"Ugandski bolniki bi najverjetneje zaupali vsakomur, ki bi jim želel pomagati" (foto)

Barbara Robnik, Jasna Rodman, Rok Berlot, Gregor Brecl-Jakob in Gregor Novak so v intervjuju za SiOL spregovorili o vsakodnevnem romanju domačinov v njihovo majceno ambulanto v hiški iz blata, prebujanju ob kašlju in molitvah, o v Sloveniji preprosto rešljivih težavah, ki so v Afriki neozdravljive, o brezpogojnem zaupanju domačinov belim zdravnikom in skepsi slovenskih študentov medicine v ugandski zdravstveni sistem, o nogometnih bojih z mladimi domačini in še o čem, kar približa njihovo plemenito delo slovenskemu zdravstvenemu zavarovancu.

Zakaj ravno Uganda? Ugando smo izbrali kot eno že ustaljenih destinacij v okviru Sekcije za tropsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani. Pod okriljem te sekcije se študentje že več let podajamo v različne dežele tretjega sveta, kjer je zaradi pomanjkanja zdravnikov in sredstev za zdravstvo naša pomoč zaželena in toplo sprejeta. Uganda je pomenila tudi možnost samostojnega ambulantnega in ne bolnišničnega dela, s tem pa poleg strokovnega tudi večji organizacijski zalogaj, kar nam je pomenilo svojevrsten izziv.

Kakšen je vaš "zdravstveni dom" in kako je opremljen? Zdravstveni dom je najbrž pretirana oznaka za našo hiško iz blata. Trije prostori so s pregradnimi stenami razdeljeni vsak na dvoje, tako da je poleg dveh ambulant in spalnice v hiški še laboratorij, ki je hkrati kuhinja in shramba, ter lekarna, kjer smo opravljali tudi manjše operacijske posege ter skladiščili sanitetni in drug material. Ob jutrih in večerih se ena od ambulant spremeni v družabni prostor in jedilnico. Čakalnico smo uredili na klopcah pred ambulanto, ker pa je zaradi izjemnega števila bolnikov tam pogosto zmanjkalo prostora, so posedali in ležali kar po tleh.

Kdo so bili vaši pacienti in s kakšnimi zdravstvenimi težavami so prihajali k vam? Poleg šoloobveznih otrok so bili naši pacienti večinoma poljedelci, domačini iz okolice jezera Bunyonyi, nekateri pa so prihajali tudi od daleč, včasih celo prespali pred našo hiško ali v bližini, da smo jih naslednji dan pregledali. Prihajali so tako stari kot mladi, številne matere z dojenčki in novorojenčki. Najpogostejše težave, s katerimi smo se srečevali, so bile bolečine zaradi vsakodnevnega težkega dela, zaradi slabih higienskih razmer so bile pogoste želodčne težave, zelo veliko je bilo tudi nalezljivih bolezni, pa tudi tropskih bolezni, s katerimi se v Sloveniji ne srečujemo. Bolezni starosti in izobilja, kot so na primer sladkorna bolezen ter bolezni srca in ožilja, s katerimi se družinski zdravnik v Sloveniji srečuje najpogosteje, so tukaj precej redkejše, a smo se srečali tudi z njimi. Vsak dan se je našel tudi kakšen bolj zapleten primer, ki nam je vzel malce več časa in tudi kakšno urico brskanja po knjigah.

Koliko pacientov dnevno se je zvrstilo v vaši čakalnici? Že navsezgodaj so nas prebujali kašelj in jutranje molitve, ko smo vstali, pa smo zagledali povsem polno čakalnico. Pacienti so se k "belim zdravnikom" zgrinjali v res velikem številu, zaradi česar smo bili prisiljeni vpeljati številčno omejitev. Tako se je dnevno v ambulanti zvrstili okoli 70 pacientov.

