"Ruandci odprto govorijo o genocidu"

Čeprav letos mineva 19 let od genocida, se v Ruandi, predvsem aprila, ob njegovi obletnici, tega spominjajo. S Katarino Cvikl, magistrico razvojnih študij, ki je pred dvema letoma obiskala Ruando, smo se pogovarjali o tem, kakšni so danes odnosi med Hutuji in Tutsiji. Nam lahko najprej zaupaš, kdaj si bila v Ruandi in koliko časa? Po Ruandi in sosednjih državah sem potovala spomladi 2011. Tja sem prispela ravno nekaj dni po koncu najpomembnejših komemoracij, s katerimi so se takrat spominjali obletnice genocida, ostala pa sem približno dva tedna. Kakšen je bil prvi vtis o državi in o ljudeh? V državo sem prispela iz Kenije, prek Ugande. Prvi vtis, ki mi kot živ spomin ostaja o državi, je njena zelenost. Čeprav Slovenija velja za izjemno zeleno deželo, mislim, da nikjer drugje kot v Ruandi nisem videla toliko različnih odtenkov zelene barve. Kigali me je kot prva postojanka očaral s svojo skorajda evropsko urejenostjo, ob cestah nasajenimi drevesi in drugim zelenjem, čistostjo ter ulično razsvetljavo, zaradi česar se močno razlikuje od, na primer, ugandske prestolnice Kampale ali kenijskega Nairobija. Seveda bližnje spoznavanje mesta prav tako razkrije slume in dele mesta, v katere ni pametno zahajati. Ljudje pa so bili preprosto prijazni, odprti in so pokazali željo s tujcem spregovoriti vsaj kakšno prijazno besedo. Včasih se mi je zdelo celo, da kot očiten tujec niti ne zbujaš posebne pozornosti. Ali se vsakdanji pogovori še danes vrtijo okoli genocida? Po mojih izkušnjah oziroma vsaj ljudje, ki mi jih je med svojim obiskom uspelo spoznati, precej odprto govorijo o genocidu – tudi s tujci. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da sem bila tam aprila, ko genocidu posvečajo največ pozornosti in ko vsa mogoča čustva znova privrejo na dan. Vendar vseeno ne bi rekla, da je dogajanje iz leta 1994 tema vsakdanjih pogovorov. Zdi se mi, da ljudje veliko več pozornosti posvečajo temam, ki so v tem trenutku pomembne za njihovo preživetje, kot je na primer gospodarski razvoj države, ki je postal mantra vlade. Imela sem priložnost spoznati tudi nekaj študentov z Državne univerze Ruande (National University of Rwanda), ki se po pogovoru sodeč močno zavedajo preteklosti, vendar predvsem stremijo k čim kakovostnejši izobrazbi, poglobljenemu znanju in s tem k čim svetlejši prihodnosti.

Ali med njimi še vedno tli sovraštvo, ki bi se lahko sprevrglo v kaj več? To je po tako kratkem obisku težko ocenjevati. Vendar lahko v zadnjih mesecih beremo poročila o tem, kako naj bi pretežno tutsijska ruandska vlada oboroževala milice v sosednji Demokratični republiki Kongo (DRK), saj naj bi te zaustavljale napade na ruandsko ozemlje, ki jih občasno še vedno izvajajo hutujski uporniki. Ti so sodelovali ali celo načrtovali genocid leta 1994, v DRK pa so prebegnili med genocidom ali takoj po njem. Dejstvo je torej, da je še vedno ogromno zločincev, ki so na prostosti.

Na splošno se sicer zdi, da Ruanda odlično deluje, da ljudje živijo v miru in pomirjeni sami s seboj ter z drugimi. Po mojih izkušnjah je veliko ljudi zatočišče našlo v veri, čeprav prav katoliška cerkev velja za enega izmed največjih izdajalcev v času genocida. V tem smislu večina ljudi prepričljivo govori o odpuščanju in sožitju obeh etničnih skupin. Po drugi strani pa sem večkrat slišala, da se na primer tutsijski moški ne bi poročil s hutujsko žensko, med drugim zaradi tega, ker tega ne bi sprejela njegova družina. Prav tako sem lahko med resnejšim pogovorom z domačini izvedela o posameznih manjših sovražnih incidentih med obema skupinama, ki se še vedno dogajajo.

Resnica je po mojem mnenju in izkušnjah nekje vmes – ljudje si po večini želijo živeti v miru, vendar je, ko se tako okrutni zločini zgodijo tako množično in se osebno dotaknejo večine prebivalstva, težko pričakovati, da bo prav vsak državljan predan ideji pomiritve in sprave.

Kaj si si najbolj zapomnila od obiska Ruande? Najbolj sem si zapomnila obisk cerkva, ki je bil tudi najbolj čustven. Gre za cerkvi v Nyamati in Ntarami, vaseh, okoli 30 kilometrov oddaljenih od prestolnice. V obeh primerih je v cerkvah na začetku genocida v obdobju najbolj intenzivnih pobijanj zatočišče našlo na več tisoč Tutsijev in zmernih Hutujev, večinoma žensk in otrok. Te so nato duhovniki izdali in jih prepustili skrajnim hutujskim milicam, ki so v nekaj urah na najbolj okrutne načine ubile skoraj 7.500 ljudi. Obe cerkvi stojita danes takšni, kot so ju v tistih aprilskih dneh zapustili ekstremisti. Na stenah so še vedno vidni zbledeli madeži krvi, po tleh so razprostrta umazana in raztrgana oblačila umrlih in njihovi osebni predmeti. Nad vhodom cerkve v Ntarami, kjer sem bila slučajno v času spominske slovesnosti, visi napis: "If you knew me, and you really knew yourself, you would not have killed me." (Prevod: Če bi me poznal in če res poznaš sebe, potem me ne bi ubil.)

