To je mož, ki bi uvedel globalen davek za bogataše

43-letni Piketty je avtor okoli 700 strani debele knjige Kapital v 21. stoletju, ki je doživela svetovno slavo in pozornost leta 2014, ko je izšel angleški prevod (izvirnik v francoščini je izšel leto prej). Spomladi je bila knjiga čez lužo celo najbolj brano neleposlovno delo. Marxov in Pikettyjev kapital Knjiga, ki s svojim naslovom seveda takoj spomni na razvpiti Kapital Karla Marxa, je zlasti ogrela srca ekonomistov, ki so politično bolj levo usmerjeni – na primer nobelovec Paul Krugman. Kakšnega globljega učinka na politiko in javno mnenje ljudi v najmočnejšem gospodarstvu na svetu pa ni imela.

Ne nazadnje to dokazujejo izidi zadnjih vmesnih kongresnih volitev v ZDA lani jeseni, kjer tema dohodkovne neenakosti ni prinesla kakšnega večjega izkupička demokratskim kandidatom (drugače je bilo na predsedniških volitvah leta 2012).

Piketty v Zagrebu Pikettyjevo delo še ni prevedeno v slovenščino, je pa že izšel hrvaški prevod. Za promocijo svoje knjige je Francoz v četrtek celo priletel v Zagreb, kjer se je srečal med drugim s hrvaškim premierjem Zoranom Milanovićem.

Knjigo pa je Hrvatom predstavil tudi v nabito polni dvorani Hrvaškega narodnega gledališča (za ogled Pikettyjevega nastopa – ki ga je prenašala tudi HRT - je bilo seveda treba plačati vstopnino).

Kaj pomeni, če je r večji od g Najprej o vsebini knjige. V njej je zbrana velika količina podatkov o gibanju dohodkov ter dobičkov na kapital in lastništvo nepremičnin v več kot dvajsetih državah od 18. stoletja naprej. Tukaj res ne moremo Francozu odrekati truda.

Pri tem je Piketty, ki se ima sam bolj za sociologa kot ekonomista, zlasti ugotavljal razmerje med stopnjo rastjo donosov iz lastništva kapitala in nepremičnin (za to rast uporablja oznako r) in stopnjo gospodarske rasti (oznaka g). Ugotovil je, da je r>g. In kolikor je r večji od g, tem večja je dohodkovna neenakost oziroma neenakost v premoženju.

Bo dohodkovna neenakost v 21. stoletju tako velika kot v 19. stoletju? Ta dohodkovna neenakost je bila zlasti velika v 19. stoletju – Piketty jo imenuje kot oligarhično raven neenakosti. Dohodkovna neenakost je začela padati v razvitem svetu (Evropa in ZDA) po prvi svetovni vojni, nato pa je (zaradi političnih odločitev) začela spet naraščati – v ZDA v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v Evropi pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Ker stopnje donosov iz lastništva kapitala in nepremičnin presegajo stopnjo rasti gospodarstva, se bo po Pikettyjevih napovedih neenakost v premoženju vedno bolj povečevala in morebiti znova dosegla neenakost, kot je bila v 19. stoletju.

Prerazdeljevanje bogastva s pomočjo davkov Rešitev, ki naj prepreči večanje neenakosti, pa je po Pikettyjevem mnenju uvedba globalnega progresivnega davka na bogastvo (na primer na izjemno visoke plače in dediščino), s čimer se bo bogastvo prerazporedilo. Zamisel o takšnem davku na globalni ravni seveda meji že na utopijo.

Poleg tega je Pikettyjeve zamisli o obdavčenju bogatašev poskušal uresničiti tudi socialistični francoski predsednik Francois Hollande, a je pri tem popolnoma pogorel, davek pa je po tiho odšel v ropotarnico. Ta francoski fiasko je Piketty v zagrebškem nastopu preskočil.

Zagovornik skrajne levice Več besede je namenil krizi prezadolženih držav na jugu stare celine. Tukaj Piketty ni skrival svojih simpatij do grške Sirize in španskega Podemosa, prav tako ni skoparil s kritikami na račun Nemčije in tudi Francije.

Ni mogel skriti razočaranja, ker zmaga Sirize ni imela kakšnega večjega učinka, zdaj upa, da bo morebitna zmaga Podemosa v Španije dosegla večje premike v evropski politiki. Piketty je tudi prepričan, da je skrajna levica (Siriza in Podemos) manj nevarna kot skrajna desnica (francoska Nacionalna fronta) in da je treba sodelovati s skrajnimi levičarji.

Ko Piketty začne hvaliti ZDA Franciji in Nemčiji Piketty očita sebičnost in nepravično politiko do južnoevropskih držav. Kot pravi, sta Francija in Nemčija zmanjšanje javnega dolga in gospodarsko rast po drugi svetovni vojni dosegli z odpisom dolgov in višjo inflacijo, zdaj pa narekujeta južnoevropskim državam zategovanje pasu in nizko inflacijo. Evropska politika bi se morala zgledovati po ZDA in Veliki Britaniji, ki dosegata višjo rast od Nemčije in drugih držav evroobmočja, je tudi prepričan pisec ekonomske knjižne uspešnice. Tukaj je Piketty naredil veliki protislovni preobrat. Ameriško kvantitativno sproščanje ZDA, ki so pri njegovi razlagi vse večje dohodkovne neenakosti nekakšen glavni "hudobec" (zaradi padanja minimalne plače, nižje obdavčitve visokih plač …), so zdaj postale svetel zgled, ki mu morata slediti Nemčija in Francija.

Pri tem Piketty – vsaj v Zagrebu – ni omenil, da je višja gospodarska rast v ZDA povezana s politiko poceni denarja (tako imenovano kvantitativno sproščanje, ki ga izvaja centralna banka) in da se je ta denar tudi prelil v delnice oziroma na finančne trge in tako tudi povečal dohodkovno neenakost v ZDA, ki jo Piketty kritizira. Vzroki evropske povojne rasti Poleg tega Piketty tudi površno razlaga vzroke povojne rasti v zahodni Evropi. Ti niso odločilno povezani s tako imenovanim odpisom dolgov leta 1953 ali visoko inflacijo, ki je zmanjšala javni dolg, ampak jo je – na začetku - spodbudila višja rast izdatkov, povezana z začetki oboroževanja po izbruhu korejske vojne leta 1950 (ta je spodbudila tudi japonsko gospodarstvo).

Svoje je dodala nizka cena nafte iz arabskih držav, ki je postajala glavni energent in priseljevanje ljudi s podeželja v mesta (pred drugo svetovno vojno je bila popolnoma industrializirana država v Evropi samo Velika Britanija). Pozitivne učinke na okrevanje zahodnoevropskega gospodarstva po drugi svetovni vojni je imel tudi ameriški Marshallov načrt, a ne odločilnega.

Muha enodnevnica ali dolgotrajni uspeh? Veliko vprašanje je, ali bo Piketty (ki tudi zagovarja večjo vlogo javnega – državnega - kapitala in delavsko soupravljanje v zasebnih podjetjih) tudi čez nekaj let še pomemben ekonomski mislec ali pa se ga bomo spominjali kot muhe enodnevnice.