Tito je bil "faca"

Ali je Josip Broz Tito pozitivna ali negativna osebnost?

Oboje, zagotovo. On je zrasel v enega največjih politikov 20. stoletja, kar mu bodo morali priznati tudi njegovi najbolj vneti kritiki. Obenem pa je Tito za seboj zapustil državo v precej kaotičnem stanju; ekonomski sistem je v zadnjih desetih letih njegove vladavine kazal zelo resne pomanjkljivosti, na nek način je v tem času prehod na tako imenovano dogovorno ekonomijo celo izničeval zelo pomembne dosežke in prednosti, s katerimi se je jugoslovanski poltržni sistem močno oddaljil od Sovjetske zveze in Vzhodnega bloka. Zato se je v tem času zunanji dolg Jugoslavije povečal za sedemkrat, produktivnost se je prepolovila, udeležba Jugoslavije v svetovni trgovini se je zmanjšala skoraj za tretjino, z 0,59 na 0,42 odstotka – to so neizpodbitna in natančna dejstva … Država je bila neurejena tudi v drugih pogledih: Jugoslavija je že bila virtualna država, ki po Ustavi iz leta 1974 ni imela svojega ozemlja, temveč je bila sestavljena iz ozemlja republik, ostal je nedogovorjen način razdružitve, okrog česar so se spotikali Titovi nasledniki in državo pripeljali v državljansko vojno.

Ali je bil vsega tega kriv samo Tito?

Seveda ne, nikoli ni kriv samo en človek, a ker je Tito od leta 1974 vendarle bil predsednik države in Zveze komunistov brez omejitve trajanja mandata ter tako zrasel v osebo z absolutno največjimi vzvodi oblasti, je njegova odgovornost preprosto neizogibna. Drugo vprašanje je, ali je to vzvode dovolj koristil ali so si sodelavci prilastili več, kot jim je pripadalo, kar pa njegove odgovornosti nikakor ne zmanjša. Toda ko seštejemo vse dobro in vse slabo, ni mogoče dati enoznačnega odgovora, saj je bilo veliko pozitivnega, zlasti proti koncu pa tudi negativnega.

Kaj menite, da je bila Titova največja zasluga?

Tita bodo tisti, ki so živeli v takratni Jugoslaviji, najbolj pomnili po svobodi gibanja, tako doma kot v tujini, ki je bila neprimerno večja kot v vseh takratnih socialističnih državah. Povsod po svetu so nas poznali malo bolj po Titu kot po sami Jugoslaviji, poznali pa so nas tudi po ogromni pozitivni vlogi Jugoslavije in predvsem samega Tita v mednarodnih odnosih in njuni pozitivni vlogi v brzdanju hladne vojne, ko je bil ves svet na robu atomske vojne. Ko bodo nekoč Titov življenjepis povzeli v treh ali štirih vrsticah, kot je to v enciklopedijah, bo polovica tega zagotovo namenjena Titovi vlogi v gibanju neuvrščenih, saj si je tako pridobil ugled prvovrstnega svetovnega politika 20. stoletja.

Kaj ocenjujete kot njegov največji greh?

Tito bi lahko – in bi moral – več naredil za gospodarsko integriranje Jugoslavije. Vezivno tkivo vseh republik in delov Jugoslavije bi morali biti gospodarski interesi in ne ena ideologija, čeprav so takrat mislili, da bo ta ostala za vedno. Še tako dobra in uspešna ideologija, ki je v nekaterih trenutkih celo bila kos tedanjim izzivom, ni mogla – in tudi ni bila – garant dolgoročnosti države. Tudi ko smo se razdruževali, bi morali ohraniti te gospodarske interese, saj tako ne bi izgubili deset ali več let v iskanju identitete zunaj tega, kar je bilo naše naravno okolje.

Nekateri imajo Tita za zločinca …

Jaz te besede nisem nikoli izgovoril in je tudi ne bom. Mislim, da se Tita ne more amnestirati od dogodkov neposredno po drugi svetovni vojni, ker je bil vrhovni poveljnik vojske, istočasno tudi minister ljudske obrambe in predsednik vlade …

Ali je bil Tito za te dogodke neposredno odgovoren?

