V 91. letu je umrla astrofizičarka Margherita Hack

Bila je članica najprestižnejših astronomskih združenj, dolga leta je bila vodja oddelka za astronomijo na tržaški univerzi. Delala je v številnih ameriških in evropskih observatorijih in bila sodelavka Nase.

Rodila se je v Firencah, v napredni družini, v kateri je bilo pomembno predvsem to, da otroci doštudirajo. Vse od leta 1964 je živela v Trstu, kjer je desetletja vodila slavni observatorij. Njena hiša, skrita za obzidjem in bujnim zelenjem, stoji v Rojanu, tistem predelu Trsta, kjer živijo pretežno Slovenci.

Leta 1978 je ustanovila dvomesečnik L’Astronomia. V čast njenim raziskovalnim dosežkom so enega od asteroidov poimenovali 8558 Hack. Kot ena bojevitejših predstavnic italijanske sekularne misli je bila tudi častna predsednica Zveze ateistov in agnostikov. Napisala je nekaj deset znanstvenih in poljudnoznanstvenih knjig, v zadnjih letih pa tudi avtobio-grafijo in nekaj knjig spominov ter knjig za otroke. V vseh ima seveda glavno besedo vesolje. Po potrebi je bila tudi nabrita komentatorka italijanske družbe in politike. Gotovo pa ena od redkih, ki je pred nekaj leti Silvia Berlusconija v etru poslala v deželo brez sonca. Njena človečnost je bila ganljiva, čeprav je imela veliko raje živali kot ljudi in tega sploh ni skrivala.

Na liceju sta ji ugajali matematika in fizika, pa se je vpisala na fiziko, kjer se je dobro znašla. Ko je prišel čas diplomske naloge, se je sama ogrevala za eksperimentalno nalogo iz elektronike, direktor inštituta pa je določil, da mora pisati o elektrostatiki. "Zbirala naj bi stare članke o zastareli temi, po nekaj tednih pa sem se opogumila in povedala, da me to ne zanima. Blizu inštituta za fiziko je bil astronomski observatorij: zmenila sem se s profesorjem in napisala diplomsko nalogo iz astronomije." Takrat jo je ta veda zasvojila.

Od vseh skrivnosti vesolja jo je najbolj zanimala temna snov. Nekoč je rekla, da bi potrebovala deset tisoč let, da bi ji prišla do dna. In bi tudi ji. Ko so ugotovili, da se vesolje širi, so domnevali, da se to širjenje zaradi gravitacijske sile upočasnjuje. Nove raziskave, ki jih omogoča opazovanje z močnejšimi aparaturami, pa kažejo, da naj bi bilo širjenje že šest milijard let pospešeno. Temna snov naj bi bila sila, ki se zoperstavlja gravitacijski sili. Ta je največja skrivnost, dvomov pa je veliko, ker je merjenje ogromnih razdalj med galaksijami še vedno težavno. Ko sem jo vprašala, v kaj verjame Margherita Hack, mi je odgovorila, da v materijo, v to, da se je iz "juhe" osnovnih delcev razvilo vesolje z nami vred. "Razumem, da je to nenavadno, pravzaprav pa je čudovito. Med znanstveniki imamo vernike, ateiste in agnostike – to so osebne zadeve. Verska vprašanja me niso kaj prida vznemirjala, o onostranstvu nisem razmišljala. To me ni nikoli brigalo. Znanost temelji na opazovanju in ne ponuja vseh odgovorov. Vemo, da je svet, ki nas obkroža, krasen. Nastanek vesolja je nekaj tako imenitnega in težko razumljivega, da se marsikdo zateče k nadnaravnim silam. Bog pa je arbitrarna razlaga, ki ji lahko verjameš ali pa ne. Moje osebno mnenje je, da so take razlage nekoliko otročje."

Kaj pa ljubezen? "Ljubezen je privrženost, razumevanje, tolažba v težkih trenutkih, skupni interesi, veliko prijateljstvo." In smrt? "Smrt je zame trenutek, ko ugasnejo naši možgani. Možgani pa so zame tudi duša; po smrti nas ni več, molekule in atomi, ki so tvorili naša telesa, bodo preživeli in pripomogli k tvorjenju drugih bitij ali preprosto – predmetov." Vemo, da se rodimo, in vemo, da bomo umrli, vmes gradimo življenje, velikokrat nerodno in po nesreči, z majhnimi trenutki radosti. Na vprašanje, kako živi Margherita Hack, mi je odvrnila: "Ravnokar sem praznovala devetdeset let in moje konkretne želje se vrtijo okrog tega, da bi umrla brez trpljenja, ne da bi bila odvisna od drugih ... V življenju sem dosegla ne mnogo, ampak vseeno nekaj ciljev, v znanosti sem prišla do nekaterih ugotovitev, veliko mladim sem posredovala vedenje, kako pomembna in lepa je znanost. Pa tudi kako lepo in pomembno je življenje."