Petek, 6. 5. 2011, 14.46
8 let, 7 mesecev
Izbira med hotelom mama in revščino
Najprej še ena številka: v Sloveniji je 71 odstotkov 15- do 24-letnikov v šolah in na fakultetah, kar je največ v Evropski uniji. "Že v socializmu so zelo spodbujali izobraževanje, najprej za poklice, pozneje tudi za višjo in visoko šolo. Te zelo visoke ambicije staršev in različnih družbenih skupin so še stopnjevale, saj so menili, da bo imel otrok z izobrazbo zelo velike možnost pri zaposlitvi in uveljavitvi v družbi," razlaga sociologinja Marta Gregorčič.
Zelo malo ljudi pa je dojelo, da izobrazba ne pomeni (več) gotove službe.
Študij v Sloveniji dovoljuje, če ne celo spodbuja, da študenti delajo. A ne spodbuja dela, s katerim bi pridobivali izkušnje v panogi, za katero se izobražujejo, in delo ni dovolj plačano, da bi se osamosvojili.
Ko mladi študij končajo in se preizkusijo na trgu dela, so hitro razočarani. "Obdobje od 25 do 30 let je obdobje, ko se kar naenkrat spopadeš s kruto realnostjo, da si le eden od nekaj deset tisoč iskalcev zaposlitve, in si – paradoksalno – zaradi visoke izobrazbe manj zaželen," opisuje Lukič.
Za te oblike dela je trg v Sloveniji zelo fleksibilen, za zaposlitve za nedoločen čas pa zelo tog. "V Sloveniji imamo vrsto delovnih mest, ki so hierarhično zastavljena in do njih mladi nimajo dostopa – to velja zlasti za univerze,ponekod tudi za javno upravo, kjer sploh ni kroženja novih kadrov, temveč nekateri ljudje krožijo med funkcijami," navaja Gregorčičeva.
Z nerednimi prihodki je težko najeti stanovanje v večjih mestih, še težje pa dobiti posojilo za nakup stanovanja. "Če se znajdeš v položaju, da imaš nestabilno zaposlitev z nizkim dohodkom, brez možnosti reševanja stanovanjskega vprašanja … Boš samo zaradi sledenja načelom osamosvajanja privolil v trajno revščino," pravi Peter Debeljak iz vladnega urada za mladino.
"To je zelo diskriminatoren 'slovenceljski' vidik," opozarja Gregorčičeva. "Češ, vsi starši imajo hišo in otroci uživajo v hotelu mama. Vrsta družin živi v enosobnih ali dvosobnih stanovanjih, kjer so člani družine drug drugemu odveč. Narobe je govoriti, da se neguje mlade ali da se jim podaljšuje otroštvo. Odpreti moramo srž vprašanja, da se večina mladih tudi po tridesetem letu ne more osamosvojiti prav zaradi pomanjkanja varnih in ustvarjalnih delovnih mest."
Čeprav imamo mnogo več študentov, je število postelj v dijaških in študentskih domovih že desetletja enako. Zato mnogo mladih (pogosto na črno) plačuje več sto evrov za 15 kvadratnih metrov velike garsonjere.
Tudi Debeljak opozarja na posploševanje: "Ta težava je bolj večplastna, kot je bila predstavljena do zdaj. Neki sinček bogatih staršev, ki mu oče kupi stanovanje, je emancipiran, nekdo, ki ostaja doma in podpira brezposelne starše, je pa reva?" Nekateri se vračajo k družini po pomoč, drugi se vračajo, da bi pomagali.
"Ne moreš si privoščiti dolgoročnega razmišljanja. Petindvajsetletnik si preprosto ne upa razmišljati, kaj bo, ko bo star 33 let. V imenu vsakodnevnega preživetja moraš pozabiti na želje, sanje in perspektive, ki si jih imel kot 15-, 20-letnik. To je kraja prihodnosti."
V izobraževanje posameznika država vloži ogromno let in na tisoče evrov, a izobražen posameznik potem ne dobi dela glede na svojo kvalifikacijo. Gregorčičevi se zdi to "popolnoma nedopustno in neodgovorno", tako od države, staršev, tudi od posameznika samega, saj se zapravlja in zavrača te kadre in njihove ambicije. "Mladi morajo narediti popoln kompromis in sprejeti neke pogoje, iti na drugo delovno mesto ali biti nekaj vmes, brez redne zaposlitve in poskušati preživeti. To je sprto s prosperiteto družbe," poudarja.
A to ne pomeni, da je optimističen. "Vprašanje je, kakšna je perspektiva družbe, če zaradi napačne politike potenciala mladih ne bomo izkoristili. Če danes govorimo, da imajo težave mladi, bomo čez pet let govorili, da ima težave družba."