Gradišnik: Če se ga bom še kdaj napil, bom storil samomor

Kdaj ste ugotovili, da imate težave z alkoholom? V enem od vaših intervjujev sem zasledila, da alkoholik v pravem pomenu besede še niste bili, ste pa bili tik pred dokončnim zdrsom v alkoholizem … Ja, imate prav. Moji literarni kolegi so se razburjali: "Brane, če si ti alkoholik, ja kaj smo pa potem mi?" Ampak da sem bil blizu roba, ni dvoma. Dva simptoma sta bila. Prvič, vsak dan sem "dotankaval". Bil sem tudi deloholik, v nesrečnem zakonu, bežal sem v delo, a okrog ene ure sem se šel sprehodit do barčka, kjer se je shajal moj tedanji literarno-uredniški krog. Drug simptom je bil hujši: če sem se, kakor se je zgodilo sicer poredkoma, morda enkrat na dva meseca, res zatolkel, se mi je utrgal film in sem govoril reči, ki jih ne bi bil smel, ker sem z njimi prizadel druge. Sam se sicer teh eskapad sploh ne spominjam. Da sem alkoholik, sem se zavedel, ko sem nekoč leta 1981 brskal v Konzorciju po knjigah, našel Rugljevo Dolgo pot in jo na slepo odprl: ravno na strani, kjer definira fazo tik pred dokončnim zdrsom v fizično alkoholno odvisnost. Zanjo so po njegovi definiciji značilni poskusi samoslepljenja, češ da lahko zdržiš brez alkohola. Jaz sem bil ravno takrat že dva meseca "suh". Seveda s sladko mislijo, da se bom, ko takole sebi in drugim dokažem, da se znam obvladati, lahko spet "nacejal".

Je imel še kdo v vaši ožji družini težave z alkoholom? Ne, oče in mati sta bila trezneža, sploh se ne spominjam alkohola v hiši. Oče je kdaj za praznik z mamo spil pol steklenice piva, pa jo potem zamašeno dal v hladilnik, da bi počakala na naslednjo priložnost. Vplivi so bili zunanji – družba. Imel sem pet let starejšega brata, ki sem ga imel silno rad, in kar je počel on, sem moral tudi jaz. Tudi kaditi sem začel pri desetih letih ravno zato. Brat pravzaprav ni pil, vsekakor ne čez mero, ker je imel organski odpor, jaz pa sem ga dobro "nesel", in to me je neslo.

Kakšni so bili simptomi, ko ste se zavedli, da je šla alkoholna kaplja vendarle čez rob? Zares skrb vzbujajoč simptom je bil, da sem prišel v vrtec po sina šele ob pol petih, ker sem se tako "zaigral" v tistem barčku. Bil je zadnji od zamudnikov, vsi so šli že domov. To se mi je zgodilo samo enkrat tik pred prenehanjem in me je zelo streznilo.

Vas je tudi kdo od bližnjih opozoril, da imate težavo? Ah, gotovo žena, ampak saj veste, vsak ima občutek, da "obvlada". Saj zato je alkoholizem tako zahrbten: dokler lahko nehaš, ne nehaš, ker lahko nehaš, ko pa ne moreš več nehati ...

Zakaj ste pravzaprav posegali po alkoholu? Vas je to sprostilo, vam dalo ustvarjalni zagon, ste bili bolj komunikativni, bolj senzibilni …? Vse to. Najprej posnemanje. Potem splošna slovenska pivska kultura. Potem specialno slovenska kulturna srenja – sami "liter-radi". Bil pa sem tudi gonsko inhibiran, bal sem se deklet, alkohol pa sprošča ...

Zakaj se zdi, da gresta alkohol in umetniško ustvarjanje dobro skupaj? Veliko umetnikov rado poseže po alkoholni ali kaki drugi omami …. Umetniki so po osebnostni strukturi večidel shizoidni, nadarjeni za introspekcijo, torej za zaziranje vase, za umikanje vase. Pisanje je način komuniciranja "okrog riti v varžet" – komuniciranja, pri katerem si lepo na varnem za tipkovnico, kjer lahko selekcioniraš in se cenzuriraš, kjer ti "pesniška licenca" daje svobodo, da ubeseduješ razne shizoidne fantazme, in kjer si za vse to morda celo nagrajen, v denarju in z družbenim ugledom ...

