Kako se o drugem tiru odločiti iz naslanjača?

Na tem mestu bi seveda lahko sledil traktat o tem, kako je povsem nesmiselno, da o takih vprašanjih strokovne narave, kot je gradnja železniške infrastrukture, na koncu pride do tega, da se mora o njih odločati (laična) javnost, in kako je povsem nesmotrno, da moramo volivci, ki večinoma nimamo velikega znanja o gradnji železnic, ekonomiki tega posla in širših trendih na področju transporta, odločati o tem, ali naj se ta projekt začne ali pa naj se ga ustavi in ponovno razmisli o alternativah.

Žal to jadikovanje ne bi prav nič pomagalo. Konec prihodnjega tedna bo treba na volišče in se tam odločiti za ali proti.

Prvo soočenje na nacionalki

Človek bi pomislil, da si bo situacijo lahko vsaj približno razjasnil s spremljanjem prvega soočenja, ki se je odvilo na nacionalki na začetku tega tedna. Vendar je šlo žal za enega bolj ponesrečenih formatov oddaje, kar mi jih je uspelo kadarkoli videti.

V osnovi so bili razpravljalci, ki so se prijavili v to oddajo, fizično razdeljeni na dva tabora, na tistega za in tistega proti sedanjemu zakonu o drugem tiru. Po treh minutah uvodnega ekspozeja pobudnika referenduma na eni strani in predlagatelja zakona o drugem tiru na drugi pa so se zvrstile tako ali drugače motivirane enominutne (in po preteku časa strogo prekinjene) izjave preostalih sodelujočih.

Kaj je od tega lahko potegnil gledalec v domačem naslanjaču? Komaj kaj relevantnega. Zrno soli in smiselnih informacij je bilo treba luščiti iz goščave in poplave tendencioznega govorjenja, pri katerem je bilo skoraj pomembnejše to, kdo govori in koga zastopa, kot pa to, kaj je vsebina njegovih besed. Dodatna težava je seveda v tem, da ta referendum pada tudi že v obdobje kampanje za predsedniške volitve, kar skušajo nekateri izkoristiti za posredno ali neposredno promoviranje letošnjih predsedniških kandidatov.

Na že tako spolitizirano vprašanje drugega tira je tako obenem navešena še politična kampanja za predsednika, kar še bolj zamegljuje vse skupaj.

Strokovno soočenje?

Seveda bi od nacionalke manj kot dva tedna pred referendumom pričakoval nekaj povsem drugega. Pričakoval bi, to je recimo ena od možnosti, omizje, sestavljeno iz manjšega števila domačih strokovnjakov (kakšen bi bil lahko tudi iz tujine), s področij geografije, geologije, gradnje železnic, ekonomije infrastrukturnih projektov itn., ki bi brez navlake političnih ali pa tudi civilno angažiranih puhlic v apokaliptičnem stilu, kako se ob odločanju za ta tir v bistvu odločamo o svoji (ne)prihodnosti, pojasnili dejstva tega projekta, torej ključne geološko-gradbeno-ekonomske parametre in se izjasnili okoli tega, ali obstajajo kakšne ustreznejše alternative.

Na prvem soočenju česa takega nismo dobili in nič ne kaže, da bomo kaj takega deležni v dneh, ki še ostajajo do referenduma.

Kaj naj torej stori običajen človek?

Kritično razmišljanje v informacijski dobi

Nedavno sem končal z uredniškim pregledovanjem knjige Terenski vodnik po lažeh: kritično razmišljanje v informacijski dobi (Field Guide to Lies: Critical Thinking in the Information Age), izšla bo jeseni, v njej pa je priznani ameriški profesor in psiholog Daniel Levitin poskušal zbrati napotke, s pomočjo katerih bi se človek v današnjem času, ko je bombardiran z množico včasih težko preverljivih informacij, lahko vsaj približno znašel in se vsaj približno kritično in relevantno odločal.

Knjiga seveda ni recept in dokončna rešitev, ki nudi odgovore na zastavljena vprašanja. Je bolj vodnik in pokazatelj, na kakšen način si je v času tako ali drugače popačenih informacij mogoče ustvariti neko vsaj približno jasno sliko o neki situaciji, ki je sicer ne poznamo od blizu.

Levitin v knjigi tako obdela manipulacije s področja statistike, interpretacije številk in grafov, manipulacije s pomočjo podajanja besed in pojmov, ter splošno manipulacijo podajanja slike sveta. A to je šele teoretični okvir, neke vrste omara z orodji, saj v sklepnem delu postreže z več konkretnimi primeri iz lastnega življenja, kjer je sam poskušal uveljaviti svoj koncept kritičnega mišljenja.

Eden od primerov mi je bil še posebej zanimiv.

