Petek,
11. 11. 2011,
16.46

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 11. 11. 2011, 16.46

8 let, 7 mesecev

Bojan Žalik: Bil sem pohlepen

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Bojan Žalik, ki smo ga obiskali na Dobu, je bil zaradi umora Janka Makoterja prvi v Sloveniji, ki so ga obsodili na 30 let zapora. Odsedel je deset let, medtem pa skuša doseči obnovitev postopka.

Trdi namreč, da sodišče na nobeni stopnji ni upoštevalo, da je bil v času umora, ki ga je določil izvedenec, v policijskem pridržanju, da je imel torej alibi. "Obstaja velika verjetnost, da bo postopek stekel še enkrat in se bo kazen spremenila," je optimističen.

Z obnovo postopka bi skušali dokazati, da ste nedolžni. V knjigi, ki jo je o vašem primeru spisala kolegica Damijana Žišt, navajate, da imate alibi, priče … Zakaj niste tega dokazovali že v prvem sojenju?

Okrožno sodišče ni hotelo sprejeti dokaznega predloga, da sem bil v času umora, ki ga je določil izvedenec, v policijskem pridržanju. Tega preprosto niso želeli sprejeti ne na okrožnem, ne višjem, ne na vrhovnem sodišču. Če bi to upoštevali, me sploh ne bi mogli obsoditi. Poleg tega imam pričo, ki lahko potrdi, da sem se po pridržanju nahajal pri njem, pa priče, ki bi potrdile moje pridržanje. Te teme sploh niso obravnavali.

Vi ste priznali, da ste vpleteni, niste pa priznali umora.

Ker ga nisem storil. Vpleten sem tako, da sem sprva, v žargonu rečeno, "šišal" Milico Makoter, kajti ona je imela željo ubiti moža. Videl sem možnost dobiti denar, dajal sem ji lažno upanje, da ga bom ubil, medtem pa sem pobiral denar. Ko je dojela, da jo samo "šišam", da jo obiram, je vključila še druge. Tako mi je znano, kaj in kako se je to zgodilo. Na koncu mi je rekla, naj ji dam alibi. Pristal sem, če mi izplača pet milijonov takratnih nemških mark. Ko so jo na višjem sodišču oprostili, sva bila že na cifri 250 tisoč evrov, pa še tisto sem prepolovil. Rekel sem ji: "Daj mi takoj 125 tisoč evrov, pa sva si bot."

Ali sta se pogovarjala direktno?

Da, prek odvetnikov. Dopis enega od odvetnikov, ki je bil moj odvetnik, sem prav tako dal policiji. Napisal mi je, da ne more delovati v mojem interesu, ker ga je plačala Milica Makoter in je moral braniti njene interese. Če sem podpisal pooblastilu njemu, bi moral braniti moje interese, ne pa njenih.

Ona ga je plačala?

Seveda. Če bi se izkazalo, da sva bila v stiku, bi dobila 30 let.

Ste bili pripravljeni za ta denar sedeti 30 let?

Zoper mene ni bilo nobenih dokazov, šel sem na gotovo igro, da ni dokazov in da me v dvomu ne morejo obsoditi. Zadovoljil bi se z denarjem, s petimi milijoni mark, za ta denar bi na sodišču dosegel tudi oprostilno sodbo. Ugotovil sem, da si svobodo lahko kupiš, sicer Makoterjeva ne bi bila svobodi. Če je meni ponujala toliko, potem verjamem, da je podkupila še koga, tudi koga na sodišču. Vsak je dobil delček.

Kako človek prenese misel na to, da bo zaprt 30 let? Gre za res dolgo obdobje.

Star sem 43 let, nisem videl druge možnosti, kot da v obliki knjige pokažem svojo vlogo. Pred izidom knjige sem Makoterjevi rekel, da je to zadnja možnost, da mi da denar. Poklical sem jo, ona se je odzvala z dopisom, ki je pri mojem odvetniku. Napisala je, da ne bo plačala, da je to policijska igra. Tudi sicer je Makoterjeva vedno pisala v takem slogu, da če bi pisanje zasegli, je ne bi mogli obremeniti. Če bi videli ta pisma, bi to dojeli, predal sem jih kriminalistom.

Kako ste prišli v stik z Milico Makoter?

Ona je prva kontaktirala mene. Na našem koncu v Prekmurju oziroma Prlekiji je iskala nekoga, da "pospravi" moža. Prišlo mi je na uho, ne samo meni, a jaz sem bil najhitrejši, da bi lahko dobil denar. Dal sem ji vedeti, da lahko uresničim njene sanje, saj sem začutil, da lahko pobiram denar.

