Potrebujemo več znanosti v politiki in manj politike v znanosti

S svojimi dejanji v Evropi pozabljamo, kakšen učinek ima to lahko na druge dele sveta, ki niso na enaki stopnji razvoja, opozarja eden od najuglednejših znanstvenikov na področju biokemije in molekularne biologije ter prejemnik Nobelove nagrade za fiziologijo in medicino leta 1993 (skupaj s Phillipom Allenom Sharpom) za odkritje prekinjene zgradbe genov višjih organizmov in posledičnega načina izražanja genetske informacije.

Odbor za podelitev nagrade je njune dosežke opredelil kot odkritje temeljnega pomena za sodobno bioznanost in medicinsko usmerjene raziskave pri odkrivanju molekulskih osnov bolezni.

V Ljubljani se te dni Roberts mudi kot gost Univerze v Ljubljani, katere rektor Ivan Svetlik mu je zaradi izjemnega prispevka svetovni znanosti podelil naziv častni doktor Univerze v Ljubljani.

Borec proti psevdoznanosti

Roberts velja kot znanstvenik, ki se odločno upira psevdoznanosti, šarlatanstvu in zavajanju ljudi. Pogosto zagovarja znanost in znanstveno skupnost pri temah in pogledih, kjer dosežki znanosti nimajo najprimernejšega odziva pri centrih politične in denarne moči.

Zato ne preseneča, da veliko govori tudi o hrani, ki vsebuje gensko spremenjene organizme (GSO) oziroma, kot pravi, s tem povezanih zablodah, ki povzročajo dalekosežne posledice.

Afriške ključne potrebe so drugačne od evropskih

Roberts je prepričan, da neupravičeno nasprotovanje hrani iz GSO škodi predvsem manj razvitim delom sveta v Afriki, Aziji in Južni Ameriki, ki imajo drugačne potrebe kot mi v Evropi.

"V Evropi ne čutimo pomanjkanja hrane, tam ga pa. V državah v razvoju potrebujejo tudi cepiva za bolezni, ki jih v Evropi ni, potrebujejo temeljno zdravstveno oskrbo, ki je pri nas samoumevna. Potrebujejo praktične rešitve, a nimajo denarja za drage rešitve. Gensko spremenjeni organizmi, ustvarjeni s sodobno genetsko tehniko, omogočajo pridelovanje poljščin na neplodnih območjih, kjer to sicer ne bi bilo mogoče, prav tako tudi njihov višji donos in višjo hranilno vrednost."

Takšne boljše poljščine, ki jih narava ne zmore narediti sama, znamo danes v laboratorijih narediti varno in zanesljivo. Toda kar je za znanstvenike preprosta odločitev, je marsikje, zlasti v Evropi, predmet mnogih polemik," opozarja Roberts.

"Stare mame so zelo učinkovito družbeno omrežje"

Ob tem sicer priznava, da svoj delež krivde imajo tudi sami znanstveniki, ki ne znajo dovolj jasno in nazorno predstaviti svoje delo in kako s tem pomagajo družbi in gospodarstvu.

"Odličen preizkus za znanstvenike so njihove stare mame – če bodo njim znali pojasniti svoje delo in njegov pomen tako, da bodo te to razumele in sprejele, so to nalogo dobro opravili. Verjemite, takšne novice in zgodbe se potem hitro širijo, ker se stare mame veliko pogovarjajo med sabo, vse pa rade pripovedujejo, kaj delajo njihove vnukinje in vnuki. Stare mame so zelo učinkovito družbeno omrežje."

"Tehnologija ni hudobna, hudobni so drugje" "

Zaradi evropskega zaviranja hrane iz GSO poljščin je od leta 2002 samo zaradi pomanjkanja vitamina A v manj razvitih državah sveta umrlo 15 milijonov otrok – ali to ni zločin proti človeštvu oziroma koliko jih še mora umreti, da bi to začeli razumeti kot zločin proti človeštvu," se sprašuje Roberts.

Prepričan je, da evropsko zavračanje GSO izvira tako iz centrov politične kot tudi denarne moči. "Zelene stranke in drugi, ki s tem iščejo politično ali denarno korist, so začutili, da je to odličen način za zastraševanje ljudi, s tem zlorabljajo njihova čustva. Toda ni ene same znanstvene ali zdravstvene ustanove, ki bi imela prevladujoče nenaklonjeno stališče do GSO."

