. Po ugotovitvah o neskladnosti smo zakon začeli spreminjati in zadeva je bila z naše strani izpeljana korektno. Osebno se ne čutim ne odgovornega ne krivega, ima pa seveda po 20 letih vsak malo grenkega priokusa. Menim, da bi morali mediji danes o tej problematiki pisati čim manj, saj to vprašanje slovensko javnost zgolj razdvaja, razdvajanj pa je že tako preveč."
Kresalova se je, kot poudarja, vseskozi zavedala, da se bodo izbrisani po tem, ko si bodo uredili dovoljenje za bivanje v Sloveniji, soočili s številnimi težavami. "Ker reševanje teh vprašanj po ureditvi njihovega statusa ni bilo več v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve, sem vladi predlagala ustanovitev medresorske delovne skupine, ki naj preuči vse težave, s katerimi se po ureditvi statusa soočajo izbrisani; pri tem gre tako za stanovanjske kot socialne, zaposlitvene in zdravstvene probleme. Pri reševanju omenjenih vprašanj sem do konca svojega mandata sodelovala tudi sama. Delo te delovne skupine je v zadnjih mesecih sicer zastalo, vendar pa upam, da bo nova vlada zmogla dovolj modrosti, da bo nadaljevala tam, kjer smo mi končali, in da se bo tej temi posvetila z vso potrebno občutljivostjo za stiske ljudi, ki jih je povzročila naša mlada država."
O krivdi in odgovornosti Kresalova ne želi presojati, je pa spomnila, da sta se z nekdanjim predsednikom državnega zbora Pavlom Gantarjem izbrisanim v imenu države že opravičila.