Koliko?

Precej, med dvesto in petsto tisoč evrov.

Ali ste bili pripravljeni to dejansko storiti? Rekli ste, da ste ji dajali občutek … Mene zanima, ali bi za ta denar to tudi storili?

Ne.

Če se pogovarjava v smeri vaše zgodbe … Ali ne bi potem ona našla še koga, ki bi se vam maščeval?

Tiste, ki so to dejansko napravili. Najmanj trije so "pokasirali" od nje.

Kdo je dejanski storilec, ali ga poznate?

Da.

Ga ne boste obremenili?

Ne, ni moja stvar, da raziščem umor. Gre za princip kriminala, nenapisano pravilo. Gre tudi za preživetje.

Ste na varovanem oddelku …

Zaradi begosumnosti. Od leta 2002 sem v tem delu, niti enkrat nisem bil v matičnem oddelku, sicer delam v kuhinji z varnostnimi omejitvami, petkrat na teden, pet ur. Čeprav ne razumem, zakaj sem begosumen. Vprašam jih, pa mi ne znajo povedati.

So imeli z vami težave, ste bili nasilni?

Nikdar, držim se pravil.

Imate stik z drugimi?

Načeloma ne, to določajo varnostne omejitve.

V kuhinji pa komunicirate? Seveda, drugače ne gre.

Kako vam mine dan, o čem razmišljate?

Spontano. Človek je sposoben prilagoditve vsakim razmeram, to je nekaj, kar je značilno za človeka. Čeprav si ob prihodu tega ne predstavljaš, misliš, da bo katastrofa. Ni res. Ko sem prišel na Dob, preprosto niso vedeli, kaj z menoj početi. Dva tedna sem bil v samici, to je nekaj, kar te doleti kazensko. Dali so me notri. To sproščanje traja že deseto leto. Vsak trenutek, vsak dan moram dokazovati, da nisem nasilen, da nisem to, kar oni trdijo. Zdaj se tu pogovarjamo, se počutite ogroženo?

Seveda ne. Ste iskali psihološko pomoč?

Ne potrebujem, sem sam svoj psiholog.

Policija vas je že obravnavala. Ja, za marsikaj, a pretežno zaradi ilegalcev. Ker živim na tromeji, je bilo teh ilegalnih prevozov precej, še danes. Včasih je bil to prekršek, ni bilo kaznivo dejanje. Enkrat sem dobil deset mesecev zapora.

Če dosežete oprostilno sodbo, kako boste živeli? Kot pošten državljan ali se boste vrnili v kriminalne vode?

Ne, prerastel sem to, hočem se vključiti nazaj v družbo.

Koliko vas podpira družina?

Uživam maksimalno podporo ožjih družinskih članov, prihajajo na obisk. Ne verjamejo, da sem morilec.

Vi se ne čutite morilca?

Ne. Zato imam mirno dušo, čisto vest. Tudi če bi dobil sto let … Jaz sem tu zaradi svojega pohlepa, ker sem od Milice hotel preveč, preveč sem jo "šišal". V določeni fazi, ko sem dobil precej denarja, bi moral preprosto reči stop in nič od vsega tega se ne bi zgodilo.

Kaj bi povedali Milici, če bi jo srečali?

Tega ne želite slišati. Grde besede. Povedal bi ji, da nihče v življenju ne more imeti vsega. Če storiš kaznivo dejanje, moraš za to odgovarjati. Tako kot jaz odgovarjam. Njej sta ostala podjetje, svoboda, kar je neprecenljivo.

Storilec je doma z vašega območja ali je iz tujine?

Iz bližnje države.

S Hrvaške?

(Skomigne z rameni).

Kako drugi zaporniki gledajo na vas, se vas bojijo?

Ne, se nimajo česa bati. Imam preprosto načelo: kakršen si do mene, takšen sem jaz do tebe. Preprosto.

Delujete popolnoma pomirjeni, čeprav niste vdani v usodo.

Nisem bil vedno tak. Do leta 2006 sem se vznemirjal, bil živčen, potem se je v meni zgodil preobrat. Preprosto sem začel razmišljati, da grem reševat sebe in da tako močno verjamem v spremembo, da me to drži pokonci. Ne razmišljam, da bi lahko bilo drugače. Če je tako, da živim v pravni državi … Po drugi strani imam rezervo, če bi pravna država zatajila, obstaja tudi ta možnost. Če bom moral biti tu 30 let, pač bom. Že zdaj sem miren.