So domačini brezpogojno zaupali mladim tujim zdravnikom? Da. Z njihove strani smo opažali prav presenetljivo malo pomislekov in nestrinjanja z našimi odločitvami. Dobili pa smo občutek, da bi najverjetneje zaupali vsakomur, ki bi jim želel pomagati, saj je njihova medicinska oskrba na zelo nizkem nivoju. Povrh vsega pa je bila v primerjavi s tukajšnjimi bolnišnicami, kjer na primer na celem pediatričnem oddelku ni mogoče najti termometra, naša klinika z dobro založeno lekarno in z možnostjo opravljanja osnovnih preiskav izredno dobro opremljena. Malo k vsemu pripomore tudi barva kože, saj belce vidijo kot osebe z boljšo izobrazbo, več denarja in več možnosti, kar je glede na naše izkušnje v tukajšnjih zdravstvenih ustanovah na žalost resnično.

Ste se na svoji humanitarni odpravi srečali s smrtjo ali z rojstvom? Na srečo se s smrtjo nismo srečali. Tudi poroda nam ni bilo treba voditi, saj je to tukaj nekaj naravnega, vsakodnevnega, kar ženske opravijo v domačem okolju ob pomoči vaških "babic". Za ilustracijo podajamo kratko anekdoto. Nekega dne je v ambulanto prišla bolnica, ki smo jo spremljali v času njene nosečnosti, pritoževala se je zaradi bolečine v trebuhu. Ko smo jo že povprašali o vseh mogočih dodatnih simptomih in razmišljali o morebitnih zapletih nosečnosti kot vzroku tej bolečini, je na naše presenečenje povsem mirno pristavila, da je dan pred tem rodila.

Kateri je bil vaš največji medicinski podvig v Ugandi? Srečali smo se s številnimi težko bolnimi bolniki. Stvari, ki so pri nas pogoste in se jih preprosto pozdravi, so bile tukaj pravi podvigi. Takšni so bili na primer pacienti z ledvičnimi boleznimi, diabetesom, s sepso. Zašili in oskrbeli smo tudi nekaj ran, med drugim izčrpano in pretepeno žensko, saj je nasilje v družini tukaj žal še vedno precej prisotno.

Menda je glas o študentih medicine v Bufuki, ki nudijo zdravstveno oskrbo, segel v deveto vas … Tako pravijo. Glas se po vaseh, tako kot pri nas, kaj hitro razširi. K vsemu pripomorejo še duhovniki v okoliških cerkvah in lokalni radio, ki je tukaj glavni medij obveščanja. Posledica vsega je, da so pacienti zaradi vsakodnevne gneče pred ambulanto čakali že večer pred dnem, ko bi radi bili pregledani, in so kljub tukaj precej hladnim nočem do jutra nekako "taborili" zunaj. Tako nas je ob našem prebujanju navadno zbudila množica ljudi, ki je bolj ali manj potrebovala medicinsko oskrbo, le nekateri od njih pa so bili tukaj dovolj zgodaj, da so dobili številke in smo jim nato oskrbo lahko tudi ponudili.

Kako ste preživljali dneve v Ugandi, ko ste slekli svoje zdravniške halje? Če ni bilo treba v mesto po opravkih in nakupih, smo popoldneve preživljali ob jezeru. Čas smo si krajšali z branjem knjig, raziskovanjem jezera z drevakom, igranjem kitare, s fotografiranjem, pripravljanjem večerje … V času nogometnega prvenstva smo si v mestu ali okolici ogledali tudi zanimivejše nogometne tekme. Ob koncu tedna pa smo obiskali tudi katero od malce bolj oddaljenih znamenitosti Ugande.

Nogometna mrzlica v Bufuki je stregla z malce drugačnimi nogometnimi obračuni. Ste uspešno branili slovenske barve? Kar nekajkrat smo ob popoldnevih našli čas tudi za nogomet. Igrišče ni ravno varno, tako da smo zvili tudi kakšen gleženj. Kondicijsko se s tukajšnjimi otroci nismo mogli kosati – vas in jezero sta na višini 2000 metrov nad morjem –, smo pa z našo taktiko dostojno branili slovenske barve in premagali vaško ekipo nogometnih mladcev.