To je dežela teme

Dva dogodka sta v tem tednu obudila spomin na totalitarizem. Prvi dogodek je nastop slovenske glasbene skupine Laibach v pravzaprav še edini ortodoksno komunistični totalitarni državi na svetu Severni Koreji, drugi dogodek pa je dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga praznujemo danes. Praznik obeležujemo na dan podpisa sporazuma Molotov-Ribbentrop, s katerim sta si totalitarna režima – komunistična Sovjetska zveza in nacistična Nemčija – 23. avgusta 1939 razdelila Vzhodno Evropo.

Nemško-sovjetski napad na Poljsko Podpisu sporazuma sta čez nekaj dni sledila napad na Poljsko (nemška vojska je to državo napadla 1. septembra, sovjetska pa 17. septembra) in njeno razkosanje. To je bil začetek druge svetovne vojne, največje morije na tleh stare celine.

V drugi svetovni vojni sta bila poražena oba glavna desna totalitarna režima – nacistična Nemčija in njena zaveznica fašistična Italija. Nacizem in fašizem so države, ki so bile zavezane demokraciji (ZDA in Velika Britanija ter njene zaveznice), premagale s pomočjo komunistične Sovjetske zveze. Ta je po drugi svetovni vojni v vzhodnoevropskih državah postavila na oblast sebi zveste komunistične partije.

Širjenje komunizma po koncu druge svetovne vojne Staro celino je po koncu druge svetovne vojne tako imenovana železna zavesa razdelila na kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod. Začela se je hladna vojna. Komunisti so prišli na oblast tudi zunaj stare celine – na primer leta 1945 v Severni Koreji, leta 1949 na Kitajskem, leta 1959 na Kubi ...

Toda v desetletjih po drugi svetovni vojni se je pokazalo, da komunistična ideologija ne more ogroziti gospodarske prevlade Zahoda: če so se v ZDA v 50. letih prejšnjega stoletja še bali, da jih bo Sovjetska zveza gospodarsko prekosila, je pozneje postalo jasno, da komunistične države kapitalističnih gospodarsko ne morejo ogroziti.

Propad komunističnih režimov Komunizem, ki je obljubljal družbo svobode in izobilja, je – če si za navdih sposodimo misli pokojnega britanskega zgodovinarja Tonyja Judta − postal sopomenka za zatiranje in gospodarsko zaostalost.

Konec 80. let prejšnjega stoletja so začeli komunistični režimi na stari celini dokončno propadati. Leta 1989 je na Poljskem zavladal protikomunistični sindikat Solidarnost, padel je berlinski zid, ki je Vzhodne Nemce ločeval od Zahodnih, začel se je razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije … (obe zvezni državi sta razpadli leta 1991).

Azijski komunizem Bolj trdoživi so bili komunistični režimi zunaj Evrope (Kitajska, Vietnam …), saj so tukaj komunistične partije ohranile oblast. Toda tukaj so se vladajoče komunistične partije, čeprav so ohranile staro komunistično ikonografijo, večinoma dejansko odpovedale marksistični ideologiji in se vse bolj vključevale v kapitalistični svetovni trg. Tak je primer Kitajske, njenemu zgledu zdaj sledi Vietnam, mogoče bo šla po isti poti tudi Kuba.

Edini ortodoksni primer komunističnega totalitarnega režima je tako za zdaj ostala samo še Severna Koreja, država, ki je bila ta teden zaradi gostovanja slovenske glasbene skupine Laibach v središču slovenske in delno tudi tuje medijske pozornosti.

Južna Koreja prehiti Severno Korejo Prav severnokorejski primer kaže, kako komunistični (marksistično-leninistični) ideologiji ni uspelo uresničiti svojih obljub, da bo premagala kapitalizem. Če je bil nekdaj severni del Korejskega polotoka bolj industrijsko razvit od kmečkega juga, se je po drugi svetovni vojni stanje popolnoma obrnilo.

Južna Koreja, ki je nastala leta 1948, je imela leta 1957 manjši bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca kot afriška država Gana. Toda od 60. let prejšnjega stoletja se je začel južnokorejski razcvet (zabavna elektronika, avtomobilska industrija …). Južna Koreja je po razvitosti v 80. letih dokončno prehitela Severno Korejo in je zdaj 17-krat bogatejša od Gane in 18-krat od Severne Koreje.

Severna Koreja se zgleduje po Sovjetski zvezi Nasprotno gospodarsko-ideološko pot je ubrala Severna Koreja, kjer je sovjetska vojska, ki je po koncu japonske okupacije zasedla severni del polotoka, na oblast postavila komuniste na čelu s Kim Il Sungom. Severnokorejski komunisti so po sovjetskem zgledu podržavili industrijo in kolektivizirali kmetijstvo.

Kim Il Sung je v skladu z ideologijo džuče (nekakšna severnokorejska varianta komunistične ideologije) osamil državo od preostalega sveta in trdo obračunaval s političnimi nasprotniki (delovna taborišča …). Do leta 1987 naj bi njegov režim pobil od 400 tisoč do več kot milijon ljudi. Kim Il Sungovo politiko je nadaljeval njegov sin Kim Džong Il, ta je zavladal leta 1994.

Množične lakote V 90. letih prejšnjega stoletja, ko je Severna Koreja po razpadu Sovjetske zveze ostala brez njene gospodarske pomoči, je državo hudo prizadela lakota, zaradi katere je umrlo od 800 tisoč do 1,5 milijona ljudi. Na pomoč je priskočila tujina, tudi v Severni Koreji osovraženi Američani. Nekaj reform na kmetijskem področju je zadnja leta tudi v Severni Koreji, kjer je oblast dovolila kmetom, da obdržijo več hrane. To hrano lahko potem kmetje sami prodajo.

Čeprav Severni Koreji primanjkuje hrane in je odvisna od mednarodne pomoči v hrani, pa severnokorejski režim jezi Američane in sosede zaradi razvoja jedrskega orožja. Kim Džong Un, sin Kim Džong Ila in vnuk Kim Il Sunga, ki je prišel na oblast po očetovi smrti leta 2011, se sicer skuša po kubanskem zgledu počasi odpirati svetu s pomočjo turizma: med drugim je zgradil velik vodni park in smučarsko središče.