Čarodej, ki zadržuje dih 17 minut

Levitin v knjigi analizira tudi primer čarodeja in iluzionista Davida Blaina, ki trdi, da je v stanju prestati ekstremne preizkuse telesne vzdržljivosti. Med svoje podvige šteje tudi to, da je lahko pod vodo zadrževal dih celih sedemnajst minut.

Levitin se je, tako kot verjetno tudi vi, seveda vprašal, ali je ta trditev resnična in sploh verjetna, potem pa se po svojem modelu lotil analiziranja tega primera. Najprej je s klikanjem po spletu iskal dostopne informacije, študiral trenutne situacije na področju postavljanja rekordov v zadrževanju diha, ocenjeval relevantnosti medijev, ki so poročali o tem podvigu itn. Z dobro razdelano metodo bralcem sicer ni podal svojega dokončnega odgovora (ta podvig je bil v vmesnem času že presežen), vendar pa je učinkovito pokazal, kako sploh kritično razmišljati o problemu, ki je zelo oddaljen od naše osebne izkušnje, našega znanja in sposobnosti, (povprečen človek brez posebne predpriprave le s težavo lahko zadrži dih za dlje kot dve minuti ali nekaj podobnega).

Pomislil sem, kako bi se dalo uporabiti Levitinov kritični koncept razmišljanja pri odločanju o drugem tiru, s katerim imam približno toliko izkušenj kot z dolgotrajnim zadrževanjem diha.

Tukaj je nekaj izhodišč o drugem tiru, ki so mi prišla na misel.

Trajanje projekta

Razvoj projekta drugega tira z občasnimi popravki in prilagoditvami traja že več kot desetletje. Zaustavila oziroma preusmerila ga ni nobenega od prejšnjih vlad. Je to relevanten podatek, ki priča o tem, da je sedanja zasnova ustrezna?

Po eni strani ja. Če so vlade različnih političnih opcij vsaj v osnovi podpirale sedaj zastavljen projekt, in ob predpostavki, da se je vsaka vlada o tem vsaj v določeni meri pogovarjala tudi s stroko, je podatek o tem, da so ga podpirale vlade različnih političnih profilov, pozitiven argument tudi za javno podporo tega projekta.

Seveda pa dolgotrajna (politična) kontinuiranost projekta ne zagotavlja popolne zanesljivosti. Tudi projekt TEŠ6 je trajal več kot desetletje, vsaka vlada v tem času se je morala izjasniti okoli njega in vsi so ga podpirali naprej, vendar pa epilog TEŠ6 ni nekaj, s čimer bi se lahko kdorkoli od vpletenih pohvalil in stal za njim.

Desetletna preteklost projekta drugi tir torej ima določeno težo, vendar ne odločilne.

(Dosedanji) stroški projekta

Da je bil projekt pripeljan do te točke, kjer je, je bilo treba vanj že precej investirati, od stroškov priprave dokumentacij (ki je je za nekaj omar) in razmišljanja o alternativnih trasah, do odkupa zemljišč, po kateri naj bi potekala proga.

Celoten strošek projekta je bil potem kritično alternativno ovrednoten s strani ekonomistov. Primerjali so denimo stroške gradnje predorov pri drugem tiru s stroški primerljivih predorov na tem območju itn. ter dokazovali, da je strošek izgradnje drugega tira previsok ter bi se ga dalo znižati.

1. Vsak projekt, pri katerem je javno razgrnjena cena, se najbrž lahko reče, da se ga da izvesti tudi ceneje. Tudi pri gradnjah je tako. Končni strošek izvajanja vsake gradnje je – če nepredvidenih situacij, ki nastajajo na terenu ne upoštevamo – večinoma odvisen od treh osnovnih postavk: a) stroškov dela tistih, ki so neposredno zaposleni pri fizični realizaciji projekta, b) od urnih postavk, po katerih izvajalec (oziroma izvajalci) vrednoti uporabo gradbene opreme, ki je vključena v izgradnjo ter od c) profitne marže, ki si jo je izvajalec zamislil pri realizaciji tega projekta.

Vse te tri reči so do neke mere spremenljivke. Vedno se da najti ljudi, ki bodo delali še malce ceneje, vedno se da še malce znižati stroške za uporabo strojev (včasih že celo tako, da zajedajo celo v njihovo amortizacijo) in vedno se da odpovedati nekemu vnaprej zamišljenemu deležu dobička.

Zato je logično, da zagovorniki alternativnih rešitev s prstom kažejo na visoke stroške projekta. A vendar: kako je s tem v praksi?

Kakšne stroške bi za seboj prineslo vzpostavljanje alternativne trase? Kaj bi to pomenilo za obstoječi koncept financiranja, ki vključuje tudi evropska sredstva. Koliko časa bi realno trajala priprava alternativnega projekta?

To je samo nekaj vprašanj, ki bi se odprla kot Pandorina skrinjica. Nobene garancije tudi ni, da ne bi imeli v primeru vzpostavljanja alternativne trase in vseh pritiklin čez nekaj let spet kakega podobnega (nepotrebnega) referenduma.

