"Po stroških dela smo celo pod evropskim povprečjem!"

Zakonske spremembe so zelo razburile delavce in delodajalce, zakon o malem delu pa tudi študentsko populacijo. Konsenz pa je nujen, za SiOL.net zagotavlja minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik. Spremembe so potrebne zaradi večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, pri zdajšnji obliki študentskega dela pa nas na nujnost teh sprememb opozarja tudi Bruselj. "Mi zagovarjamo koncept 'prožne varnosti', kar pomeni, da se tako prožnost kot tudi varnost povečujeta, v socialnem pomenu pa to pomeni, da je prožnost bolj v interesu delodajalcev, varnost pa v interesu delojemalcev torej delavcev. In pri tem se mnenja zelo krešejo, interesi soočajo. Jaz verjamem, da se oboje lahko pripelje na višjo raven, tako prožnost kot tudi varnost, da se torej da najti kompromis med obema stranema. Vsekakor pa je povečevanje tako prožnosti kot tudi varnosti nujno, če želimo, da bo naše gospodarstvo v tej globalni tekmi uspešno. Treba je zagotoviti, da se bodo podjetja hitreje odzvala na spremembe na trgu v smislu cikličnega povpraševanja, ki se včasih povečuje, včasih pa zmanjšuje …" Gospod minister, ampak s to vašo razlago v delojemalskih vrstah niso zadovoljni. Pravijo, da nikakor ne gre skupaj lažje odpuščanje in večje zaposlovanje novih delavcev, da dejansko to nima nič skupnega s trgom dela!

Jaz pa menim, da gre zelo skupaj, če seveda gledamo modele, ki so višjo stopnjo prožne varnosti že dosegli. Če pristajamo zgolj na zaposlitev za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, z velikimi zapleti pri postopkih odpuščanja, z visokimi stroški, ki jih odpuščanje prinese, ob dejstvu, da imamo tudi možnosti zaposlitve za določen čas, pa razne fleksibilne oblike dela – pogodbene, pa konec koncev tudi študentsko delo, je jasno, da se delodajalci bojijo zaposlovati za nedoločen delovni čas s polnim delovnim časom, ker jim to predstavlja preveliko oviro za prilagajanje trgom in tveganje, da potem, ko podjetje pride v težave, nosi velik strošek, ki se ga ne morejo znebiti. V tej luči je treba razumeti tudi delodajalce in njihovo tezo, da bi v primeru manjših stroškov in lažjega odpuščanja sami bili bolj naklonjeni zaposlitvi za nedoločen čas. Jaz menim, da je v tej trditvi nekaj racionalnega, je pa seveda treba šele videti, ali se bo vedenje delodajalcev kaj spremenilo, ko bomo v to smer res šli.

Na delodajalski strani spremembe delovnopravne zakonodaje res da sramežljivo pozdravljajo, so korak v pravo smer, pravijo, ampak še vedno nezadosten. Socialno komponento je po njihovem treba iz podjetij "izgnati" …

No, Slovenija je socialna država, imamo socialno tržno gospodarstvo in zato smo dolžni skrbeti tudi za socialno komponento razvoja. Zdaj, ali to povsem pade na pleča skupnosti, v tem primeru države in njenih institucij, ali denimo ostane tudi v podjetjih, je stvar razprave, ki lahko poteka neprestano in neprestano lahko tudi iščemo boljše rešitve … Prav gotovo pa se socialni komponenti ne bomo odrekli, tako kot se ji ne odreka celotna Evropa! Kaj konkretno imajo v mislih delodajalci, je težko reči, ker včasih poudarjajo ene, včasih druge zadeve, včasih v ospredje postavljajo stroške … Tukaj smo mi malce manj dojemljivi. Zadnje primerjalne objave stroškov dela za celo Evropo kažejo, da Slovenija ni tako visoko, kot se vseskozi trdi…

Smo v evropskem povprečju?

Smo celo nižje od povprečja, odvisno od tega, katere parametre vzamemo. Pravi argument na delodajalski strani so morda res postopki odpuščanja delavcev, ki so predolgi, prezapleteni, da je zelo težko znotraj enega podjetja delavca prezaposliti z enega delovnega mesta na drugega, v dveh različnih samostojnih pravnih osebah , skratka veliko težav … Delovne pogodbe je treba prekiniti in potem jih skleniti na novo – to je zagotovo treba razumeti kot resen problem, resno opozorilo in ga bo posebna delovna skupina, ki je ustanovljena, reševala v prihodnjih mesecih. Treba je najti najboljšo rešitev, modernizacijo zakona o delovnih razmerjih. Zdaj – v prvi fazi – predlagamo zgolj zmanjšanje višine odpravnin in skrajšanje odpovednih rokov.

Ravno nižje odpravnine in skrajšani odpovedni roki so praktično najbolj sporni za delojemalce oziroma sindikate. Če ne bo posluha na vladni strani, celo omenjajo možnost protestov in referendum o zakonu. Znižanje odpravnin je za njih nesprejemljivo. Bo mogoče doseči konsenz?

