Petek,
6. 5. 2011,
14.46

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 6. 5. 2011, 14.46

8 let, 7 mesecev

Izbira med hotelom mama in revščino

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Odstotek mladih Slovencev, ki živijo s svojimi starši, je od osamosvojitve zrasel od 42 do 65. Pri odgovoru na vprašanje, zakaj je tako, se nam bo postavilo še kar nekaj zakajev.

Najprej še ena številka: v Sloveniji je 71 odstotkov 15- do 24-letnikov v šolah in na fakultetah, kar je največ v Evropski uniji. "Že v socializmu so zelo spodbujali izobraževanje, najprej za poklice, pozneje tudi za višjo in visoko šolo. Te zelo visoke ambicije staršev in različnih družbenih skupin so še stopnjevale, saj so menili, da bo imel otrok z izobrazbo zelo velike možnost pri zaposlitvi in uveljavitvi v družbi," razlaga sociologinja Marta Gregorčič. Zelo malo ljudi pa je dojelo, da izobrazba ne pomeni (več) gotove službe. Je kriva slaba izobrazba? Raziskava OECD je ugotovila, da je ima kar 77 odstotkov Slovencev resne težave z bralnim in pisnim razumevanjem, čeprav jih je 90 odstotkov s svojim znanjem zadovoljnih. Gregorčičeva ob tem opozarja še na slabšanje kakovosti višjega in visokošolskega študija. "Vsa struktura izobraževalnega procesa je zastavljena tako, da študent ne osvoji širšega znanja, vpogledov, analiz, ki bi mu omogočili vstopiti v družbo in zagotovili profesionalno delo. Dobi parcialna, delna, napol znanja, temu lahko rečemo tudi 'bančniški koncept' izobraževanja, s katerimi ni sposoben odgovarjati, posredovati pri širši družbeni problematiki," je ostra sociologinja.

Študij v Sloveniji dovoljuje, če ne celo spodbuja, da študenti delajo. A ne spodbuja dela, s katerim bi pridobivali izkušnje v panogi, za katero se izobražujejo, in delo ni dovolj plačano, da bi se osamosvojili.

Nelojalna konkurenca natakarjem Goranu Lukiču iz zveze svobodnih sindikatov se zdi ključno, da država nima načrta, kako narediti sistem izobraževanja bolj učinkovit. "Ne tako, da ga porežeš v tovarno diplom, ampak da ugotoviš, kakšne so potrebe mladih, kako prek pripravništva zagotoviti učinkovit prehod na trg dela. Tega zdaj ni. Zdaj mladi študirajo zato, da si zagotovijo socialno varnost. In potem so nelojalna konkurenca ravno tistim poklicem, za katere si nikoli ne bi mislili. Na primer poklicnim natakarjem. Tukaj je ves sistem pogrnil na celi črti."

Ko mladi študij končajo in se preizkusijo na trgu dela, so hitro razočarani. "Obdobje od 25 do 30 let je obdobje, ko se kar naenkrat spopadeš s kruto realnostjo, da si le eden od nekaj deset tisoč iskalcev zaposlitve, in si – paradoksalno – zaradi visoke izobrazbe manj zaželen," opisuje Lukič.

Na napačni strani prožnosti Le 37 odstotkov mladih, starih od 15 do 29 let, ima redni dohodek. Leta 2000 je bilo takih 53 odstotkov. Število brezposelnih diplomantov se je v zadnjih desetih letih povečalo za 240 odstotkov. Če se ne vpišejo nazaj na fakulteto, da spet dobijo delo prek študentske napotnice, najverjetneje privolijo v eno od oblik začasne zaposlitve: delo za določen čas, ustanovitev espeja, avtorsko pogodbo.

Za te oblike dela je trg v Sloveniji zelo fleksibilen, za zaposlitve za nedoločen čas pa zelo tog. "V Sloveniji imamo vrsto delovnih mest, ki so hierarhično zastavljena in do njih mladi nimajo dostopa – to velja zlasti za univerze,ponekod tudi za javno upravo, kjer sploh ni kroženja novih kadrov, temveč nekateri ljudje krožijo med funkcijami," navaja Gregorčičeva.

Z nerednimi prihodki je težko najeti stanovanje v večjih mestih, še težje pa dobiti posojilo za nakup stanovanja. "Če se znajdeš v položaju, da imaš nestabilno zaposlitev z nizkim dohodkom, brez možnosti reševanja stanovanjskega vprašanja … Boš samo zaradi sledenja načelom osamosvajanja privolil v trajno revščino," pravi Peter Debeljak iz vladnega urada za mladino.

