Robert De Niro: naslednik Marlona Branda

Velikan filma, mojster karakterjev in improvizacije, živa legenda – to je le nekaj superlativov, ki opisujejo oskarjevca Roberta De Nira, ki kljub več kot štiri desetletja trajajoči igralski karieri in bližajočemu se sedemdesetemu rojstnemu dnevu še ne razmišlja o upokojitvi. Na filmski sceni je že od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja in v tem času je odigral več kot osemdeset različnih vlog, med katerimi jih je večina postala kultnih. Igralec z neizmerno bogatim opusom najrazličnejših vlog in neizmerno sposobnostjo transformacije se je s svojimi vlogami vpisal v anale filmske industrije, svojo kariero pa je začel leta 1969 v filmu The Wedding Party Briana De Palme. Odlikuje ga neverjetna predanost uprizoritvam svojih vlog in neizmeren talent za improvizacijo.

Po mnenju nekaterih filmskih kritikov velja za naslednika prav tako legendarnega Marlona Branda. Danes velja za enega najbolj cenjenih igralcev vseh časov, po katerem se zgledujejo številni igralci. Sean Penn je na 31. podelitvi nagrad za življenjsko delo (AFI Life Achievement Award) v čast Robertu De Niru povedal: "Robert De Niro je glavni razlog, da sem postal igralec! Njegova neizmerna kreativnost, disciplina in neverjetna predanost vlogam me neskončno navdihujejo." De Niro svoje bogate izkušnje velikodušno deli z mladimi igralci: "Vedno jim svetujem, naj na avdiciji sledijo svojim instinktom. Morda ne bodo vedno dobili vloge, zagotovo pa jih bodo opazili."

Zmagovalni tandem: De Niro – Scorsese

De Niro je v svoji karieri sodeloval z največjimi režiserji vseh časov Brianom De Palmo, Francisom Fordom Coppolo, Bernardom Bertoluccijem, Michaelom Ciminom in številnimi drugimi. Zagotovo pa je največ sadov obrodilo sodelovanje z Martinom Scorseesejem, s katerim sta do danes posnela kar osem celovečernih filmov, ki danes predstavljajo ene največjih filmskih mojstrovin vseh časov in se v zgodovino filma vpisala kot eden najuspešnejših igralsko-režiserskih tandemov. Za Roberta De Nira bi lahko rekli, da je postal muza režiserja Martina Scorseseja.

Njuno dolgoletno sodelovanje se je začelo leta 1973 s filmom Ulice zla (Mean Streets), v katerem si je De Niro z vlogo Johnny Boya prislužil oskarja za najboljšo stransko moško vlogo. Uspešno sodelovanje sta nadaljevala z eno največjih uspešnic vseh časov Taksist (Taxi Driver, 1976), leto pozneje v filmu New York, New York (1977), leta 1980 sta skupaj posnela film Podivjani bik (Raging Bull), ki je Robertu prinesel oskarja za najboljšega igralca za vlogo nekdanjega svetovnega prvaka v boksu, Jaka La Motte. Prav ta vloga še danes velja za najboljšo vlogo igralčeve kariere. Leta 1983 sta skupaj naredila odmik od tipičnega žanra in posnela komično dramo The King of Comedy. Saga Scorsese in De Niro se je nadaljevala v filmu Dobri fantje (Goodfellas, 1990), v filmu, v katerem je Scorsese De Niru ob bok postavil še dva filmska velikana, Joeja Pescija in Raya Liotto. Uspeh je bil zagotovljen. Film je bil nominiran za kar šest oskarjev.

Le leto pozneje sta znova sodelovala pri filmu Rt zla (Cape Fear, 1991) in nazadnje pri filmu Kazino (Casino, 1995), ko je Scorsese De Niru zaupal vlogo mafijskega šefa, glavno žensko vlogo pa je odigrala Sharon Stone. Kljub temu da je Scorsese pozneje pod svoje "okrilje" vzel mlajšega Leonarda Di Capria, s katerim sta prav tako posnela številne filmske uspešnice, pa se legendi in prijatelja tudi v zasebnem življenju De Niro in Scorsese nameravata znova združiti. Skupaj naj bi posnela srhljivko o mafiji I Heard You Paint Houses, filmsko predelavo istoimenskega romana avtorja Charlesa Brandta, v kateri naj bi De Niro odigral plačanega morilca.

Stavek, ki ga je postavil na igralski prestol

De Niro, ki se je v anale filmske industrije zapisal s tistim znanim monologom pred ogledalom in legendarnim stavkom "You Talking to me?" ("Govoriš meni?") v filmu Martina Scorseseja Taksist (Taxi Driver, 1976), je za mojstrsko upodobitev čudaškega vojnega veterana Travisa Biskla prislužil nominacijo za najboljšega igralca (takrat je zlati kipec domov odnesel Peter Finch za film Network). V scenariju za ta znameniti prizor je pisalo le "Travis gleda v ogledalo", končni izdelek je rezultat De Nirovega neizmernega smisla za improvizacijo. Nedvomno gre za citat, ki je postal del filmske zgodovine.

Film Taksist so posneli v komaj desetih tednih. Poln je improvizacije, za kar gre zasluga prav De Niru, ki se je na vlogo sicer pripravljal tako, da je en mesec vozil taksi tudi po 12 ur dnevno ter veliko bral o duševnih motnjah in psihičnih boleznih. Vse drugo je prepustil svojemu neizmernemu talentu za improvizacijo.

Njegova soigralka v filmu, takrat komaj 12-letna Jodie Foster, ki je upodobila mlado prostitutko, je o svoji prvi izkušnji z Robertom povedala: "Robert me je pogosto pred snemanjem prišel iskat in peljal na kosilo, kjer sva vadila najini vlogi. Sprva se mi je vse skupaj zdelo dolgočasno, saj sem svoj tekst znala na pamet, potem pa je Robert nenadoma padel v svoj svet, skrenil s poti in se povsem oddaljil od teme, jaz pa sem mu morala slediti in ga sčasoma pripeljati nazaj na scenarij. Od njega sem se naučila tistega pravega smisla igralskega poklica. Pred tem je bilo igranje zame preprosto ponavljanje stavkov, ki jih je napisal nekdo drug. On pa me je naučil improvizacije in oblikovanja vlog. Ta njegov način mi je spremenil življenje in za to sem mu neizmerno hvaležna."