Življenjepis Ratka Mladića

Nekdanji poveljnik vojske Republike srbske Ratko Mladić je bil po prijetju Radovana Karadžića leta 2008 najbolj iskan haaški obtoženec. Velja za simbol enega najhujših povojnih zločinov v Evropi - genocida v Srebrenici. A to je le ena od točk obtožnice haaškega sodišča, ki ga bremeni vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti med vojno v BiH.

Mladić se je rodil 12. marca 1942 v bosanski vasi Kalinovik. Je poročen, s soprogo Bosiljko sta imela dva otroka, sina Darka in hčerko Ano, ki je leta 1994 umrla v nepojasnjenih okoliščinah. Sin je poslovnež v Beogradu, kjer ima družino in kjer živi tudi Bosiljka Mladić.

V Beogradu je Mladić končal srednjo vojaško šolo, leta 1965 pa tudi vojaško akademijo kopenske vojske. Vojaško kariero je začel v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) v Makedoniji, kjer je služboval do leta 1978, ko je z najvišjimi ocenami končal še poveljniško-štabno akademijo.

Po izbruhu vojne na območju nekdanje Jugoslavije leta 1991 ga je generalštab JLA poslal na Hrvaško, kjer je poveljeval 9. korpusu JLA v bojih s hrvaško vojsko na območju Knina. Ko je čez leto dni izbruhnila vojna še v BiH, mu je Beograd zaupal poveljstvo bosanskega dela JLA s sedežem v Sarajevu.

Republika srbska kot ena od dveh, kasneje z daytonskim mirovnim sporazumom uradno priznanih entitet BiH, je maja 1992 oblikovala lastno vojsko in Mladić je postal njen poveljnik ter tam ostal ves čas vojne. Med vojno je izredno hitro napredoval: oktobra 1991 je postal generalmajor, pet mesecev kasneje so ga povišali v generalpodpolkovnika, sredi leta 1994 pa v generalpolkovnika.

V tem času so bosanski Srbi pod njegovim poveljstvom zagrešili številne vojne zločine. Osrednja dogodka med vojno v BiH, za katera je Mladić obtožen tako po osebni kot po poveljniški odgovornosti, sta obleganje Sarajeva od maja 1992 do avgusta 1995, v katerem je umrlo več kot 12.000 civilistov, ter zavzetje in pokol v Srebrenici tik ob meji BiH s Srbijo.

Novembra 1995 se je s podpisom daytonskega sporazuma končala štiriletna vojna v BiH. Karadžićeva naslednica na položaju predsednika Republike srbske Biljana Plavšić je pod pritiskom mednarodne skupnosti nekaj dni prej razrešila Mladića, a je ta ostal častnik vojske ZRJ vse do 28. februarja 2002, ko ga je Beograd upokojil.

Kmalu po vojni se je vrnil v Beograd, kjer je užival podporo do prevrata aprila 2001, ko so nove oblasti aretirale takrat že nekdanjega predsednika ZRJ Slobodana Miloševića. Slednjega so pozneje izročili haaškemu sodišču, kjer je po štirih letih sojenja leta 2006 umrl zaradi srčne kapi še pred izrekom sodbe.

Mladić je bil na begu vse od 25. julija 1995, še pred koncem vojne v BiH, ko je haaško sodišče proti njemu vložilo prvo obtožnico. Uradni Beograd je šele februarja 2006 priznal, da se je vse do 1. junija 2002 občasno mudil tudi v vojaških objektih na območju Srbije ter da so za njegovo skrivanje zunaj teh objektov skrbeli upokojeni pripadniki vojske Republike srbske, ki so jim pomagali upokojeni pripadniki jugoslovanske vojske in civilisti.