"Slovenceljski hotel mama" Odgovor je očitno ne. Veliko mladih Slovencev ima starše, ki so si v drugih časih zagotovili službe in odplačali posojila za velike hiše, kjer se najde prostor tudi za njihove, 20-, 25-, 27-letne otroke.

"To je zelo diskriminatoren 'slovenceljski' vidik," opozarja Gregorčičeva. "Češ, vsi starši imajo hišo in otroci uživajo v hotelu mama. Vrsta družin živi v enosobnih ali dvosobnih stanovanjih, kjer so člani družine drug drugemu odveč. Narobe je govoriti, da se neguje mlade ali da se jim podaljšuje otroštvo. Odpreti moramo srž vprašanja, da se večina mladih tudi po tridesetem letu ne more osamosvojiti prav zaradi pomanjkanja varnih in ustvarjalnih delovnih mest."

Čeprav imamo mnogo več študentov, je število postelj v dijaških in študentskih domovih že desetletja enako. Zato mnogo mladih (pogosto na črno) plačuje več sto evrov za 15 kvadratnih metrov velike garsonjere.

Kdo je emancipiran in kdo reva? In ob tem pozabljamo na družbeno obrobje, pravi Gregorčičeva, na izbrisane, imigrantske delavce, na begunce, ki so dobili državljanstvo, ljudi, ki so prišli iz drugih republik že v obdobju Jugoslavije. "Tisti, ki so prišli dovolj zgodaj, so si uredili stanovanje in zaposlitev, tisti, ki so prišli tik pred ali celo po osamosvojitvi, si niso mogli ustvariti temeljnih materialnih pogojev za življenje, saj so težko dobili dostojno zaposlitev," pravi Gregorčičeva.

Tudi Debeljak opozarja na posploševanje: "Ta težava je bolj večplastna, kot je bila predstavljena do zdaj. Neki sinček bogatih staršev, ki mu oče kupi stanovanje, je emancipiran, nekdo, ki ostaja doma in podpira brezposelne starše, je pa reva?" Nekateri se vračajo k družini po pomoč, drugi se vračajo, da bi pomagali.

Kraja prihodnosti "Na žalost se to obdobje določa z elementarnim bojem za preživetje," je Lukič odgovoril na vprašanje, kako živijo mladi v Sloveniji. "Uradno še vedno živiš pri starših, neuradno živiš že deset let na črno v najemniškem stanovanju v kakem študijskem središču. Uradno si brezposelna oseba, neuradno delaš prek napotnic."

"Ne moreš si privoščiti dolgoročnega razmišljanja. Petindvajsetletnik si preprosto ne upa razmišljati, kaj bo, ko bo star 33 let. V imenu vsakodnevnega preživetja moraš pozabiti na želje, sanje in perspektive, ki si jih imel kot 15-, 20-letnik. To je kraja prihodnosti."

V izobraževanje posameznika država vloži ogromno let in na tisoče evrov, a izobražen posameznik potem ne dobi dela glede na svojo kvalifikacijo. Gregorčičevi se zdi to "popolnoma nedopustno in neodgovorno", tako od države, staršev, tudi od posameznika samega, saj se zapravlja in zavrača te kadre in njihove ambicije. "Mladi morajo narediti popoln kompromis in sprejeti neke pogoje, iti na drugo delovno mesto ali biti nekaj vmes, brez redne zaposlitve in poskušati preživeti. To je sprto s prosperiteto družbe," poudarja.

Čez pet let bo imela težave družba Debeljak razmišlja, da se bodo številne težave slovenske mladine rešile, tudi če ne naredimo nič. "Najslabšo perspektivo imajo tisti, ki zdaj trkajo na trg dela, ki so zdaj diplomirali. Čez pet let ne bo težave. Delež mladih se bo tako znižal, babyboom generacija pa odšla v pokoj, da se bo preprosto pojavil prostor, tudi če ne bo gospodarske rasti."

A to ne pomeni, da je optimističen. "Vprašanje je, kakšna je perspektiva družbe, če zaradi napačne politike potenciala mladih ne bomo izkoristili. Če danes govorimo, da imajo težave mladi, bomo čez pet let govorili, da ima težave družba."