Skrivnost grške tragedije

Od krize in "grenkih zdravil" izmučena Grčija je poleg gospodarsko upehane Francije edina država EU, kjer se na evropskih volitvah zmaga ne nasmiha zmerni desnici ali zmerni levici, ampak strankam na robu političnega prostora.

Francoski in grški odklon V deželi galskih petelinov lahko zmaga skrajno desna Nacionalna fronta Marine Le Pen, v deželi sirtakija pa skrajno leva Siriza Aleksisa Ciprasa. Zategovanje pasu, ki je sledilo neodgovorni grški finančni in proračunski politiki, namreč še vedno jezi številne Grke, ki rešitev vidijo v Ciprasovi Sirizi.

Grško gospodarstvo počasi okreva, zlasti cveti turizem, najpomembnejša grška gospodarska panoga, toda država je še daleč od rešitve, še bolj oddaljeno pa je stanje blaginje, ki so ga bili Grki vajeni pred krizo. Nezaposlenost je še vedno na visokih 27 odstotkih, tudi javni dolg je s 177 odstotki bruto domačega proizvoda (BDP) najvišji v EU.

Prava skrivnost grške tragedije, če z grško besedo tragedija poimenujemo gospodarsko brezno, v katerega je ta sredozemska država padla pred leti, je, da ta blaginja ni bila nikoli sad grškega gospodarstva, ampak posledica denarja – tudi prigoljufanega – iz evropskih skladov, čezmernega zadolževanja in tuje pomoči.

Grška blaginja na tujem denarju Kot je ob izbruhu grške krize opozarjal znani nemški ekonomist Hans-Werner Sinn – odpis dolgov ali mednarodna pomoč ne rešujeta grške krize, kajti jedro te krize je neuravnotežena grška trgovinska bilanca.

Grki svoje blaginje glede na količino proizvodnje in izvoza preprosto niso mogli ohraniti – oklepali so se je le s tujim denarjem.

Toda finančna neodgovornost Grčije ni nekaj novega, je skoraj tradicija, vpeta v njihovo zgodovino. Že v 19. stoletju so se v Grčiji opekli takratni glavni svetovni finančniki Britanci, ki so v letih 1824 in 1825 Grkom posodili veliko denarja po petodstotni obrestni meri.

Revna sredozemska država Toda namesto dobičkov so imeli Britanci le dolge nosove. Do sedemdesetih let 19. stoletja namreč sploh niso prejeli nobenega plačila iz najjužnejše balkanske države (glej Eric Hobsbawm, Čas revolucij). Tudi krize in politične negotovosti ter gospodarska neuspešnost so značilnost grške zgodovine.

Grčija je bila v 19. in dolgo v 20. stoletju revna država, od koder so ljudje množično odhajali s trebuhom za kruhom v tujino – zlasti v ZDA. Leta 1870 je imela Grčija BDP na prebivalca 986 ameriških dolarjev, kar je znašalo 58 odstotkov evropskega povprečja (vštete so vse države na stari celini in Turčija), leta 1913 pa je imela BDP na prebivalca 1.445 ameriških dolarjev oziroma 54 odstotkov evropskega povprečja (vir: Stephen Broadberry in drugi, Aggregate and per capita GDP in Europe: 1870–2000; izračuni so narejeni v ameriški dolarjih, preračunanih v vrednosti iz leta 1990, op. p.). Grčija je tako poleg Srbije, Bolgarije, Turčije in Portugalske spadala med najrevnejše evropske države.

Tako kot za številne sredozemske države je bila tudi za Grčijo, ki je postala neodvisna od Osmanskega cesarstva leta 1832, značilna moč vojske, ki je rada posegala v civilno sfero, še zlasti če je obstajala grožnja komunističnega prevzema oblasti.

Komunistične grožnje in desničarske diktature Grški general Joanis Metaksas je tako leta 1936 z vojaškim udarom in podporo kralja prevzel oblast in vzpostavil fašistično stanovsko državo. Grki so takrat prvič dobili minimalno plačo, porodniški dopust, osemurni delovnik in 40-urni tedenski delovnik, socialno zavarovanje, dva tedna plačanega dopusta, izboljšane delovne pogoje … Leta 1937 je imela Grčija BDP na prebivalca 2.509 ameriških dolarjev oziroma 78 odstotkov evropskega povprečja.

Na drugi strani pa so bili za Metaksasovo diktaturo značilni tudi cenzura, prepoved stavk, preganjanje in zapiranje komunistov, mučenje v zaporih ter zažiganje vseh knjig, ki so se zdele diktatorju nevarne: poleg knjig grških piscev so na grmadah gorele tudi Freudove in Goethejeve knjige.