Časovna dimenzija drugega tira

Po sedanji časovnici se bo, če bo projekt sprejet, njegova realizacija začela še letos, dokončanje pa je predvideno za leto 2025 (pobudniki referenduma trdijo, da v tem kratkem času drugega tira sploh ni mogoče zgraditi in da bo gradnja trajala precej dlje). To pomeni, da bo drugi tir vstopil v funkcijo najhitreje čez osem let.

Je ta projekt in njihova odobritev res nujna že zdaj? To je še eno od vprašanj, ki se ga problematizira ves čas.

Začetki tega projekta segajo v čas pred krizo. Med krizo, ki jo je spremljal precejšen gospodarski zastoj, se je njegova realizacija upočasnila. Zato je logično, da se v času gospodarske rasti poskuša realizirati projekte, ki bi lahko imeli pozitivne gospodarske učinke.

Že sedanja časovnica izgradnje do leta 2025 je za planiranje običajnega človeka relativno odmaknjena, saj se v tem obdobju lahko zgodi marsikaj, od novega gospodarske krize naprej. Ustavitev in/ali sprememba projekta, leto realizacije najbrž pomika še za kakšnih pet let v prihodnost, torej do leta 2030 in še naprej. To je pa še bolj odmaknjen čas, v katerem bodo imeli zdaj predvideni stroški projekta vse manjšo težo. Je tudi to pomembno za odločitev posameznika?

Do neke mere že.

Model financiranja

Tudi o tem je bilo veliko napisanega in povedanega, a dejansko je bilo predstavljenih malo konkretnih alternativnih variant obstoječemu modelu, ki bi si jih lahko ogledal tudi sam. Obstoječi model financiranja tako vključuje: a) sofinanciranje slovenske države, b) financiranje zalednih držav, c) evropska sredstva in č) dolžniško financiranje pri Evropski investicijski banki in Slovenski izvozni in razvojni banki.

Vsi, ki so se kdaj konkretno ukvarjali z zapiranjem finančne konstrukcije za nekaj večji, recimo nad milijon evrov vreden projekt, vedo, da to lahko traja zelo dolgo, tudi kakšno leto. V tem primeru gre za približno tisočkrat večji projekt, vreden nekaj manj kot milijardo evrov, kar vnovično finančno "pakiranje" morebitne alternativne variante lahko raztegne na več let. In smo spet pri časovni dinamiki, o kateri smo govorili v prejšnji točki.

Razdelan je tudi model povrnitve investicije, ki vključuje dodatne obremenitve tistih, ki bodo v največji meri deležni pozitivnih učinkov od izgradnje tira, torej gospodarstva. Tudi to se problematizira, vendar brez predstavljene jasne in konkretne alternative.

Na področju financiranja in odplačevanja projekta torej ne najdem kakšnih resnih in konkretnih alternativ podprtih s številkami.

Spletne strani predlagateljev zakona in predlagateljev referenduma

Če pustimo ob robu besede, ki jih na soočanjih vehementno razlagajo predlagatelji zakona in predlagatelji referenduma, in neobremenjeno pogledamo, kako uradno komunicirajo z javnostjo eni in drugi, vidimo, da so tu velike razlike. Uradna stran projekta je sicer jasna in pregledna, s kar nekaj pojasnili, obrazložitvami itn., v menijih spletne strani pa je tudi do neke mere obremenjena s promocijskimi gesli, kot je Pospešimo Slovenijo! To me moti, vendar na splošno tu lahko dobim kar nekaj relevantnih informacij, vključno s podporo projektov s strani nekaj najbolj uglednih gospodarstvenikov.

Kakšne informacije ponuja alternativa? Spletna stran predlagateljev referenduma je precej bolj eksplicitno politično zastavljena in skuša že na ta način prepričati tiste, ki do drugega tira (še) niso opredeljeni. To me moti še malo bolj, še posebej ob dejstvu, da tu ne morem dobiti relevantnih informacij o alternativnem projektu, trasi itn.

Sklep

To je bilo nekaj vprašanj in mojih poskusov razmisleka o drugem tiru iz perspektive (na to temo) relativno nepoučenega državljana Slovenije. Vsak seveda lahko po svoje koplje naprej.

Dober teden časa za bolj poglobljeno razgrnitev plusov in minusov obstoječega projekta in njegovih alternativ je še. Ključno vlogo pri tem imajo tudi glavni mediji, seveda z ustrezno kompetentnimi novinarji, ki bodo k besedi povabili kredibilne osebe.

Jaz sem svoje razmišljanje (in raziskovanje) na temo prihajajočega referenduma večinoma že opravil. Preostane mi samo še to, da se prihodnjo nedeljo iz svojega naslanjača odpravim na svoje volišče.