Za Gorazdom Žužkom je več kot dvajsetletna kariera športnega maserja. V tem obdobju je postal za športnike precej več, kot opisuje njegova funkcija.
Čeprav so po navadi popolnoma v ozadju in jih ob uspehih ne povzdigujejo v zvezde, vidne športne dosežke precej krojijo tudi ljudje iz zakulisja. Junaki iz druge ali tretje vrste. Na primer zdravniki, fizioterapevti, maserji. Med te spada Gorazd Žužek, mož, ki je poškodbe pomagal celiti na 22 evropskih in svetovnih prvenstvih ter enih olimpijskih igrah. V 23-letni karieri je sodeloval z rokometaši Šmartna, Trebnjega in Prul, skočil na nogometno igrišče v Domžale, služboval pri košarkarjih Uniona Olimpije, se spet vrnil v rokometne vode k Slovanu, se preizkusil tudi v reprezentanci kajaka in kanuja, pomagal rokometni reprezentanci in v zadnjih sezonah rokometašem Celja Pivovarne Laško.
Masažna soba tudi spovednica
Tekem, na katerih je sodeloval, ne šteje. Lovorik, ki so jih osvojile njegove ekipe, prav tako ne. ''Zame je lovorika vsaka uspešno ozdravljena športna poškodba,'' pravi Šmarčan, letnik 1965, ki ob športnikih prebedi marsikatero noč, če je potrebno. Včasih je masažna soba tudi spovednica, da koga malo ''pocrkljajo'', kakšen igralec najbolj potrebuje pogovor, pravi. Pri športnikih je priljubljen, včasih pa mu tudi kakšno zagodejo. Nekoč je z nabritim članom rokometne reprezentance izvajal magnetno terapijo, pri kateri je treba zgolj mirovati. Ker je bilo to po kosilu, je Žužek malce zadremal, navihanec pa ga je posnel z mobilnim telefonom. ''Ovekovečil je, kako jaz na terapiji spim, on pa bedi. Nato je svoj izdelek kazal po vsem hotelu,'' je spomin na eno od neštetih anekdot obudil ljubitelj gora, ki za največji uspeh šteje osvojeno četrto mesto na svetu z rokometno reprezentanco letošnjega januarja.
S kajakaši in kanuisti v Atenah
Zelo je ponosen tudi, da je sodeloval na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004, in sicer kot športni maser reprezentance v kajaku in kanuju, s katero je med drugim doživel, kako se je odpela prikolica s čolni, in tudi prometni šok v Avstraliji. Pred kratkim je drugič v karieri sprejel izziv iz Bahrajna, tam deluje v rokometni reprezentanci. Imel je sicer še enoletno pogodbo s Celjani, a jim je hvaležen, da so bili razumevajoči in mu omogočili novo izkušnjo.
Bahrajnskih akademskih 15 minut
Všeč mu je, da je Bahrajn zelo odprta država, v kateri nima nobenih težav. ''Mogoče le to, da jim zamuda 10, 15 minut ne pomeni nič. Vse je bolj odprto. Ko je molitev, se delo prekine, tudi trening. Ampak te stvari moraš spoštovati. Nesmiselno je, da se s tem obremenjuješ. Če spoštuješ njihove navade in način življenja, nimaš nobenih preglavic,'' razlaga športni terapevt, ki si nikjer, kjer je deloval, ni zaprl vrat, slabih izkušenj pa nima. Z Bahrajnčani se je dogovoril, da bo pri njih ostal dve leti, čeprav … Čeprav ima občutek, da bi lahko sodelovanje trajalo tudi dlje. ''Samski sem še. Lahko se tu celo poročim,'' napol v šali (ali pa tudi ne) sporoča Gorazd.
4