Med argumenti nasprotnikov GSO je tudi to, da si Evropa ne sme privoščiti, da bi "neka ameriška družba", v mislih imajo Monsanto, nadzirala evropsko hrano. "Ampak v bistvu jo že, biotehnologija k temu nič ni prispevala, Monsanto že prodaja semena v Evropi. Politiki ustvarjajo vtis, da bodo Evropo zaščitili tako, da bodo prepovedali GSO, ob tem pa nočejo videti, da njihov sovražnik nista znanost in tehnologija, temveč multinacionalke."

"Hrano gensko spreminjamo že 10 tisoč let"

Preveč pogosto se pozablja, da hrano gensko spreminjamo že 10 tisoč let s tradicionalno hibridizacijo, pravi Roberts. "Tradicionalna hibridizacija ne povzroča toliko upora v javnosti kot GSO, čeprav so sodobne tehnike rekombiniranja bolj varne," opozarja Roberts.

"GSO je po zasnovi približno tako, ko en avtomobilski proizvajalec v svoj avtomobil vgradi del drugega proizvajalca bodisi zato, ker je ta boljši ali ker ga sam ne bi znal narediti."

Pomemben je učinek, ne pa proces

Nobelov nagrajenec svari, da glede vprašanja GSO v Evropi preveč pozornosti namenjamo procesu in ga zato premalo namenjamo učinku.

"Če bi države v razvoju imele GSO, bi lahko rešili milijone življenj in preprečili številne bolezni. S tem, da Evropa prek prepovedi in bistveno zahtevnejših postopkov zavira GSO in tako prepričuje tudi revne celine, pošiljamo zelo močno sporočilo in jih prikrajšujemo za nekaj, od česar bi prav oni imeli največ koristi."

Kot primer neresnic, s katerimi nasprotniki biotehnologije strašijo, Roberts navaja primer iz Indije: "Pravijo, da naj bi biotehnologija povečala število samomorov tamkajšnjih poljedelcev in v splošnem povečala rabo pesticidov. Toda podatki kažejo, da povezave med številom samomorov v Indiji in uporabo GSO ni. Leta 2001, ko v Indiji še niso uporabljali GSO bombaža, so porabili 5.748 ton pesticidov in pridelali 308 kilogramov na hektar, leta 2013 pa so porabili samo še 222 ton pesticidov, pridelek pa se je povečal na 550 kilogramov po hektarju."

Kaj pa okoljski vplivi tradicionalnega kmetijstva?

Nasprotnike GSO hrane med drugim sprašuje, ali so kdaj pomislili na okoljske vplive tradicionalnega kmetijstva: "Koliko je bilo samo posekanega deževnega pragozda zato, da bi se pridobile nove kmetijske površine?"

Prav zaradi teh in vseh drugih zavajanj Roberts odločno zagovarja, da potrebujemo več znanosti v politiki in manj politike v znanosti. "Tudi več odgovornosti v medijih, ker prav iz medijev prihaja veliko neresnic."

Vse, kar je v življenju vredno, nosi tveganje 

Eden od očitkov nasprotnikov biotehnologije je, da v laboratoriju ni vedno mogoče v celoti napovedati, kako se bo odzvala na dosežke znanosti. Primer so freoni, a Roberts na to odgovarja: "Ko smo ugotovili, da delajo težave v atmosferi, smo jih prenehali uporabljati. S časom se učimo in delamo po najboljših močeh. Za večjo gotovost bi potrebovali več preizkusov, kar zahteva več denarja, ki ga družbe nerade trgajo od svojih prihodkov."

Takih jamstev ni niti pri tradicionalnem kmetijstvu: "Ali vedno lahko vnaprej napovemo vse učinke tradicionalnega kmetijstva, ali lahko trdimo, da smo preizkusili vse mogoče scenarije? Vse, kar je vredno v življenju, nosi tveganje – tako kot smučanje, v katerem mnogi uživamo, čeprav predstavlja tudi na stežaj odprta vrata za nesrečo."