Najprej moram poudariti, da ko smo pripravljali predlog, smo imeli na mizi izkušnje iz tujine in smo jih primerjali. Mi iščemo umestitev našega sistema v okviru veljavnih evropskih standardov. Naš predlog bistveno ne odstopa od povprečja, kar zadeva odpovedne roke. Najdemo države, ki imajo precej krajše in seveda tudi daljše odpovedne roke. Podobno velja tudi za odpravnine. Pri tem moram povedati, da je dosežen konsenz med socialnimi partnerji glede oblikovanja "odpravninskega" sklada, ki bi potem to vprašanje uredil povsem drugače. Podjetje potem ne bi bilo več obremenjeno z odpravninami, ampak bi se odpravnine plačevale iz tega sklada, v sklad pa bi se, seveda v obratni smeri, natekal denar za odpravnine. Kar nekaj držav je v Evropi, ki tak sistem imajo in kjer dobro deluje. V teh državah tako nimajo več posebnih odpravnin, ki bremenijo delodajalce. Pri nas je to še nujno, ker še nimamo "odpravninskega" sklada, vendar pa je višina odpravnin primerljiva s tistimi, ki jih dobijo v drugih državah. Pri odpravninah nikakor nismo šli pod mednarodne standarde, ki smo jih kot podpisniki mednarodnih konvencij dolžni spoštovati.

Ampak sindikati ne pristajajo na napovedano znižanje odpravnin! Vse bolj jih žulijo tudi menedžerske odpravnine, velikokrat astronomske. V sindikatih je zato zelo udomačeno mnenje, zakaj ne bi bile odpravnine za vse enake …

Mi z zakonom urejamo odpravnine in odpovedne roke, ki se tičejo minimalnih standardov. Nekatere kolektivne pogodbe dejavnosti imajo seveda višje odpravnine, v te se ne bomo spuščali, če so sindikati in delodajalci pripravljeni na drugačne rešitve. Morate vedeti, da se ne ukvarjamo z drugimi vrstami nadomestil in tudi ne z menedžerskimi odpravninami, te sploh ne sodijo v napovedane spremembe delovnopravne zakonodaje! Je pa treba povedati, da mi hkrati spreminjamo tudi zakon o urejanju trga dela, kjer povečujemo nadomestila za čas brezposelnosti, ki jih je treba razumeti tudi v duhu nekoliko nižjih odpravnin. Tako, da se potem koristi oziroma bremena za posamezno stran tako dobro uravnotežijo.

Napovedane spremembe delovnopravne zakonodaje so razumljivo zelo razburkale strokovno in laično javnost, nič drugače ni z zakonom o malem delu. Nad njim niso navdušeni v študentskih vrstah, v sindikatih menijo, da gre za nelojalno konkurenco na trgu dela, v menedžerskih krogih ne prisegajo nanj - številni očitki torej. Zato mnogi menijo, da je zakonski predlog dober in seveda nujen …

Ko gre za stališča različnih skupin, je jasno, da so tudi problemi, ki jih skupine vidijo, zelo različni. Dostikrat so tudi kontradiktorni. Če bi malo delo moralo danes motiti delojemalce ali sindikate, potem jih mora enako motiti že študentsko delo. Temeljni problem tega je, da je postalo zelo obsežno, da predstavlja kak odstotek BDP-ja, da je neke vrste monopol, ki ga država daje posebni skupini študentov, hkrati pa iz tega dela študenti nimajo nobenih pravic in bonitet! Po drugi strani pa ne oni ne delodajalci ne plačujejo nobenih prispevkov. To seveda pomeni "erozijo" socialne države. S tem, ko se pa koncesijske dajatve posredno pretakajo k posameznim organizacijam, založbam (Študentski založbi), to predstavlja neke vrste obliko nedovoljene državne pomoči, kajti ta organizacija je potem v primerjavi z drugimi podobnimi v privilegiranem položaju. Dodatno pa je težava še v tem, da vsa podjetja, vsi delodajalci v isti panogi, nimajo enakega dostopa do študentskega dela. Študentje so namreč skoncentrirani samo na določenih območjih. Vse to pomeni zelo pomembne in moteče "distorzije" na trgu dela, na kar nas opozarjajo tudi mednarodne organizacije OECD in EU, od katerih smo na ta račun že dobili dva zelo resna opomina. To pomeni, da študentskega dela v tej obliki, kot je zdaj, ne moremo več ohranjati in zato smo tudi pripravili spremembo študentskega dela, ki bi ga uokvirili v novo zakonsko obliko malega dela, da bi ga odprli tudi za druge skupine in da bi odpravili vse anomalije. Tudi profitno posredovanje dela ni oblika, ki jo Evropa spodbuja, da ne rečem, da to zelo težko tolerira! Mi zdaj ponujamo malo delo, smo pa odprti za podrobne rešitve, za določene izboljšave tistega, kar smo ponudili. Verjamem, da delodajalce moti, da bo delo postalo dražje, ampak v socialni državi, o kateri toliko govorimo, ne more biti zastonjkarstva, v smislu, da nekdo lahko koristi določeno delo, hkrati pa ne prispeva v socialne fonde.