Delakorda: Storilci v prvi fazi dejanje običajno priznajo in obžalujejo

V intervjuju za Planet Siol.net priznava, da so morilci oziroma storilci kaznivega dejanja zoper življenje in telo vedno bolj prebrisani, a opozarja, da se na tem področju razvija in napreduje tudi forenzika oziroma kriminalistična stroka. V slovenskem prostoru sta se kot nekakšen sinonim za pravega morilca "uveljavila" Metod Trobec in Silvo Plut, lahko med njima potegnete kakšne vzporednice? S Trobcem se nisem osebno ukvarjal, ker sem takrat delal v Celju, obravnavali pa so ga v Kranju. Težko bi rekel, so določene stvari, čeprav je Plut deloval na drugačen način kot Trobec. Trobec je iskal osamljene ženske, ki so živele na takšen in drugačen način, z njimi navezal stik, dobre odnose, potem pa izkoristil to njihovo navezanost, da jih ni nihče pogrešal. Plut je bil drugačen, malo spolno zavrt. V svoji agresiji je iskal neko potešitev, in to na način, ki ga je uporabljal. Kot vemo, sta oba morila na grozovit način, oba sta serijska morilca. Kakšna je razlika med serijskim in množičnim morilcem? Množični je denimo morilec na Norveškem, serijski pa sta Trobec in Plut. Za serijskega je značilno, da umori več kot dve žrtvi, to je tri ali več oseb. Serijski uporabljajo nek svoj način pristopa do žrtve. Na srečo v Sloveniji nimamo veliko takšnih oseb, kot je Plut. Smo pa imeli na območju Ljubljane serijo umorov, ko je skupina ugrabljala podjetnike … Jožef Kovač in njegovi pomagači … ... in jih nato izsiljevala, nekatere so tudi umorili, nekateri so pobegnili. To je en tak izstopajoč primer. Mogoče bi vas spomnila na Nino Dobrič, dekle, ki je bilo umorjeno na grozovit način … To je zgodba zase. To dekle je bilo pogrešano, nato pa smo ga našli po 12 dneh v reki Savi. Obducent je ocenil, da so poškodbe nastale, ko je bilo truplo v vodi, in ne kot sumljive oziroma da bi jih lahko prizadejala druga oseba. Zgodba se je začela razvijati po šestih letih, ko je policija dobila namig, preiskavo pa je prevzela posebna skupina kriminalistične policije. S kolegi kriminalisti v regiji smo ugotovili, da je bila žrtev okrutnega umora. Zjutraj je z zabave štopala domov; fantje so ji ustavili, saj so se poznali, nato pa jo zapeljali na tako imenovani pasji britof pri Litiji, da bi jo spolno izkoristili. A se je dekle uprlo, zato se je začelo maltretiranje, vezanje s šalom, vlečenje z avtomobilom, potem so jo vrgli v Savo. To sojenje je končano na prvi stopnji, glavni storilec je dobil kazen 30 let zapora. Tretjega so oprostili … Ta je imel postransko vlogo, zraven je bil po naključju. Glavni storilec in njegov prijatelj sta v postopku še za podobno dejanje, tam je v postopku … Mornar … Ja, možakar z območja Litije. Ta postopek je še v fazi sojenja, še ni končano. Brutalno sta ga pretepla, nato sta ga vrgla v prepad. V tem primeru je zanimivo, da ga nihče ni pogrešal, ker je bil klatež, tako da ga je mati prijavila šele po petih letih. Trupla še nismo našli, obstaja pa velika verjetnost, da so ga odnesle hudourniške vode.

Kateri primer vam je ostal najbolj v spominu?

Skušaš jih izločiti iz spomina, ker je sprotnih toliko, da se ne moreš obremenjevati z določenimi primeri. Po strokovni plati izstopajo denimo štirikratni umor v Tekačevem, kjer je policija ugotovila enega od storilcev, vemo pa, da jih je bilo več. Zoper enega (gre za Kristijana Kamenika, op. a.) še tečejo postopki, policija še dela na tem primeru. Iščemo druge osebe, saj je po sledeh jasno, da je bilo storilcev več. Potem so tu tudi primeri, tisti ki niso preiskani.

