Zakaj britanski mediji nikoli niso bili nevtralni

Pred četrtkovimi parlamentarnimi volitvami v Veliki Britaniji je vroče, saj je rezultat nepredvidljiv. Po vsej verjetnosti nobena stranka ne bo dosegla večine, ampak bo treba sklepati koalicijo.

Britanski mediji so se, kot običajno, nedvoumno izjasnili, koga želijo za predsednika vlade in kako naj se oblikuje koalicija. Njihove izbire so sicer različne, jih pa nikakor ne skrivajo. Pojem nevtralnosti je večini tuj.

Tako je na primer dnevnik The Sun podprl konservativce, dnevnik Financial Times in tednik The Economist bi rada konservativno-liberalno koalicijo, dnevnika The Guardian in Daily Mirror navijata za laburiste. Zanimivo je tudi, da je The Sun na Škotskem podprl levo usmerjeno nacionalistično stranko SNP, ki podpira škotsko samostojnost.

Zakaj je za Britance logično, da se mediji opredelijo? Marko Milosavljević s fakultete za družbene vede pojasnjuje, da gre za tradicijo. "Angleški časopisi so nastali na podlagi jasnih povezanosti in pripadnosti posameznim političnim strankam. Njihovi lastniki so bili glede tega povsem jasni. Delno k temu pripomore tudi njihov večinski volilni sistem, tako da je manj opcij in zato manj fragmentacije," pravi Milosavljevič.

"Pozneje se je zgodila večja usmeritev k trgu, oglaševalcem. V Sloveniji se mediji tudi s tega vidika verjetno nočejo opredeliti. Če se opredeliš za stranko, ki ima 15 odstotkov, si po svoje izključil 85 odstotkov preostalih bralcev. Tako težko preživiš," pojasnjuje.

Komunikolog Peter Lah dodaja, da je bil medij v Angliji zgodovinsko razumljen kot zasebna ustanova. "Zato je njihova usmeritev še vedno stvar lastnika. Če se opredeli, je čisto normalno. Pri nas na celini in v nekdanjih komunističnih državah pa je zgodovina malo drugačna. Veliko bolj se je poudarjalo, da je medij javno glasilo. Na začetku je bilo medijev več, sčasoma so vedno bolj rasli, število tistih, ki so obstali, pa se je zmanjšalo. Ideja zunanjega pluralizma, kjer si imel veliko različnih časopisov, se je pomaknila v notranji pluralizem, kjer je bilo znotraj enega časopisa mogoče zaslediti več različnih mnenj."

Čiste nevtralnosti ni in tudi ni zaželena Milosavljević spominja na nestabilno medijsko lastništvo v Sloveniji in kratko strankarsko tradicijo. "Mediji se ne želijo tako eksplicitno opredeljevati, še posebej ne v državah, kjer so stranke tako kratkega daha, kot so v Sloveniji. Pri enih volitvah nastanejo, do prihodnjih volitev že propadejo, po petih letih se jih nihče ne spomni."

"Lažje in bolj pregledne so stvari, ko se izrečejo. Če se mediji opredelijo, po navadi tudi obrazložijo, zakaj. To se mi zdi v večini primerov bolj koristno kot pa zakrivanje in sklicevanje na neke vrste nevtralnost," meni Lah.

"Teoretično je boljši sistem, v katerem bi bil medij nevtralen, čeprav čiste nevtralnosti ni in tudi ni zaželena. Šlo naj bi za to, da se medij ne identificira s politično stranko. A to je papirnata, idealna izbira. Razmere za to je težje doseči. Sistem profesionalne politike in sistem medijev bi bilo treba popolnoma ločiti. To pa praviloma danes ne drži. Mediji in politika imajo veliko skupnega," je prepričan Lah.

Opozoril je na primer Frankfurter Allgemeine Zeitung. "Ima sicer jasne opredelitve, a ni navijaški. Njegova lastniška struktura kaže, da je od vseh medijev na svetu morda najbolj izoliran od političnih in ekonomskih vplivov. Novinarji so dobro plačani, a njihova uspešnost se presoja po uredniških kriterijih, ne po kriterijih gospodarske uspešnosti."

Če nekdo s svojim kritičnim razmišljanjem ugotovi, da je nekdo dober politik, zakaj tega ne bi smel tudi povedati? Tudi Milosavljević pravi, da ne moremo enoznačno reči, kateri sistem je boljši. "Težko se je opredeliti, katera praksa je boljša. Sploh v absolutnih pojmih, v smislu, da bi se vsi časopisi morali opredeliti. Pogosto je v Sloveniji prisoten nek strah ali želja po nepristranskosti, ker bi ljudje lahko tako podporo enačili s propagando ali politično manipulacijo. Vprašanje je seveda tudi, kako bi medij to izpeljal."

"V Sloveniji imamo kvečjemu 70-letno tradicijo, ne pa dvestoletne. V posameznih medijih bi bilo lahko čisto v redu, ker bi pač jasno pokazalo njihovo opredelitev in držo, za katero se ne bi samo pretvarjali, da je nevtralna. Če pač nekdo s svojim kritičnim razmišljanjem ugotovi, da je nekdo dober politik, zakaj tega ne bi smel tudi povedati?" se sprašuje Milosavljević.

Lah opozarja na močan vpliv države prek gospodarstva: "Večina medijev živi od reklam, ki jih naročajo državna podjetja. Zato je težko govoriti o tem, da so novinarji imuni proti gospodarskim in političnim pritiskom. Ni razmer, da bi lahko medij nevtralno deloval. Če pa je tako, je boljše imeti različne, ki so jasno opredeljeni. Tako vsaj vemo, koliko je ura."