"Če nekdo razdaja srce, težko rečeš, da je skromen"

Predsednik dijaške skupnosti in dijaške sekcije študentskega kluba v Slovenski Bistrici pravi, da prostovoljci za svoje delo, ki ga opravljajo, dajo celotno srce. "Če nekdo da celotno srce za druge, težko rečeš, da je skromen," si o prostovoljcih misli 19-letnik. Naziv Naj prostovoljec v kategoriji do 19 let je zanj edino formalno potrdilo, ki ga lahko prejmejo prostovoljci. "Pomeni mi ogromno, je velika čast in spodbuda, in hvaležen sem, da sem ga prejel. Bi pa prostovoljec ostal tudi brez tega naziva," je odločen.

Kako pomagati, da tujce vključimo v našo družbo? Za Andraža Kvasa bistvo prostovoljstva ni le v tem, da sam opravlja dela, ki ne zahtevajo denarnega plačila, temveč da k temu spodbuja tudi druge mlade. Maturantu Srednje šole Slovenska Bistrica je namreč Mladinski svet Slovenije naziv podelil prav zaradi spodbujanja mladinskega organiziranja in izvajanja različnih dejavnosti, predvsem v okviru dijaške skupnosti in dijaške sekcije študentskega dela.

Kot predsednik omenjenih dijaških skupnosti je svojo vlogo videl predvsem v tem, da je druge motiviral k družbenokoristnim projektom. Rad se pohvali s projektom, v sklopu katerega so želeli pokazati na razlike o sprejemanju priseljencev. Svojo izkušnjo z vključevanjem v družbo so delili mladi, ki so se v Slovensko Bistrico priselili iz drugih koncev Slovenije, mladi iz Albanije ter tisti, ki so priseljence prvi sprejeli medse. "Neverjetno je, kakšna energija se je razvila ob tem pripovedovanju. V predavalnici je bilo sto ljudi in sto ljudi je imelo tudi solzne oči," opisuje Andraž. Dogodek so večkrat ponovili, da je pripovedovanje lahko slišalo čim več ljudi.

Bistvo uspeha ni v denarju Poleg tega je Andraž sovrstnike spodbujal, naj na svoje delo ne gledajo skozi denar.

"Ni nujno, da je finančno dobičkonosen projekt boljši od tistega, pri katerem greš celo v minus. Bistvo prvega je lahko le, da na njem dijaki popivajo. Če ti je merilo denar, ni nujno, da je to dobro narejeno." Na njegovo pobudo si tako nihče iz tamkajšnje dijaške sekcije ni izplačeval honorarja, čeprav bi si ga lahko.

Andraž je prostovoljec od drugega letnika srednje šole. "V prvem letniku nisem počel nič, in ko sem ob koncu šolskega leta pogledal nazaj, nisem videl drugega kot le spričevalo. Zato sem se odločil, da se bom v prihodnje vključil v čim več dejavnosti."

V Osnovni šoli Minke Namestnik Sonja je začel delati z otroki s posebnimi potrebami. Tri leta po nekaj ur na teden, ki jih je preživel z njimi, so za Andraža po njegovih besedah super in nepozabna izkušnja. "Prostovoljci smo jim pripravljali različne delavnice, jih učili, in tako tistim, ki živijo v internatu, precej popestrili dan. Z njimi smo se ogromno pogovarjali in zanimivo je, da imamo ljudje za te otroke predsodke o težkem življenju, da jim je hudo in da se nam morajo smiliti. A prav otroci s posebnimi potrebami imajo lepo življenje, saj živijo v svojem svetu, kjer je vse lepo."

"Karkoli delaš, je super, glavno je, da ne sediš in tarnaš, da ti je hudo" Več ko ima obšolskih dejavnosti, več motivacije ima za šolske obveznosti, pravi Andraž.

V tem času bi lahko, tako kot marsikateri njegov vrstnik, opravljal tudi študentsko delo, za katero bi prejel denarno plačilo. Tako finančno res ni bogat, a vseeno meni, da je v kakšnem drugem merilu sam bolj bogat. "Sicer pa, karkoli delaš, je super, če si plačan ali ne, glavno je, da ne sediš in tarnaš, da ti je hudo."

Jeseni se bo Andraž preselil v Ljubljano, ker bo svoje šolanje nadaljeval na Fakulteti za družbene vede. Odločen je, da se prostovoljstvu ne bo odpovedal. "Malo težko je popolnoma iti iz tega. Imam ogromno idej in verjamem, da se jih bo še veliko porodilo, zato ni dvoma, da boste že kmalu slišali za kakšen nov projekt."