"Cerkev je glede čudežev zelo previdna"

Kako Cerkev opredeljuje čudeže? Čudež je vedno neko nadnaravno dejanje. Ni nekaj, kar bi bilo proti naravi, temveč naravne zakone zaobide oziroma gre prek njih. Čudež je dejanje Boga oziroma njegov poseg v življenje človeka, z njim želi Bog sporočiti neko resnico, ali potrditi nek nauk. Kadar pa gre za svetnike, Bog s čudežem, ki ga naredi po priprošnji svetnikov, potrdi svetniško življenje določenega človeka. Zanimivo je, da se ljudje, ko slišijo za nekega svetnika, takoj vprašajo: "Kakšen čudež pa je naredil?" Svetnik ne naredi nobenega čudeža, ampak ga naredi Bog po svetniku na prošnjo ljudi. Tudi za potrditev svetništva čudež ni najpomembnejši, je šele na drugem mestu. Na prvem mestu je predvsem krepostno življenje te osebe, pri čemer so glavne tri kreposti vera, upanje in ljubezen, preostale pa še zmernost, razumnost, modrost, preudarnost in skromnost. Šele na drugem mestu je vprašanje čudeža. Papež lahko namreč dovoli tudi spregled čudeža, torej za svetništvo ni nujen. Je pa treba poudariti, da pri dokazovanju svetništva pridejo v poštev le čudeži, ki so se zgodili po smrti svetnika oziroma svetniškega kandidata. To pomeni, da je čudež, recimo ozdravitev, povzročila molitev k temu svetniku. Znano je, da je papež Janez Pavel II. že v času svojega življenja in papeževanja naredil nekaj čudežnih dejanj, ki so tudi dokumentirana in dokazana. On je za časa svojega življenja prepovedal, da bi se o tem pisalo, pa tudi zdaj, ko je tekel postopek za njegovo razglasitev za blaženega, teh čudežev niso upoštevali. V poštev so prišli le tisti, ki so se zgodili po njegovi smrti.

Kakšno je torej stališče Cerkve do čudežev?

Na splošno je Cerkev glede čudežev zelo previdna, do njih je izredno kritična, postopki za potrditev verodostojnosti čudeža pa so zelo počasni in izjemno strogi. Z njimi namreč želi Cerkev priti do resnice, kaj se je zares zgodilo, in se izogniti določenim manipulacijam ali pa patološkim pojavom, histerijam in podobno. Tako se je recimo v Lurdu zgodilo že več sto čudežev, priznanih pa jih je le nekaj čez 60.

Prvo prikazovanje Marije v Lurdu je priznano?

Da, priznan je tako Lurd kot recimo Fatima na Portugalskem. Čeprav ti prikazovanji Marije nista predmet vere. To pomeni, da kristjan, ki ju ne sprejme, zaradi tega ni nič slabši kristjan. Priznanje Cerkve in dogodke, ki so se tam zgodili, naj sprejme, če želi, če jih ne, pa nič za to.

Čudež ne rodi vere v človeku. Ko je Émile Zola v Lurd spremljal na smrt bolno dekle, je dejal: "Če bom videl, da bo to dekle ozdravelo, bom veroval." In v Lurdu je, kot opisuje v eni od svojih knjig, na svoje oči videl ozdravitev tega dekleta, a vendarle ni zmogel verovati. Čudež torej ne daje vere, ampak jo potrjuje. Tudi v evangeliju beremo, da Jezus v nekaterih krajih ni mogel narediti nobenega čudeža zaradi nevere ljudi. Tudi on je takrat, ko je hotel narediti kakšen čudež, v ljudeh iskal in pričakoval vero.

Kako pa poteka postopek preverjanja verodostojnosti oziroma priznanja čudeža?

Če gre za ozdravitev, ki mora biti nenadna, popolna in trajna, se s tem ukvarja posebna komisija, v kateri sodeluje najmanj pet zdravnikov, specialistov za področje, ki ga čudež zadeva. Če gre recimo za ozdravitev raka, so to specialisti za rakava obolenja. Ni nujno, da so zelo verni, lahko so tudi različnih veroizpovedi. Ti zdravniki analizirajo stanje bolnika pred domnevnim čudežem in po njem, vse izvide in diagnoze. Gre za zelo dolgotrajne, zahtevne in kritične postopke. Cerkev namreč nima interesa, da bi "trgovala" s čudeži. Nasprotno, glede tega je izredno previdna.