Neposredno ali posredno, tako velike zadeve se niso mogle zgoditi brez njegove odobritve – to ni moje mnenje, temveč informacija, ki temelji na Titovi izjavi ob deseti obletnici OZNA, njegove prve tajne policije. Takrat je dejal, da Aleksandar Ranković, takratni šef OZNA, ni naredil nobenega pomembnejšega opravila brez dogovora z njim. Če kdo želi spoštovati antifašizem pri Titu in narodih Jugoslavije – in ti prispevki so nedvomno veliki –, je treba priznati tudi tisto, kar je nesporno bila napaka.

Ali je Tito neposredno ukazoval take zločine?

Glede na njegov značaj in model vladavine neposredni sledovi ne ostajajo, toda vse govori, da je Tito vsakodnevno nadziral dogodke neposredno po svetovni drugi vojni in da je to bila preprosto pika na zmago. Treba je upoštevati vse, da bi dosegli uravnovešeno oceno in resnico, resnico o tem, kar se je dogajalo, pa potrebujemo zato, da bi vedeli, v kakšno prihodnost gremo.

Tita danes obožujejo ali sovražijo, neopredeljenih skorajda ni …

To ga je vedno spremljalo vse od začetka druge svetovne vojne. Vedno je bil dejavnik opredeljevanja, on je preprosto taka osebnost, ki izziva skrajna čustva, bodisi nekritično odobravanje vsake njegove poteze bodisi vnaprejšnje, pogosto neupravičeno diskvalificiranje.

Titova vrnitev – menim, da zdaj bolje kotira kot pred dvajsetimi leti – veliko govori tudi o naših neizpolnjenih upih v Evropo in demokracijo – pričakovali smo veliko več, a smo vsi vendarle dobili manj. Govori pa seveda tudi o Titu samem: Tito je s svetom komuniciral na visoki ravni spoštovanja, na ravni, o katerem niti en voditelj iz katerekoli države nekdanje Jugoslavije ne more niti sanjati.

Torej je bil Tito dober politik?

Ko vse seštejemo, da, za svoje čase je bil dober. Če politike merimo – in tako bi jih morali meriti – po tem, kako uresničujejo svoj cilj, in za Tita je to bil ostanek na oblasti, je bil zelo uspešen, saj je vladal do konca življenja. Poleg tega je za seboj pustil pomembno sled v državi, ki ji je vladal, in morda še več v svetu, ki je takrat preživljal težke in burne čase spopadov hladne vojne. Tito je bil uspešen politik, ni nikakršnega dvoma.

Ali ste med preučevanjem zgodovinskih in arhivskih gradiv o Titu spreminjali svoje mnenje o njem?

Vedno sem si prizadeval, da ohranim objektivnost in da ne sodim in ne presojam – tudi, ko sem med preučevanjem moskovskih arhivov našel grozovita dejstva, ki človeka ne morejo pustiti ravnodušnega. Vsa moja preučevanja Tita in knjige, ki jih o njem pišem, preprosto poskušajo prikazati novo odkrita dejstva, vsakomur pa prepuščam, da si sam oblikuje svoje mnenje.

In če bi vprašali samega sebe?

To ni izraz mojega taktiziranja, a pred osebnostjo, ki je zapustila toliko sledov, tako pozitivnih kot negativnih, človek mora biti do sebe hladnokrven in uravnovešen ter upoštevati vsako pomembno dejstvo.

Moja osnovna motivacija je bila razjasnitev dvomov, tudi takih, ki jih je sam ustvarjal zaradi svoje vloge ilegalca, ki jo je imel že od svojih začetkov med dvema svetovnima vojnama. Želel sem razkriti fenomen njegove osebnosti, ki združuje nezdružljivo – skromno izobraževanje in aristokratsko obnašanje, bolje poznavanje tujih jezikov kot jezikov nekaterih narodov, ki jim vlada …

Veliko je takih, ki Tita brezpogojno podpirajo in obožujejo, kot tudi tistih, ki ga negirajo; oboji pogosto nimajo pravih razlogov, temveč so le prepojeni s čustvi. Moja ambicija je bila povsem drugačna: bil sem radoveden, kako je lahko skromen mož iz Kumrovca postal vrhunski politik 20. stoletja. Tito je bil, kot bi rekli današnji mladi, prava "faca".