Čeprav velja, da naj bi bila Japonska vodilna svetovna proizvajalka robotov, lahko danes upravičeno rečemo, da je dobila močno konkurenco - Bojana Potočnika in Mateja Drobniča.
Mladeniča, dijaka srednje elektro-računalniške šole, ki sta letos dopolnila 19 let, se lahko po znanju postavita ob bok mnogim že uveljavljenim raziskovalcem in inovatorjem. Zmagala sta na svetovnem tekmovanju v gradnji in programiranju mobilnih robotov na Nizozemskem, v kategoriji Rescue B Junior, o čemer lahko sanja marsikateri navdušenec robotike. Dolgoletno zanimanje za tehniko se je ob pomoči profesorjev, ki so ju med seboj spoznali – ne pozabimo na pomoč mentorja, šole in ne nazadnje na pristojno ministrstvo –, poplačalo v zmagi med kopico držav, ki sicer na področju robotike veljajo za naprednejše. A zmaga za tiste, ki poznajo Mariborčana, skorajda ni bila presenečenje. Uspehe sta že pred tem nizala na tekmovanjih v Mehiki in Turčiji.
Simulacija nesreče
"Osnovna ideja tekmovanja je, da se robot znajde sredi ruševin, mi pa na nevarno in kontaminirano območje ne pošiljamo ljudi, ampak večje robote, ki preiskujejo celotno območje, iščejo ponesrečence, se nato vrnejo k reševalcem, ki jim zarišejo zemljevid, kje se nahajajo žrtve," opisujeta tekmovanje. Na poti so ovire, ki v labirintu simulirajo okoliščine nesreče, zato je pomembna funkcionalnost koles robota. Njuna omogočajo premikanje tudi v paralelni smeri, kar še zlasti pride v poštev, ko se robot zaradi ovire ne more obrniti.
S senzorji temperature razkriva ponesrečence
Ob vstopu v labirint je robot kot nepopisan bel list, ki se na cilj vrne z zarisanim zemljevidom in podatki. Ovire mora premagovati avtonomno in s senzorji pridobiti podatke: "Na tekmovanju ni GPS-signala, uporabljava posebne senzorje, ki so skriti pod ploščo." To sta tudi pospeškometer in žirokoskop, ki omogoča pozicioniranje brez GPS-povezave na milimeter natančno. S senzorji, ki zaznavajo temperaturo, odkriva ponesrečence, podatke pa mora predati reševalcem v najkrajšem (in omejenem) času. Letos sta konkurenco malce presenetila: "Izstopava po največjih kolesih in radarju, ki ga letos ni imel nihče," medtem ko so imeli drugi senzorje na plošči, jima je ta omogočal pokritost podatkov v 360 stopinjah.
Predala bosta znanje
Na super tim ŠERŠ, ki je ob pomoči mentorja Mirana Waldhütterja realiziral svojo idejo, je ponosna tudi šola, ki jo obiskujeta. Prizadeva si celo, da bi v prihodnjem letu delila svoje znanje in izkušnje z dijaki v obliki krožka, saj prihajata pod okrilje FERI-ja. Nekaj profesorjev si ju je že "rezerviralo", v načrtu je podoben projekt, a tokrat z robotom pajkom.
Podjetjem se zdita premlada
Njun robot bi lahko postal stalnica ob potresih in drugih naravnih nesrečah. Vse, kar ju loči od tega – poleg birokracije, financ in drugih tehničnih ovir –, je velikost robota oziroma koles, način delovanja in logika samega robota pa sta že razvita. Morda bodo v prihodnosti njuni roboti reševali ljudi izpod ruševin ob naravnih nesrečah in nadomestili smrčke reševalnih psov. S svojo podobo sicer vzbuja misel, da za njim stoji kakšen "zrel" strokovnjak in razvijalec, a ob tem ne mislimo prav nič slabšalno, temveč da se premalo govori o dosežkih mladih, ki dokazano orjejo ledino, hkrati pa, da je za njih premalo posluha. "Za kakšno resnejše delo se zdita podjetjem še premlada," je povedala ponosna ravnateljica šole, ki jo obiskujeta.
1500 evrov v treh kilogramih
Morda se bo uresničila napoved ministrstva za šolstvo, kjer je minister Jernej Pikalo sprejel svetovna prvaka s področja robotike, da lahko še naprej računata na njihovo pomoč. Nad nekaj več kot trikilogramskih robotom, ki je menda vsako leto zaradi "izpiljene" strojne in programske opreme, ob kateri izstopata tudi videz, predvsem pa učinkovitost, velika atrakcija na tekmovanju, je bil popolnoma navdušen. S fascinantnim robotom, kot ga je označil, elementi katerega so vredni več kot 1500 evrov, pa se je imel kot eden redkih priložnost igrati še pred tekmovanjem.
4