Zdravniška komisija, ki ob zgodovinski in teološki analizira čudeže, vsa zbrana dognanja pošlje v Vatikan, kjer jih ponovno pregleda tamkajšnja komisija zdravnikov. Oni dajo svoje mnenje teološki komisiji, ki zadevo preuči s teološkega vidika, ta zadevo preda kongresu kardinalov in škofov, oni pa papežu v dokončni podpis. Zadnji torej presoja papež, ki čudež podpiše in za njim tudi stoji. Poudariti pa je treba, da lahko pred morebitnim papeževim podpisom minejo tudi desetletja. Gre za res dolgotrajen in zahteven postopek, tudi "rimski mlini" meljejo zelo počasi.

Ali tudi prikazovanja oziroma videnja preučuje strokovna komisija?

Tudi pri prikazovanjih, recimo v Lurdu, Fatimi ali pa v Međugorju, pridejo v poštev zdravniki, v tem primeru psihologi oziroma psihiatri, ki preučujejo, ali so bile te osebe zdrave, kaj se je z njimi dogajalo in podobno. Je pa seveda veliko lažje preučevati konkreten primer človeka, ki je bil prej zelo bolan, potem pa je ozdravel, kot pa neka prikazovanja, ki jih vidi le dotična oseba, drugi pa ne.

Kako je s Slovenijo? Imamo veliko priznanih čudežev?

Pri nas smo do teh izrednih znamenj precej zadržani, kar je verjetno posledica naše preteklosti ali mentalitete. Romanski narodi, kot so Italijani in Španci, so recimo veliko bolj dovzetni, hitro vidijo čudeže in jih znajo tudi "prodati", o njih govoriti. Za kakšen poseben čudež v Sloveniji niti ne vem. Pri svetniških kandidatih, kot so Anton Martin Slomšek, Anton Vovk, Janez Frančišek Gnidovec in Lojze Grozde, so bila dokazana določena posebna znamenja, a se s tem ukvarja posebna komisija, v delo katere nimam vpogleda.

Kaj pa Kurešček in domnevna videnja očeta Franceta Špeliča? Je Cerkev to preiskovala?

Mislim, da tam nikoli niso šli v preiskovalni postopek. Sam sem bil do teh zadev zelo kritičen in se vanje nisem niti poglabljal. Na Kureščku je lepo, ljudje radi prihajajo tja molit in se spovedovat, je nekakšno duhovno središče, kot recimo Međugorje. Od vsega drugega pa bi se raje distanciral.

Takšni dogodki in kraji pa vendarle pripomorejo h krepitvi vere …

Potrebna je pristna vera, ljudje pa so dandanes zelo navezani na neka znamenja, želijo jih videti, bolni pa si seveda želijo ozdravitve. Takšnih pojavov je zdaj vedno več, kot vedno v negotovih in težkih časih. Do njih moramo biti kritični in ljudi usmerjati v pristno vero, ne pa v izraze verovanja, ki so vprašljivi.

Tudi do Međugorja je uradna Cerkev zelo zadržana, celo tako zelo, da so duhovnikom prepovedali organizirati romanja tja. Ustanovljenih je bilo že več komisij, tudi mednarodnih, da bi raziskali, kaj se tam dogaja, a nobena od njih zadeve ni pripeljala do konca in potrdila ali ovrgla domnev o čudežu. To sicer ni dobro, a zame je pomembneje, da imajo ljudje nek kraj, kamor radi pridejo, kjer čutijo navzočnost Boga in se navdušijo za molitev. Pomembni so predvsem moralni čudeži, ki jih človek doživi na takšnih božjih poteh, torej spreobrnitev. Poznam več takšnih primerov, ko so ljudje romarske kraje obiskali iz čiste radovednosti, tam pa so doživeli spreobrnitev. Gre za intelektualce, zdravnike, ki so bili prej povsem drugje, zdaj pa so zelo aktivni v župnijah, v družini, veliko molijo, se postijo … To je zame čudež.