V Sloveniji imamo od osamosvojitve okoli 30 nepreiskanih umorov. Ti so povsem različni, tudi takšni, ki ste jih vi izpostavili, ko je šlo za naročene umore oziroma v novinarskem žargonu 'mafijske umore'. Dostikrat je šlo za dejanja, ki so bila storjena iz koristoljubja. Nenazadnje pri določenih umorih nismo uspeli natančno ugotoviti razloga umora.

Motiv je včasih težko ugotoviti, denimo če je žrtev živela sama, ne moreš vedeti, kaj so odnesli. Storilec, ki se zavestno odloči za takšno dejanje, razmišlja, da mu nihče ne bo dokazal tega dejanja, da bo ostal neopažen. Dostikrat pride do umora v trenutku odločitve, to predvsem iz koristoljubja, zgodi se tudi, da sama žrtev s kakšnimi trenutnimi obrambnimi potezami izzove storilca, da dejanje dokonča ali da ga je žrtev prepoznala.

Teh je verjetno največ, hipnih, denimo v družinah.

Ko storilcu poči film, gre največkrat za nasilje v družini, med poznanimi, prijatelji, sosedi. V družini se nasilje običajno stopnjuje. Začne se s klofuto, pretepom, konča pa tragično, če posplošim. Žrtve so največkrat ženske, storilci moški, čeprav so tudi primeri, ko je bil žrtev moški, storilec pa ženska. Naloga policije je, da uspe zbrati vse dokaze, ugotoviti motiv, torej izvedeti vse, kar se je prej dogajalo v družini. Če je denimo storilka ženska, obstaja možnost, da je bila vse življenje maltretirana, nato pa je v nekem trenutku izkoristila slabost nasilneža. Policija zbere vse objektivne dokaze za in proti in to predloži tožilcu.

Kako dokazujete krivdo, kadar ni trupla, kot pri tem litijskem klatežu? Če ni trupla, ni zločina.

To so izjeme, a moram reči, da smo pred leti obravnavali umor mlajšega fanta v Ljubljani, ko je bilo truplo odvrženo v zabojnik za smeti, nato pa odpeljano na Ljubljansko barje na deponijo. Po nekaj letih smo odkrili storilca in pomagača, prišlo je do obsodilne sodbe, čeprav nismo našli trupla. A smo v stanovanju, kjer je prišlo do dejanja, zagotovili materialne dokaze, povezane z žrtvijo, zato se je zgodila obsodilna sodba. Če ni trupla, je stvar presoje sodišča, da upošteva personalne dokaze; to pomeni izpovedbe določenih oseb. Dostikrat se zgodi, da storilci v prvi zgodbi, ko rečemo, da se 'odpre' policiji, pove zgodbo, jo obžaluje. Ko pa se izpove v prisotnosti odvetnika …

Se zave, kaj je naredil…

In ko pride pred preiskovalnega sodnika, normalno, začne malo razmišljati o svoji prihodnosti, da lahko dobi dolgoletno zaporno kazen. Potem se začne, kar mu seveda omogoča zakon, braniti na sebi primeren način. Gre za neko vrsto igre med odvetnikom, tožilcem in sodiščem, ki je tisto, ki oceni, ali so dokazi dovolj močni za obsodilno sodbo. Tudi če ne na prvi, ga lahko obsodi na drugi stopnji. Zaradi več stopenj se skoraj ne more zgoditi, da bi bil kdo po nedolžnem obsojen.

Kaj pa obratno?

Da so storilci oproščeni zaradi pomanjkanja dokazov, je pa jasno. Vsi poznamo primere, ko so bili ljudje nekaj let v priporu, obsojeni na prvi stopnji, pa potem oproščeni. Sodišče oceni, da je toliko nejasnosti, da ga ne more obsoditi.

V dvomu se izreče oprostilna sodba.

Tako je. Ampak to je stvar dokazov. Policija zbira dokaze, ki jih predloži tožilcu, ki sodeluje že v fazi preiskave; določene stvari se opravljajo v predkazenskem postopku z odredbami preiskovalnega sodnika, potem pa je vse stvar sodišča.

