Pihler: V Franciji, Nemčiji ali Avstriji si Lafarge tega verjetno ne more privoščiti

Zasavski okoljevarstveni aktivisti so se v začetku tedna prebili v poročila, ko so premierju Pahorju med njegovim obiskom Zasavja na prehodu za pešce pot prekrižali pot. To je bil, menijo, še edini način, da dobijo priložnost premierju povedati svojo zgodbo o trboveljski cementarni in njenih škodljivih vplivih na Zasavje in njegove prebivalce.

Ali premierjeve pozornosti niste mogli pritegniti drugače? V Sloveniji ni nobenega posluha za to pri nas verjetno najhujšo ekološko težavo. Tukaj deluje cementarna, ki ji je Pahorjeva vlada še v obdobju okoljskega ministra Erjavca dovolila nekatere mejne vrednosti škodljivih izpustov v zrak, kot bi jih sicer smelo imeti 20 sežigalnic odpadkov skupaj.

V Ljubljani je zaradi kakovosti zraka težava, ali bo stala ena sežigalnica odpadkov, a je kakovost zraka boljša, kot jo imamo v Zasavju. Včasih je v Trbovljah celo opolnoči slabši zrak kot v Ljubljani ob največji prometni konici.

Toda v trboveljskem Lafarge Cementu vztrajajo, da so količine izpustov pod zakonsko predpisanimi ... Lafarge Cement je dejal, da ima težave s kamnom za cement, ne pa z gorivom, in ker ima težave s to uporabljeno surovino, so mu na podlagi sprejetih podzakonskih aktov lahko dovolili višje mejne vrednosti. Ljudem, ki tu živijo in zbolijo za rakom, ni mar, ali so zboleli zaradi težav s surovino ali zaradi težav z gorivom.

Sprejeli so neke podzakonske akte, ki so v prid cementarnam, in na podlagi tega je sprejeta celo neka cementarniška uredba, ki Lafarge Cementu omogoča, da v zrak izpusti benzen, zelo rakotvorno snov, v vrednosti petih sežigalnic skupaj in tako petkrat presega splošno veljavno uredbo.

Zakaj takšna izjema? Vlada, ministrstvo, ARSO imajo proste roke pri določanju mejnih vrednosti škodljivih izpustov, a so Lafargeu maksimalno prisluhnili. Lafarge je v svoji vlogi za okoljevarstveno dovoljenje najprej predlagal vrednost za 25 sežigalnic, potem so to znižali na 20, naši pa se niso nič vprašali o ljudeh, ki tu živijo, zadoščala jim je želja Francozov.

Mislim, da gre za pritiske francoskega gospodarskega lobija v Sloveniji – kako drugače razložiti, da Lafarge Cement, podjetje s 180 zaposlenimi, izigrava 45 tisoč tukajšnjih prebivalcev. Nekdo zagotovo stoji za tem, a ne vemo, kdo. Tisti, ki vedo, pa so se menda zgrozili.

Kdaj in kako so se težave, na katere opozarjate, začele? Že odkup cementarne Trbovlje so izpeljali prek dveh fiktivnih podjetij, tako so Francozi izvedli prevzem in od takratnega okoljskega ministra Kopača takoj leta 2004, brez vsakih meritev, pridobili dovoljenje za poskusen sežig odpadkov, mislim da 30 tisoč ton na leto. Glede na meritve bi lahko sklepali, da so ta sežig opravili, čeprav Kopač in Lafarge vztrajata, da niso …

Kdo je opravil te meritve in po čigavem naročilu? Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, a po naročilu in plačilu Lafarge Cementa – ravno to je sistemska napaka.

Kaj pa neodvisne meritve? Ni jih mogoče opraviti, ker te morajo spustiti na svoje dvorišče, če pa meriš v bližini, ne meriš izpustov iz dimnika, ampak to, kar je v tem prostoru, oni pa bodo takrat dejali, naj jim dokažemo, da sta izmerjeni dioksin in benzen res njihova in ne posledica prometa.

Ali ste poskusili navezati stike z okoljskimi ministri po uradni poti? Mi smo poskusili navezati stik z vsakim ministrom, že od ministra Kopača, ki je leta 2004 Sloveniji prinesel to težavo. Nastopali smo kot društvo Eko krog, kot krajevna skupnost Ravenska vas, ki je najbolj ogrožena, in kot občina Zagorje ob Savi, ki je proti temu, da cementarna deluje v tem okolju, in je zaradi hidrometeoroloških razmer morda celo bolj prizadeta kot trboveljska. Pravijo nam, da se občina Zagorje v cementarno ne bi smela vtikati, čeprav je ta praktično na meji občine Trbovlje z občino Zagorje – to je isto, kot če se Slovenija ne bi smela vtikati v plinske terminale v Tržaškem zalivu, kjer niso v njenih vodah.