Na seznamu prepovedanih knjig je pristala tudi Platonova Država. Ne samo knjige, prepovedane so bile tudi določene glasbene zvrsti in glasbila, ki so bila (delno) orientalskega izvora.

Državljanska vojna med desnico in komunisti Čeprav se je Metaksas zgledoval po fašizmu, pa je Grčijo oktobra 1940 napadla Mussolinijeva Italija. A odpor Grkov je bil tako žilav, da je morala Italijanom na pomoč priskočiti Hitlerjeva Nemčija. 6. aprila 1941 so Grčijo napadle nemške sile, država je bila nato razdeljena med Nemce, Italijane in njihove zaveznike Albance ter Bolgare.

Razkol med desnico in grškimi komunisti se je med vojno samo poglobil. Komunistični partizani, ki so bili najštevilnejši, so sprožili bratomorno vojno, ko so začeli napadati pripadnike desnih grških odporniških gibanj, ki so se proti okupatorjem borili zlasti v zahodni Grčiji (Epir, Etolija, Fokida ...) in bili povezani z Britanci. Tretji tabor pa je bila marionetna vlada, ta je oblikovala t. i. varnostne bataljone, ki so se skupaj z okupatorjem borili proti komunističnim partizanom.

Po koncu nemške okupacije se je v državo vrnil kralj, oblast je na volitvah prevzela desnica, zato so nezadovoljni komunisti, ki jih je podpirala Stalinova Sovjetska zveza, leta 1946 sprožili državljansko vojno, ki se je leta 1949 končala z njihovim porazom.

V Grčijo pritekajo reke ameriških dolarjev Komunistična grožnja pa je bila tudi grška sreča v nesreči. ZDA so namreč velikodušno odprle svojo denarnico in obilno pomagale Grčiji, ki je bila njena strateška zaveznica na Balkanu. To je bil začetek grške blaginje na temelju tujega denarja.

Že leta 1947 je Grčija dobila vojaško in gospodarsko pomoč v vrednosti takratnih več kot 300 milijonov ameriških dolarjev, več stomilijonska letna pomoč pa je prihajala tudi v naslednjih letih vse do leta 1998.

Če je imela leta 1950 od druge svetovne in državljanske vojne izmučena Grčija BDP na prebivalca 1.789 ameriških dolarjev, kar je takrat znašalo 50,3 odstotka evropskega povprečja, je imela leta 1973 že 7.762 ameriških dolarjev oziroma 92,4 odstotka evropskega povprečja.

Vojaška diktatura in razcvet turizma Američani so zamižali na obe očesi, ko je grška vojska leta 1967 znova prevzela oblast in odpravila demokracijo. Tudi ameriški denar je v času sedemletne vojaške diktature še vedno pritekal v državo.

Kot v Metaksasovih časih so bile tudi v obdobju 1967–1974 spet prepovedane številne sporne knjige, tudi glasbeni okus je prišel pod drobnogled častnikov (ti so večinoma prihajali iz kmečkih tradicionalističnih družin), tokrat ni bila prepovedana orientalska glasba, ampak so prišle na črni seznam sodobne zvrsti, kot je rock. Tudi minikrila so bila prepovedana, moški pa niso smeli imeti dolgih las.

V času t. i. polkovniškega režima se je turizem pospešeno razvijal, na grško obalo in otoke je drlo na milijone turistov, povečala so se tudi tuja vlaganja. Toda vojaški režim je naredil napako, ker se je odločil za t. i. nadomeščanje uvoza – namesto da bi razvijal gospodarske panoge, kjer je imela Grčija primerjalne prednosti, je skušal omejevati uvoz in s protekcionizmom vzpostaviti gospodarske panoge, kjer Grčija ni imela primerjalnih prednosti s tujimi proizvajalci.

Grški vzpon in padec Kljub temu je grška blaginja naraščala – Grkom je padla sekira v med, ko so se leta 1981 vključili v Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), predhodnico EU. V državo je začel pritekati evropski denar, tudi za izmišljene projekte.

Z goljufijami so si Grki junija 2000 izborili tudi pot v evroobmočje, tako da so leta 2001 prevzeli evro. Šele nekaj let pozneje je bilo ugotovljeno, da je Grčija sporočala napačne podatke o maastrichtskih kriterijih (javni dolg, proračunski primanjkljaj …).

Streznitev in padec na realna tla sta prišla z izbruhom svetovne finančno-gospodarske krize leta 2008, ki se je prevesila v krizo evra – aprila 2009 se je zgodil strmoglavi dvig obresti na grške državne obveznice, ki je povzročil alarm na svetovnih finančnih trgih. Grčija je padla v brezno krize.