Težko je opisati, kako globoko se te dotaknejo zavedanje, kaj se je tam zgodilo, osebne zgodbe, ki jih imaš priložnost slišati, ter neutolažljiv jok svojcev žrtev. Obenem se ti poraja kup vprašanj, ki so sicer morda že povsem klišejska, vendar izražajo nerazumevanje barbarstva, ki ga je sposoben človek. Mislim, da bi moral ta in podobne spominske kraje – cel kup jih je, žal, tudi v naši bolj neposredni bližini – obiskati vsak zrel odrasel človek. Le v tem primeru bi morda bili kak korak bližje tistemu slavnemu "Nikoli več", za katerega se včasih zdi, da je že povsem izgubil pomen.

Imaš mogoče kakšno zgodbo o genocidu, ki so ti jo zaupali? Zgodb je ogromno, saj je precej ljudi presenetljivo odprtih, kar zadeva pogovore o genocidu. Skoraj brez izjeme so zgodbe strašljive, nepojmljive, ogromno je srh zbujajočih pripovedi o različnih barbarskih načinih smrti – tako otrok kot žensk in moških. Odrasle moške so v veliko primerih pogrešali vse od časa genocida, potrdilo o njihovi smrti in informacijo, kako so umrli, pa so dobili šele med sodnimi procesi gacaca, ki so se zunaj okvirjev nam poznanih sodnih sistemov zaradi prenatrpanosti zaporov začeli v državi leta 2001.

Raje bi vam zaupala pozitivnejšo zgodbo, ki me je spomnila, da človeštvo morda le ni tako slabo. Gre sicer za zgodbo, ki se je zgodila konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so že dogajali pogromi Hutujev nad Tutsiji, veliko jih je bilo pregnanih v sosednje države, posebej v Tanzanijo in Ugando. Oče enega izmed mojih ruandskih prijateljev je bil takrat dojenček, njegova družina je živela na podeželju. Ko so v vas prišli ekstremisti, da bi pobili ali pregnali Tutsije, je tutsijska družina pobegnila, vendar ob kopici starejših otrok dojenčka ni mogla vzeti s seboj. V oskrbo ga je prostovoljno vzela soseda, sicer Hutujka. Če bi za njeno dejanje izvedeli ekstremisti, bi seveda ubili oba. Po pripovedovanjih je dojenčka pred ekstremisti večkrat zavarovala z lažmi ter s tem na kocko postavila tudi svoje življenje. Zanj je skrbela dve leti, za kar se je večkrat morala odpovedati hrani zase. V tem času se je iz tujine na obisk vrnila družina, da bi preverili, kakšno je stanje v domači vasi. Prepričani, da je dojenček umrl, so presenečeno ugotovili, da otrok še vedno živi. Tokrat so ga odpeljali s seboj, v tujini je odrasel in se nato po genocidu vrnil v domovino. Še v obdobju mojega obiska je redno obiskoval in skrbel za ženico, ki je nekoč skrbela zanj.

Kako vlada pripomore k izboljšanju odnosov med Hutuji in Tutsiji? Mantra vlade je v preteklih letih postala, da je treba najprej poskrbeti za blaginjo prebivalstva. Šele ko bo dosežena določena stopnja gospodarskega razvoja, se zdi vladi vredno začeti ukvarjati s političnimi temami, varstvom človekovih pravic in podobnim. Predsedniku Paulu Kagameju, ki je snovalec takšne politike, je v tem smislu vsekakor uspelo. V zadnjih letih je država dosegla zavidljiv napredek, ki je še posebej redek med afriškimi državami in zaradi katerega naj bi bila ena izmed redkih držav, ki jim bo uspelo izpolniti t. i. milenijske razvojne cilje. Predsednikova vizija je namreč, da bi Ruando spremenil v afriško prestolnico informacijske tehnologije po vzoru azijskega Singapurja.

Kakšen vpliv ima gospodarski napredek na odnose med etničnimi skupinami, je seveda drugo vprašanje. Zahodne vlade in nevladne organizacije sicer pozdravljajo ekonomski napredek, vendar ne za ceno različnih načinov omejevanja svobode, ki jih je v Ruandi po njihovem mnenju veliko. Ruandska vlada po drugi strani meni, da ljudje ne morejo živeti v miru drug z drugim, če živijo v pomanjkanju.

Eden izmed zanimivejših ukrepov, ki je na primer povsem v nasprotju z ureditvijo v nam bližnji Bosni in Hercegovini in ga je vlada sprejela kmalu po koncu genocida, je zakon o prepovedi "ideologije genocida", ki v državi prepoveduje razlikovanje na temelju etnične pripadnosti, torej uporabo imen Hutu in Tutsi. Tako so vsi prebivalci Ruande Banyarwanda, tj. Ruandci, vsako drugo razlikovanje pa v skladu s tem zakonom pomeni sovražni govor. Praktična vrednost takega ukrepa je seveda znova vprašljiva, saj ljudje po priimkih, družinskih ozadjih in poreklu še vedno vedo, "kdo je kdo", čeprav tega ne razglašajo javno. Po drugi strani mednarodna skupnost takšne ukrepe močno kritizira, saj meni, da gre za omejevanje svobode izražanja, kar daje povod za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Kako uspešna je vlada v izboljševanju odnosov, bo po mojem mnenju lahko pokazal le čas.