Občina Trbovlje ni na vaši strani? Trboveljski župan Barovič je čisto njihov. Z njimi ima zagotovo nekakšen dogovor, pred časom se je celo dopisoval z nekim francoskim direktorjem o donacijah občini, kar je Kosova komisija označila za koruptivno dejanje.

On je, kolikor ga poznamo, značilni okoriščevalec in verjetno ne dela samo v korist občine, a so prejšnji trboveljski župani bili tako zanič, nič se ni dogajalo, da bodo množice vse pozabile že, če pred volitvami Barovič odpre kako veleblagovnico ali krožišče.

Zdaj želite pogovor s premierjem … Mi hočemo pojasniti vsem. Zadnji dve leti poskušamo priti tudi do premierja, a to ne gre. Pahor ima čas za nogometaše, ne vem, za koga vse, a celo ko pride v Zasavje, za nas nima časa.

Glede na to, da gre za strahovito težavo in da je bil obisk vladne delegacije ne le gospodarski, temveč tudi okoljski, saj je bil tam tudi okoljski minister Žarnić, nas je presenetil pisni odgovor pred obiskom, naj zagorski župan Švagan predstavi to najhujšo ekološko težavo v Sloveniji v okviru desetih minut, ki jih je imel na razpolago.

Preden je prišla vladna delegacija, cementarna nekaj dni ni obratovala, da se zrak lepo očisti in da ne smrdi. Že naslednji dan pa so jo znova pognali in že so se pojavili prvi klici zaradi zdravstvenih posledic zelo slabega zraka. Čakali so, da gre od tukaj, in jo potem pognali, delujejo zelo usklajeno.

Pahor vam je predlagal tristranski pogovor, kjer bi bili tudi predstavniki Lafargea, pa ste to zavrnili. Mi se z Lafargeom ne bomo več pogovarjali, ker imamo že dovolj šest let njihovih laži, zaradi katerih izgubljajo na sodiščih, ko nas tožijo, in na vseh drugih frontah, razen pri ministrstvu za okolje in prostor. Vsi argumenti so na naši strani, a kadar se začnemo pogovarjati z njimi, izkoristijo priložnost za svoje laži, ki nepoučene lahko zavedejo.

Zahtevali smo pogovor s Pahorjem in tu kapital nima kaj iskati, vzel nam bi še tiste pol ure. Kdaj je pa Lafarge povabil nas, ko se je Pahor ali katera koli vlada pogovarjala z njimi?

Kakšne rešitve predlagate? Cementarna bi morala delati na najbolj čista goriva, ki so mogoča. Še preden so sežigali odpadke, so imeli večmilijonske dobičke, s sežigom odpadkov so Francozom ustregli, da bo dobiček še večji. S čistimi gorivi bi bil njihov dobiček nekaj manjši, a bi pridobili 45 tisoč zadovoljnih ljudi. Če pa tega nočejo ali ne zmorejo narediti in zato zagrozijo z zapiranjem – naj zaprejo.

… kar bi med drugim pomenilo 180 izgubljenih delovnih mest. Lani je zasavski paradni konj Elektroelement Izlake s 1200 zaposlenimi zaradi recesije na ulico poslal 200 ljudi. To je več, kot jih je zaposlenih v Lafarge cementu, pa se nihče ni spraševal, kaj bo z njihovimi družinami. Ali z družinami zaposlenih v podjetjih, ki so šla v stečaj. V Lafarge Cementu so svete krave, vsi govorijo o njihovih zaposlenih in družinah, drugi pa se moramo v življenju ob izgubi službe prilagajati.

Ali imajo v drugih državah podobne težave s škodljivimi izpusti cementarn? Lafarge deluje v 78 državah, je največja cementarniška multinacionalka na svetu. Bolj ko greš na vzhod ali jug, bolj umazano delujejo, v Franciji, Nemčiji ali Avstriji si tega verjetno ne morejo privoščiti. Zelo rad bi dobil v roke okoljevarstvena dovoljenja, ki jih imajo v razvitih državah, in jih primerjal s temi, ki jih imajo pri nas ali še bolj vzhodno in južno od nas.

Koliko jim država dovoli, toliko svinjajo, in pri tem se je naša država pokazala kot izrazito klečeplazna in zahrbtna do nas, ki tu živimo.