Slobodan Milošević je dobil naslednika

Ko boste brali ta komentar, bodo domine morda že padale in vsa Evropa se bo znašla v diplomatski krizi, primerljivi s tisto na predvečer druge svetovne vojne.

Ali pa je vse le še en obrat v ruski ruleti, ki se odvija na temenih ukrajinskega prebivalstva. Morda je le še ena poteza v improvizirani strategiji napetosti, s katero ruski predsednik Vladimir Putin zaostruje konflikt, da bi višal vrednost svoji glavni geostrateški prednosti – evropski odvisnosti od ruskega plina. Poletje se končuje in pravijo, da bo letos strašno huda zima: delnice ruskega hegemona, ki sanja obnovo imperija, iz tedna v teden rastejo … Morda pa se mora mačka zgolj še malo poigrati z mišjo. Če ne drugega, zato, da preostalim sosedom pokaže, kaj se zgodi tistim, ki se drznejo upreti ruskemu diktatu.

Vojna prestolov po rusko Teza, ki smo jo slišali še pomladi, češ da je Rusija racionalni akter, ki si nikakor ne želi kriznega žarišča na svoji jugozahodni meji, se je izkazala za napačno. Prav so imeli tisti, ki so od vsega začetka opozarjali, da je pri potezah Kremlja na delu neka iracionalna logika, ki je plod bolestne megalomanije.

Prav tako se je razgalila "objektivna resnica" kritik nepopustljivosti majdanske revolucije. Prigovarjanje nekaterih Zahodnjakov, ki so ukrajinske vstajnike rotili, naj vendarle sklenejo kompromis z Janukovičem (kot da bi ta izkazoval posebno željo, da ga sprejme), lahko v luči zadnjih dogodkov prevedemo: Ali pustite Putinu vpliv v ukrajinski politiki ali pa si bo delež, za katerega misli, da mu pripada, vzel sam v obliki ozemlja. Oziroma v jeziku, razumljivem navdušencem serije Vojna prestolov: "Če volk ne bo priznal nadoblasti leva, bo lev ubil volka in si njegovo ozemlje prigrabil zase."

Kraljevi govor ali pravica močnejšega "Soočeni smo torej s principom delovanja, ki bi bil, če bi prevladal, usoden za vsako civilizirano ureditev tega sveta. Gre za princip, ki neki državi dovoljuje, da se v imenu sebične volje po prevladi požvižga na mednarodne sporazume in zaveze; princip, ki posvečuje uporabo sile in groženj proti suverenosti in neodvisnosti sosednjih držav. Ko ta princip slečemo vseh pretvez, ugotovimo, da ni nič drugega kot primitivna doktrina, po kateri je pravica na strani močnejšega. Če bi ta princip zavladal v svetu, bi bila svoboda naše dežele in celotne evropske skupnosti v nevarnosti." Zveni znano?

Le nekaj besed sem spremenil. Gre za govor, ki ga je ob izbruhu druge svetovne vojne prebral Jurij VI., britanski monarh, ovekovečen v filmu Kraljev govor. Bilo je pred natanko 75 leti, 3. septembra 1939.

Skok v polpreteklo zgodovino To se neprestano dogaja, boste rekli. Mednarodno pravo kršijo celo države, ki veljajo za vzorčne demokracije. Drži. To je res danes in je bilo res pred 75 leti. Prav zato so kraljev govor tedaj mnogi Evropejci poslušali s skepso in cinizmom. In prav na to skepso in cinizem so računali komunisti po vsem svetu, ki so po navodilih Kominterne britansko in francosko vojno napoved nacistični Nemčiji razglasili za navadno preigravanje imperialističnih sil. Spomin na zahodno paktiranje s Hitlerjem na račun Čehoslovaške je bil še živ, zato je komunistična teza o imperialistični vojni naletela na precejšnje odobravanje med levičarskimi krogi. Tudi pri nas. Na Poljskem nekoliko manj, vendar tam ob izbruhu vojne komunistična stranka ni obstajala – že leto poprej je namreč v celoti "izginila" v Stalinovih čistkah.