Verjamete v boga?

Verjamem, da obstaja absolutno bitje, ki je nad nami. In da lahko posameznik že v tem življenju doseže ta božanski princip. Na poti duhovnega razvoja sem usmerjen v absolutno.

Ste na posebej varovanem oddelku …

Zdaj sem v skupni sobi, zadnjih šest mesecev. Trenutno smo trije. Hoteli so mi prebeliti sobo in so rekli, da grem začasno v skupinsko sobo. Morda so pričakovali, da bodo problemi, na varovanem oddelku so kaznovani, so tisti, ki se ne morejo vklopiti. Tiste v skupinski sobi sem v nekaj dneh spravil v red, kar zadeva osebno higieno, pospravili so sobo. Odločili so se, da ostanem.

Vam je tako bolje?

Rajši bi bil sam, saj sem bil sam devet let.

Kako mine dan, če si sam?

Čas se zaustavi, zunaj zidov čas naganja, tukaj pa je treba čas vzeti za zaveznika. Moramo se mu prepustiti, potem postane čas brezčasen. Časovno dimenzijo moramo dojemati drugače.

Ampak glede na to, da si želite ven, je verjetno dobro, da ste v stiku z drugimi, čeprav to ni družba, ki bi si jo sami izbrali. Tako, to so ljudje, ki so zadrogirani, na tabletah …

Vi niste nikoli jemali tablet, mamil?

Ne, namenoma me dajo v takšno sobo, da jih spravim v red. Pred kratkim so mi dali enega mulca, sploh se ni zavedal, da je v zaporu. Vsakemu, ki zaprosi za tablete, jih dajo in potem je miren. Pa sem ga spravil v red, zdaj že razmišlja, se zaveda, kje je, razmišlja o prihodnosti, izobraževanju …

Vi ste se tudi šolali …

Prekvalificiral sem se iz oblikovalca kovin v gostinca. Zdaj delam peto stopnjo, gastronomski tehnik.

Si želite delati v tem poklicu?

Nočem še o tem razmišljati. Vsekakor pa pride prav, da imamo možnost za izobraževanje.

Tudi zato, da vam čas hitreje mine, da možgani delajo …

Možgani delajo ves čas, samo umetnost jih je usmerjati, da delajo pravilno.

Če pogledamo malo bolj realno … Kdo je bolj kriv? Tisti, ki naroči umor, ali naročnik? Na čigavi strani je krivda?

Po moje imata vsaj enako vlogo, a storilec je tisti, ki dokonča dejanje. A storilec je sposoben prevaliti krivdo na naročnika, ker se zaveda, da če ne bi tega storil on, bi pa kdo drug. To je težko verjeti, ker smo ujeti v okove družbe, kaj je prav, kaj ni prav …

No, vaši starši vas gotovo niso vzgajali v duhu, da je dobro goljufati ljudi oziroma zaslužiti z umorom?

Ne, mene je pokopal pohlep, ki ga nisem znal ukrotiti. Če bi mi danes kdo ponudil sto milijonov evrov, da se vzame neko življenje, ko nadzorujem te človeške nizkotne slabosti …

To ste spoznali v zaporu. Če bi iz te zgodbe prišli kot zmagovalec, da bi vam torej uspelo, bi se še kdaj lotili podobnega podviga?

Če bi bila ponudba prava, mogoče ja. Našel bi način, da nekoga oberem.

Zdaj pa ne?

Zagotovo. Ker sem se naučil nadzorovati svoj ego. Ker kaj žene človeka, tudi morilce? Njegov ego, ki jim govori, stori to, to je dobro, to je denar. Traja en čas, to ni nič dokončnega …

Čeprav sto tisoč evrov je kar …

Dobro se sliši, a od tega ne moreš živeti do konca življenja. Na žalost živimo v svetu, kjer so materialne dobrine pomembnejše od duhovnih.

Zakaj je bilo leto 2006 odločilno, kaj se je zgodilo?

Razmišljal sem in ker sem bil sam, sem imel samo lastne misli. Prišel sem do sklepa, da sem spoznal svoj ego, ki me je držal pod nadzorom, spoznal sem, da ga moram jaz nadzorovati. Preprosto sem to spoznal.

Kaj vas razveseli? Malenkosti. Ko vzide sonce.