Torek, 17. 3. 2015, 15.16
8 let, 7 mesecev
Kako je polletna deklica pokazala pravo voljo do preživetja
Ko se je Anja rodila, je bila povsem zdrava dojenčica. "Bila je zelo prisrčna in vesela deklica, ki se je veliko smejala. Pravi angelček," pripoveduje njena mamica Anita Jezeršek. Njen razvoj je hitro napredoval, motorično je bila zelo gibčna in se je že pri šestih mesecih začela plaziti in celo postavljati na nogice.
A ko je Anja po nekaj minutah nehala jokati in zaspala, je vedel, da je nekaj narobe. "Zgrabil sem ključe, z ženo smo se usedli v avto in se odpeljali na urgenco."
Ob povsem nedolžnem padcu je Anja utrpela pretres možganov in dobila notranje krvavitve. Sledila je zahtevna operacija, starše so zdravniki pripravili tudi na najhujše. Dejali so jima, da če bo preživela, bo po vsej verjetnosti vegetirala. "Vse možnosti so bile odprte, lahko da bi okrevala brez posledic ali pa da sploh ne bi preživela. Sama sva ves čas videla in upala le najboljše," razlagata starša.
Poleg poškodbe je njene možgane prizadela še bolnišnična okužba z meningitisom, ki je, kot se je izkazalo pozneje, najbrž povzročila največjo škodo.
Ko je že kazalo, da dojenčica ne bo preživela, je Anja pokazala svojo življenjsko moč. Po dobrih dveh tednih se je zbudila iz kome in sama zadihala. Sledila je še ena operacija zaradi iztekanja možganske tekočine in okužbe z meningitisom in ponovno en teden kome, en mesec na intenzivni negi, en mesec na otroški kirurgiji in še štiri mesece v rehabilitacijskem centru Soča.
"Najbolj kritičen je bil prvi mesec, potem se je počasi pobrala in po kapljicah napredovala. Ves čas pa je imela zelo živ pogled. Čeprav so nama dejali, da bo slepa, smo takoj videli, da vidi in sliši," pripovedujeta njena starša.
A po drugi strani se Anja močno razlikuje od drugih dvoletnikov. Njeno gibanje je omejeno na premikanje desne roke in glave, medtem ko nog in leve roke sama ne more premikati, prav tako ne more sama sedeti.
"Skoraj pet mesecev je imela za hranjenje nazogastrično sodno. Refleks za požiranje hrane in tekočine je bil zelo slab. Zdravniki so nam predlagali operacijo in vstavitev gastrostome," pripoveduje njena mama in dodaja, da si tega niso prav nič želeli, zato so se trudili in trenirali hranjenje po žlički. Izjemen napredek je bil, da je Anja usvojila požiranje tekočine, a vseeno to še ni običajno hranjenje.
Za kakovostno rehabilitacijo in napredovanje Anja potrebuje nevrofizioterapije, logoterapije in drugo strokovno pomoč ter terapevtske pripomočke. Odkar ji osnovno zdravstvo krije le še eno uro te terapije na teden in uro delovne terapije na dva tedna, sta starša opazila vidno nazadovanje.
"Želimo si, da bi lahko samostojno sedela in funkcionalno uporabljala desno roko in da bi lahko sama jedla," pravi mama in dodaja, da ob takšnem tempu terapij tega skoraj ne bo mogla doseči. Potrebno bo precej dodatnih samoplačniških terapij.
Anjina oskrba sicer zahteva ogromno časa, napora in potrpljenja, drugi otroci so morali hitreje postati samostojni in tudi oni morajo veliko skrbeti zanjo. A vse to Anja vrača s svojo prisrčnostjo in nasmeškom ter močno voljo do življenja.