Dobra dva tedna po nemškem napadu so Poljaki na lastni koži doumeli, kaj pomeni uradno stališče Kominterne. Sovjetske čete so brez vojne napovedi vkorakale na Poljsko, da bi "zaščitile svoje etnične manjšine" (vas to na kaj spominja?). Če je šlo za "navaden spopad med imperialističnimi silami", kot so trdili komunisti, zakaj bi se kdo posebno razburjal, če je tudi država delavcev v njem uveljavila svoje legitimne interese?

Način uveljavljanja legitimnih sovjetskih interesov nazorno opisuje film Katyń (Andrzej Wajda, 2007).

Kdo v družbi lažnivcev govori resnico? Cinizem in skepsa sta značilnosti modernega človeka. To je razumljivo: na voljo imamo preveč informacij, da bi si privoščili prostodušnost, ne da bi izpadli naivni. Preobilje informacij je lahko za razsodnost enako škodljivo kot njihovo pomanjkanje. Tega se še kako zaveda tudi ruska oblast. Že ob sestrelitvi malezijskega letala smo lahko videli neverjetno sprenevedanje in naravnost groteskno spreminjanje uradnega stališča. Mnogi kritični opazovalci so spregledali logiko te na videz bizarne strategije: ustvariti kaotično nepreglednost, v kateri ne bi bilo več mogoče ločiti dejstev od dezinformacij. Plodna tla za nadaljnjo rast skepse in cinizma: Saj vsi lažejo; kdo ve, kaj je resnica.

Gre za značilno strategijo totalitarnih režimov, ki hočejo ustvariti pogoje, da ljudje ne bi bili več zmožni razlikovati resnice od laži, dejstev od manipulacije, sveta od ideologije. Tako dobesedno izgubijo tla pod nogami in so prepuščeni na milost in nemilost oblastnikom.

Rusija pač ni "normalna" država Ne trdim, da je Rusija totalitarna država. A kdor pozna delovanje njenega oblastnega ustroja in mentaliteto njenih oblastnikov, ve, da gre za nedemokratično silo, ki svoja globoka notranja protislovja rešuje s pomočjo ekspanzionistične zunanje politike. Vojaško poseganje v notranje konflikte sosednjih držav je le en vidik; tu je še širjenje protidemokratične in antiliberalne propagande ali financiranje političnih trojanskih konjev, od Estonije do Srbije, med katerimi so, kakor na Madžarskem ali v Bolgariji, tudi izrazito fašistične skupine.

Povedano drugače: Rusija žal že nekaj časa ni "normalna" država, s katero bi se bilo mogoče pogovarjati v duhu racionalne izmenjave koristi in tehtanja legitimnih interesov.

Putin kot še večji in močnejši naslednik Slobodana Miloševića Marsikdaj mislimo, da smo pametni, ko se postavimo na stališče razsvetljenega in informiranega opazovalca, ki razume zunanjepolitično igro in ve, kako stojijo stvari. Mislimo, da smo posebno modri, če rečemo, da je celotna ukrajinska godlja le igra velikih sil, in zraven še potočimo krokodiljo solzo nad ubogimi ljudmi, ki so žrtve imperialističnega preigravanja. Dejansko pa je to način, kako nas nasilnež drži v šahu.

Včasih moramo tvegati, da izpademo naivni, in reči bobu bob, čičeriki pa čičerika: to, čemur smo priča, ni noben ukrajinski konflikt, temveč agresija večje države nad manjšo. Naj bodo pomirjeni tisti, ki skočijo pokonci vsakič, ko kdo omeni primerjavo Putina s Hitlerjem in vzhodne Ukrajine s Sudeti.

Ne, to ni dobra analogija. Boljša je primerjava z Miloševićem, Donjecka in Luganska pa z Vukovarjem in Kninsko krajino.

Če je koga ta analogija zmrazila, je na dobri poti.