Kaj je sprožilo vaš poskus abstinence? Ste bili uspešni že prvič? Zelo sem se bal trenutka, ko bo treba res nehati. Mislil sem, da se ne bom potem nikoli več smejal. Celo kaditi sem začel raje – pol leta pred tem – toliko da pokažem, da sem pripravljen na oltar abstinence žrtvovati vsaj nekaj. Morate razumeti, da sem takrat bil po dva meseca "suh", vendar se intimno nisem ločil od želje in volje piti. Zaslužen je bil Rugelj. Ta je v že omenjeni knjigi, ki sem si jo kupil, zapisal: "Alkoholik je po definiciji, komur je najbližji ŽE DRUGIČ rekel, da želi, da neha piti, on pa ga ne posluša – kar dokazuje, da mu je alkohol ljubši od najbližjega človeka." Meni je žena gotovo rekla večkrat. Za 8. marec 1981 – ha, torej je že bila 30-letnica! – sva šla v Slonovo klet, na dan žena. Tam se je pilo, plesalo in bila je živa glasba. Spominjam se, da sem si – zadnjič sem bil pil za novo leto – zanalašč naročil šilček "šnopsa". Položil sem ga na rob mize in takole razmišljal: "Nekje v verigi kozarčkov je eden, ko po njem še lahko nehaš, po naslednjem pa to ni več mogoče. Recimo, da je tale tisti zadnji, ko še lahko neham, zares neham, za vedno, do smrti." Deset minut sem tako zbiral pogum, potem pa z roko počasi porinil šilce, da se je zvrnilo čez rob. In tako sem nehal. Fizičnih simptomov nisem imel. Žal sem se 11. marca udeležil še proslave 40 mučenikov na Livadi, v zelo prijetni družbi. Ko sem rekel, da sem nehal piti, so me fantje, sicer povsem v redu fantje, samo razumeli niso, zvezali k stolu in mi vlili dva "deci" belega v golt. Čudno, ampak nič se mi ni poznalo – alkohol ni imel nobenega učinka več, zdaj ko sem se mu odpovedal. To je bilo zadnjič, da sem popil kaj več kot nekaj kapljic ob nazdravljanju novega leta ali rojstnega dne.

Kaj je bilo pri odvajanju najtežje in kaj je šlo laže, kot ste mislili? Potem ni bilo nič več težko. Nasploh sem takrat začel razreševati tudi druge težave z življenjem – potreboval sem še deset let, da sem vse razpletel.

Odločili ste, da se "zdravite" sami in ne v kakšni terapevtski skupnosti. Zakaj taka odločitev? Ko sem osem let pozneje prišel k Ruglju, kakor me je poprosil pokojni Peter Božič, češ da bi doktor potreboval pomoč pri vodenju tečaja pisanja (jaz pa sem leta 1986 opravil v Angliji magisterij iz te branže), sem bil do Ruglja še vedno sumničav. Saj veste. Ampak čutil sem, da sem dolžan kaj "vrniti naprej", drugim ljudem v stiski. Vprašal sem ga torej, zakaj zatrjuje, da se zunaj njegovega programa v Sloveniji ni še nihče rešil alkoholizma – ko pa ima pred seboj, evo, živ primer, ki se osem let ni dotaknil pijače. In takrat sem res dol padel, kot se reče. Vrli doktor je komentiral samo: "Vidite, najboljše uspehe imam prav s takšnimi, kot ste vi, ki mi sledite diskretno." Tedaj šele sem se zavedel, da sem počel prav to – da sem kljub nezaupljivosti počel, kar je on priporočal – naredil za eno stopnjo višjo šolo kot v času alkoholizma, začel rekreativno teči, postal socialno bitje ...

Kaj vam je pri odvajanju najbolj pomagalo? Ste ravno tako kot pri dr. Ruglju planinarili, telovadili, tekli maratone in tako dalje? Najbolj mi je pomagalo to, da sem se alkoholu odrekel enkrat za vselej, ne pa zgolj poskusno. Moraš se zazreti v to brezno – nehati do smrti – potem si se res odrekel. Takrat sem tudi javno oznanil, da bom storil samomor, če se bom še kdaj zapil. In sem resno mislil.