A je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami veliko morilcev?

Smo kar v povprečju, tudi če gledamo sosednje države, ne izstopamo niti navzgor niti navzdol. Kot majhna država precej nihamo, letos denimo izstopamo navzgor, lani je bilo umorov manj, leta 2006 pa ogromno. Leta pred osamosvojitvijo je bilo teh kaznivih dejanj še več.

Ali uzakonitev družinskega nasilja kot kaznivega dejanja vpliva na to, da je končnih dejanj manj? Pri prometnih nesrečah se denimo zaradi visokih kazni zgodi manj nesreč s smrtnim izidom.

Z ozaveščanjem ljudi, da se zadeve ne rešujejo za štirimi stenami, se zmanjšuje število umorov. Zato je prav, da se poleg policije s preventivo ukvarjajo nevladne organizacije, da se poziva potencialne žrtve, da nasilje prijavijo in da se takšna stvar najprej obravnava policijsko kot prekršek. Če se stopnjuje, lahko preprečimo najhujše zlo. Vedno je to sicer nemogoče.

Kako so se načini, metode umorov v zadnjih 30 letih spreminjali? Se dajo stvari bolj zakriti, so storilci bolj prebrisani?

Pri načrtovanih dejanjih, v katerih storilec razmišlja, kako bo izvedel nek rop ali likvidiral osebo po naročilu ali iz maščevanja, razmišlja tako, da bo dejanje storil na način, da ga policija ne bo nikoli izsledila. Tudi storilci spremljajo medije in sodne postopke oziroma poznajo določene metode in načine, kje lahko policija najde in zavaruje sledi, na kakšen način povezuje dejanje, žrtve s storilcem. Seveda so prebrisani.

Ali drži, da na kraju dogodka storilec zagotovo pusti kakšno sled?

To drži takrat, ko storilce izsledimo oziroma najdemo dokaze. Zastaralna doba umorov je tako dolga, skoraj za čas življenja morilca. Včasih je bil to kar problem, ko je bila najvišja zaporna kazen 20 let, imeli smo relativni in absolutni zastaralni rok. A tudi forenzika gre s časom naprej, včasih se storilec naknadno ujame v kakšno past. Policija ima s kraja dejanja uporabno sled, vendar je ne more povezati s storilcem, ki tako lahko ostane tudi neznan.

Če je bilo dejanje storjeno iz koristoljubja, obstoja verjetnost, da bo storilec dejanje ponovil ali da ga je storil kje drugje in je bil identificiran. Na vso srečo, kot gredo storilci s časom naprej, gresta tudi policija in znanost. Ne nazadnje nas povezuje tudi Evropa, Slovenija je v vseh evropskih in svetovih integracijah, Europolu, Interpolu. S sodelavcem sva denimo v Europolovi skupini za umore, imamo letne sestanke, na katerih si izmenjujemo izkušnje in se seznanjamo s posebnostmi v posameznih državah.

Enako velja tudi za druge linije dela in seveda kolege iz našega Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Če kaj potrebujemo, lahko ta trenutek pokličemo ali se povežemo s kolegi kjerkoli v Evropi in še posebej s kolegi z območja bivše skupne države, tudi z njimi zelo dobro sodelujemo.

Koliko bodo spremembe glede poenostavitve postopkov, priznanja storilcev, če se bo storilec pogodil s tožilcem, skrajšali postopke?

Ti postopki so nekje v svetu že uveljavljeni, pri nas tečejo postopki tudi več let, zdaj pa se bo dalo marsikatero zadevo sodno dosti uspešneje in hitreje končati. Ampak ta del postopka ni v pristojnosti policije, mi opravimo svoj del v predkazenskem postopku, da izsledimo storilca, zberemo in zavarujemo dokaze, nato pa svoje delo predamo tožilstvu in posledično sodišču v presojo in razsojo. Je pa v interesu policije tudi, da se sodni postopki skrajšajo in da ima tožilec možnost, da se pogodi s storilcem, kar potem vpliva na višino kazni. To se z obžalovanjem oziroma priznanjem storilca tudi potem lahko zgodi.