Bolj ali manj zanesljivi viri naj bi Mladića pogosto videli v Srbiji in v soseščini. Ves čas je tako prevladovalo prepričanje, da je nekje v Srbiji ter da se ne skriva sam, ampak ima pomagače. Konec lanskega leta je beograjsko sodišče sicer zaradi pomanjkanja dokazov in zastaranja oprostilo deseterico, obtoženo, da je v letih 2002-2005 pomagala pri skrivanju Mladića v Beogradu.

Mladićeva družina vztrajala, da je mrtev Mladićeva družina je sicer ves čas vztrajala, da je mrtev. Na sodišču so celo vložili zahtevo, da se ga razglasi za mrtvega in da se kot dan njegove smrti navede 1. marec 2008, ko naj bi ga nazadnje videli. A sodišče je to zahtevo septembra lani iz proceduralnih razlogov zavrnilo.

Mednarodna skupnost je Mladićevo izročitev od Beograda začela odločneje terjati po strmoglavljenju Miloševića in to je bila osnovna zahteva v vsakokratnem poročilu glavnega haaškega tožilca - najprej Carle Del Ponte in kasneje Sergea Brammertza - o sodelovanju s Srbijo. Bila je tudi ena glavnih ovir v približevanju Srbije EU. Pod vse večjim pritiskom je Beograd decembra lani z enega na deset milijonov evrov povišal nagrado za informacije, ki bi privedle do Mladićeve aretacije.

Haaško sodišče je v prvi obtožnici proti Mladiću in Karadžiću zaradi etničnega čiščenja in drugih zločinov med vojno v BiH (1992-1995) oba obtožilo genocida, vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Štiri mesece kasneje (16. novembra) je sodišče proti obema vložilo še drugo obtožnico zaradi genocida v Srebrenici.

Aprila 2000 je tožilstvo vložilo spremenjeno in dopolnjeno obtožnico proti Karadžiću in tako ločilo prvotno skupno obtožnico. Novembra 2002 je vložilo tudi spremenjeno in dopolnjeno obtožnico proti Mladiću. Njun sodni postopek pa je po aretaciji Karadžića 21. julija 2008 sodišče uradno ločilo oktobra 2009, dober teden dni pred začetkom sojenja Karadžiću.

Mladić je po osebni in poveljniški odgovornosti kot poveljnik vojske bosanskih Srbov obtožen genocida in sodelovanja v genocidu, odgovornosti za zločine proti človečnosti, vključno s pregoni na politični, rasni in verski podlagi, iztrebljanja, ubojev, deportacij in drugih nečloveških dejanj proti pripadnikom nesrbskih narodov v BiH. Poleg tega je obtožen kršitev pravil in običajev vojskovanja - ubojev, izpostavljanja civilistov nasilju, zajetja talcev in drugega.

Srebrenica, kamor se je med vojno v BiH zateklo skoraj 30.000 Bošnjakov, potem ko so jo ZN aprila 1993 razglasili za varovano območje, je postala prizorišče enega najhujših pokolov v Evropi po drugi svetovni vojni. Sile pod poveljstvom Mladića in Radislava Krstića so ofenzivo na Srebrenico, ki so jo varovali maloštevilni nizozemski pripadniki mirovnih sil ZN, začele 9. julija 1995, vanj pa vkorakala 11. julija. Do 19. julija 1995 so čete pod Mladićevim poveljstvom pobile več kot 8000 zajetih Bošnjakov.

Obtožen je tudi zaradi zajetja več kot 200 opazovalcev ZN in modrih čelad kot talcev od 16. maja do 19. junija 1995 po letalskih napadih Nata na sile bosanskih Srbov v BiH.

Tako za Mladića kot tudi za Gorana Hadžića - poslej še edinega preostalega haaškega ubežnika - je sicer veljalo, da jima bodo v Haagu sodili le, če bosta aretirana do junija 2012. V primeru kasnejše aretacije pa bi jima sodili po t.i. rezidualnem mehanizmu, saj bo haaško sodišče v skladu z resolucijo VS ZN z delom končalo leta 2014.