Koliko časa ste potrebovali za popolno abstinenco? Nikoli več nisem pil. No, enkrat mi je sosed, tudi pijanec, v bifeju pri Mercatorju na nekdanji Šaranovićevi ponudil "kao" jupi, v katerega je na skrivaj dolil vodko, ki se namreč ne zavoha tako zlahka. Alkoholiki zelo težko gledajo na koga, ki neha piti – čutijo izdajstvo. Naredil sem dva požirka, preden sem začutil alkohol. A ker nisem pil hote, se me ni nič prijelo. In enkrat sem se, ko sem se oglasil med tistimi "penati", s katerimi sem ga prej srkal, spozabil, ne da bi se zavedal, in sem pojedel dva bonbona griotte, pa kako so mi pasali – ampak sem povsem zares pozabil, da je notri liker. Eden od njih je bil tako fer, da me je, ko sem odvijal tretjega, le opozoril. Mahinalno sem izpljunil ostanke drugega in popackal priznanemu pesniku in uredniku srajco. Po enoletni abstinenci pa me je postalo strah te lahkote. Takrat sem že na veliko študiral psihološko literaturo – ki sem se je poprej branil kot hudič križa – in sem tam naletel na opise disociacije. Nisem se zbal samomora, ampak da bi se disociacija zgodila v zvezi s pitjem. Vedel sem, statistično, da se številni ljudje spet zapijejo, pa da sami ne znajo pojasniti kako. Kaj če se to zgodi meni, ki sem tako prepričan, da imam reč pod kontrolo? Kaj če je moj "sostanovalec" medtem že šel v vinarno po steklenico? Na srečo sem takrat že imel psihiatrinjo – potem ko sem nehal piti, so se mi nevrotične obrambe hitro podirale in na korziško letalsko nesrečo sem se odzval s somatsko reakcijo, ki me je pripeljala v ambulanto, tam pa so me napotili k Danijeli Čas Šurlan, ki je kot psihiatrinja svetovala predvsem študentariji in je imela ordinacijo nadstropje više. Nanjo sem se hitro navezal, in tako sem jo šel vprašat glede svoje bojazni. Pomirila me je takole: "Branko, ti se imaš na srečo tako rad, da se, ko se enkrat ustrašiš zase, 'orenk' ustrašiš." Kar mi je bilo zagotovilo, da bo vse v redu. In je res bilo.

Še štejete dneve od zadnjega požirka alkohola? Ne, sploh nisem opazil, da je minilo že 30 let. Veste, prvo leto je zelo dolgo, pet let je že krajši čas, potem pa ... Saj je pojav znan tudi nasploh v življenju. "Dolgost življenja našega ..." Otroku teče čas počasi, ko pa je eno leto cela tretjina ali četrtina vsega življenja. Nam, ki smo čez 60, je isti čas le še pičla šestdesetina ...

Ali ste kdaj oziroma še vedno obiskujete srečanja anonimnih alkoholikov? Nikoli, se pa dobro razumemo in sodelujemo, a o naravi sodelovanja ne bi govoril, ker moram ostati anonimen.

Pri nasledniku dr. Ruglja Andreju Perku in njegovi ženi Vereni ste poučevali kreativno pisanje. Kako pisanje pomaga pri samem procesu zdravljenja? Ne, ne, to je bilo kar pri Ruglju, v letih 1989–91 menda. Pisanje je nasploh odlična dejavnost, ker ulovi tiste tako imenovane misli ubežnice – saj veste, kolikokrat se vam kaj posveti, pa ni pri roki česa, da bi si zapisali, in ko pridete domov, že ne veste več, za kaj naj bi šlo? No, pisanje zna ujeti te prebliske, v katerih se skrivajo namigi in so nakazane rešitve. To je podobno kot zapisovanje sanj ali sledenje prostim asociacijam. Alkoholiki nasploh so shizoidneži (pijejo, da jih ni strah bližine), zato je pisanje zanje varna dejavnost.

Vas kdaj zamika vrnitev na stara pota? A veste, tako sem se spremenil, da bi lahko mirno postal družabni pivec oziroma popil po "deci" črnega na dan za zdravje – ampak ni potrebe. Dobre volje sem vseskozi (po kakih petih letih treznosti pride čas trajne samodejne evforičnosti), kar se pa bioflavonoidov in podobnega tiče, se raje pregrešim s črnim – čokolatinom.